Predsednik je s svojim konceptom ideološke sprave, ki mu služi zgolj kot politični paravan za svoj širše zastavljeni populizem onstran delitve levo-desno, očitno pripravljen oditi zelo daleč: tudi knjige različnih provenienc bere izmenjaje, da mu ne bi kdo očital enostranosti. Na svojem Instagramu je objavil, da prebira Pirjevčeve Partizane in Možinov Razkol in da obe knjigi prebira »izmenoma« na dopustu:
Na letošnjem dopustu čez dan berem izmenoma Pirjevčeve Partizane in Možinin Razkol. Nehote, res. A ko mi ponoči ni do spanja, sežem po stokrat prebranih knjigah o S. Jobsu in se muzam njegovim nesramnim izjavam o vsem, kar mu je prišlo na pot. Čez dan mi potem to prav pride😊.
Bralno uravnoteževanje
V bistvu je malo njegovih opisov, ki bi tolikšni zgoščenosti demonstrirali bistvo njegove populistične ideje o spravi, tokrat prenesene v ideološki okvir. Naj pojasnim njegovo zadrego. Če smo doslej lahko videli, da se tako rekoč izmenjaje udeležuje domobranskih in partizanskih proslav, da dopoldne obišče prvo in popoldne drugo, uravnoteževalni princip pa uporabi pri izbiri gostov, obiskih, odlikovanjih in na vseh področjih svojega dela, se logistično zdaj precej zatakne.
Kar poskusite izmenjaje prebirati Pirjevca in Možino, dve knjigi hkrati, ni tako enostavno. Tako rekoč partizanski in domobranski diskurz bi se morala pomešati in zliti v eno – in to je bizarno poenotenje, h kateremu očitno teži na podoben način kot tedaj, ko na Karlovici slavnostno odpira spominska obeležja, kjer so potem na njih skupaj izpisani padli na partizanski in domobranski strani (Koliko je vredna predsednikova plemenitost ob bratomorni moriji, Pahorjeva zlagana podoba spravitelja Slovencev).
Verjame ali ne?
Človek bi pomislil, da predsednik sledi kakšnemu plemenitemu načelu iskanja resnice, zlizani formuli o tem, da je ta najbrž skrita v seštevku ali preseku različnih zgodovinskih resnic, zaradi česar bo formula »Pirjevec + Možina« ravno prav dostojanstvena za njegovo funkcijo. A kot vemo, tega povprečja resnice ni, zato je intrigantno vprašanje, ali na ravni epistemskosti bodisi (a) verjame v to možnost bodisi (b) ne verjame, a je pripravljen resnico žrtvovati za potrebe nekakšnih višjih spravnih ciljev.
V primeru nedavnega »mednarodnega« poklona žrtvam na bazoviški fojbi smo videli, da je posvojil drugo možnost: čeprav je bil močno kritiziran zaradi sprejemanja zgodovinskega revizionizma in laži, je zvito šele po dogodku javno priznal, da ve, da v tej fojbi ni italijanskih žrtev, s tem pa tudi, da je počastil laganje v škodo državi, ki jo predstavlja (Pahorjeva kupčija z bazoviško fojbo: priklon Italiji pod blefom sprave). Prepričan sem, da bi ob kakšni drugi priložnosti obveljalo, da je izbral prvo možnost.
Instagramski tvit o logistično silno zapletenem simultanem prebiranju dveh knjig je več kot očitno v njem zbudil nelagodje, kar nam je izdal v kratkem stavku, s katerim želi nemudoma pojasniti svojo odločitev: »Nehote, res.« Predsednik torej nehote bere izmenjaje. Bržkone je ta dodatek zgolj v vlogi bežanja pred prepričljivim pojasnilom, če bi ga kdo terjal. Vedno je pač najbolj enostavno skomigniti z rameni in se sklicevati na nekakšen avtomatizem duševnega: njegovi možgani kar spontano vzamejo obe knjigi zraven na plažo in njegova roka kar nehote, ne da bi lahko nadziral, zagrabi najprej prvo in potem še drugo. Izmenično, seveda.
Pravi nočni bralni užitek: Steve Jobs
A pravi Pahorjev populizem potem šele pride: on je vendar svetovljanska duša, zato mu ta zatohla zaplankanost okoli zgodovinskih resnic pri koketiranju z ljudstvom ne koristi preveč. Tega se močno zaveda, zato sledilcem na Instagramu mora ponuditi neobremenjeno bralno preferenco, tisto njemu najljubšo: kaj bi s Pirjevcem ali Možino, najbolj se splača brati Steva Jobsa!
Ko ponoči ne želi spati, bere njega in se reži njegovim nesramnostim. »Čez dan mi potem to prav pride.« Če ga kaj čisto zares epistemsko napolni, je to modrost ameriškega ustanovitelja podjetja Apple. Ameriške poslovne modrosti, ne slovenska zgodovina. Izmenično prebiranje Pirjevca in Možine je s tem preseženo. Saj mora vendar misliti na vse, tudi na tiste, ki mu ne očitajo le paktiranja z levo ali desno stranjo, ampak sploh ukvarjanje z ideološkimi zadevami. Ja, težavna je njegova začetna zaobljuba: biti predsednik vseh.