::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Pahorjeva duhovna renesansa, ki veje iz Hude jame

Kaj točno se plete po glavi predsedniku republike Borutu Pahorju, ko ugotavlja, da bomo Slovenci morda doživeli duhovno renesanso? Če kaj, si je za svojo osebno projekcijo razvoja duhovne zgodovine naroda izbral zelo nerodno, že skoraj neokusno izhodišče:

»Mislim, da je prav ta proces sprave, torej proces, ko poskušamo ponotranjiti vse kontroverze tistega časa in jih, ne sprejeti v celoti, ampak poskušati razumeti, da bo to tista duhovna renesansa, ki bo na veliko odprla vrata enemu novemu poglavju slovenske zgodovine.«

Pahorjeve vzhičene ocene, izrečene v intervjuju za oddajo Svet na Kanalu A, lahko ocenjujemo znova z dveh vidikov: njemu naklonjeni bodo v prizadevanjih, da mora »sedanja generacija doseči spravo«, videli spodbudno in nadvse strpno dejanje. Skeptiki bodo manj prizanesljivi, v tej gesti bodo razbirali njegovo nenehno potrebo po všečnosti na vse politične in ideološke strani, končno po priljubljenosti in novem mandatu.

pahor-intervju-kanal-a

Video pogovor predsednika republike iz oddaje Svet na Kanalu A

Novinarka Kristina Hacin se je neumorno in prepoznavno trudila zastavljati ne preveč prijazna vprašanja o žici, ideoloških temah, patriotizmu – kot da bi kar dobro slutila, da se bo njen sogovornik ves čas jeguljasto izmikal.

Ko predsednik razglablja, da je sedanji generaciji dana priložnost, da opravi spravo med Slovenci in na mlajšo generacijo ne prenaša več ran iz preteklosti, ima nesporno večjo ambicijo: postati v očeh ljudstva spravitelj, ki bo slovensko družbo popeljal do točke sožitja, strpnosti, odpuščanja in nekega novega začetka. Bomo do te ambicije dobronamerni ali pa bomo v podobi spravitelja morda bodo videli nekoga, ki tega ne misli povsem avtentično, pristno?

Dvojna hermenevtika

Pahor je dovolj zvito spreten, da zelo dobro ve, kako se je treba gibati po robu, ne da bi mu spodrsnilo na katero od obeh strani. Na podoben način, po moje, venomer ustvarja in anticipira dvojnost interpretacij: ne samo, da bi lahko tudi za njegovo tezo o duhovni renesansi hitro dejali, da je zgolj neroden proizvod njegove velike želje po spravi oz. spraviteljstvu in obenem nasprotno še, na bolj skeptični strani, da sadi rožice in na veliko naklada ter uporablja neprimerne bombastične besede, temveč je njegovo pretiravanje, hiperbola tipa »Pokopljimo mrtve in dosegli bomo duhovno renesanso«, pri njem že nekaj, kar premišljeno predpostavi obe vrsti reakcij. Pahor se, skratka, zaveda te dvojne hermenevtike, stavi nanjo, želji ostati v polju neujemljivega. In to mu nenehno tudi uspeva – z omenjeno hojo po robu.

O naravi politične zlorabe

Ne pozabimo: teza o duhovni renesansi Slovencev je bila izrečena ob slovesnostih v spominskem parku mariborskega pokopališča Dobrava in pokopu žrtev povojnih pobojev iz Hude jame. Zraven so ob našem bili še predsednik DZ Milan Brglez in predsednica Hrvaške, Kolinda Grabar-Kitarović.

Brglez je ob tem opozoril, da država izpolnjuje svojo civilizacijsko dolžnosti, nato pa postregel z tezo o politični zlorabi: »Iz pietete delati politične točke, pa je zame nedopustno in nesprejemljivo«.

Tezo o političnih manipulacijah je najbolj pregnantno ubesedila Spomenka Hribar v nedavnem intervjuju za Mladino. Verjetno nihče v Sloveniji nima ne znanja ne moralne avtoritete tega povedati bolje:

Manipuliranje s preteklostjo s strani radikalne desnice je ideološki politični zločin, ki se je zgodil nad vsemi nami in je spet vzbudil sovraštvo in delitve na ideološki podlagi. Tako smo se oddaljili od možne sprave. Levica je spravo najprej odklanjala (no, mnogi jo še danes), a je nanjo končno pristala kot na nekaj pozitivnega, desnica pa si jo je prisvojila, namreč: razume jo kot spravo pod njenimi pogoji: uklonite se, pokesajte se – sama pa ni pripravljena na enako dejanje: priznanje, da je krvava kolaboracija neizmerno posurovela medvojno dogajanje, saj je pomagala pri uničevanju slovenskega življa. Odnos protikomunistične desnice (tudi dela klera) je dvoumen, da ne rečem hinavski: v besedah pristajajo na spravo, hkrati pa podžigajo sovraštvo.

Populistična vrsta zlorabe

Bi smeli dejati, da je Pahor naredil nekaj podobnega, da s svojimi tezami o duhovni renesansi populistično in v širšem smislu politično zganja neko vrste zlorabe?

Predstavljajmo si, da bi nemški predsednik Joachim Gauck na podlagi sprave s preteklostjom, die Vergangenheitsbewältigung, še zlasti zaradi grozljivih posledic holokavsta, uspel govoriti o pričakovani duhovni renesansi Nemcev kot neposredni posledici. Proces sprave, kakršne koli že, s preteklostjo ali politično nasprotnimi stranmi, preprosto ne more imeti za ambicijo česa podobnega. Ko je Sofokles namenil Antigoni pokopati Polinejka, najbrž ni imel v mislih nobene take njene ideje. Nasprotno, med etične predpostavke katerekoli sprave najbrž ne more šteti nič več od tega, kot je pietetni pokop mrtvih in spoštovanje, ki je s tem povezano – vse ostalo je politični utilitarizem, ki zanika samo naravo pietetnosti.

In tu je še en dodatek, ki se mu Pahor izmika, a nanj opozarja Spomenka Hribar: Antigona ni zanikala izdajstva Polinejka, te njegove krivde, zahtevala je samo pietetni pokop njegovih posmrtnih ostankov.

Bilo bi dobro, če bi si predsednik, sicer permanentno nagnjen k vzhičenim pretiravanjem, za svoje populistične gege o duhovni renesansi slovenstva izbral primernejšo inspiracijo in trenutek.

pahor-dobrava-govor-huda-jama-antigona-stran-kabineta

Izsek iz spletne strani Kabineta predsednika republike: zapis o spominski slovesnosti v Mariboru

Information

This entry was posted on 03/11/2016 by in mediji, politika and tagged , , , , , .
%d bloggers like this: