Super impozantna logika obrambnega ministra Tonina, nekako takšna, kot se razkriva v besedilu:
1. slovenski ministri imajo plače bruseljskih vratarjev (dobesedno);
2. Ker so torej obubožali, potrebujejo poštene podkupnine;
3. 400 evro je nesramno nizka podkupnina;
4. Zato ni možno, da bi jo ministrica Pivec prejela.
Objava sicer ni njegova, avtor je Tino Mamić, ampak očitno je ministra premislek močno prevzel, da ga je citiral. Seveda bi pričakovali, da je za podkupovanje dovzeten nekdo z manjšo plačo, ne veliko, to je prvi iracionalni zdrs v sklepanju. Drugi zadeva antikorupcijsko zakonodajo; tudi predsednik KPK je te dni večkrat ponovil, da višina zneska pri podkupnini ni ključna.
Tretji vidik Toninove objave je cinična implikacija: kakor da bi nam želel povedati, da se ministra lahko kupi kvečjemu za večji denar. Če ima slučajno kdo takšno idejo. Vse skupaj torej arogantano, nesmiselno in cinično.
Sploh če pomislimo, da je ministrica, ki je včeraj za Večer pregrešila svoj medijski molk – ja, hudo je, kajti doslej se je izmikala -, tudi odkrito priznala, da je bilo takšnih njenih poti, kot je tista v Izolo, na stotine. »Takšnih obiskov na terenu sem naredila na stotine v obeh mandatih,« je ministrica nerodno priznala v intervjuju. Nerodno zato, ker najbrž ni želela reči, da je bilo takšno število spornih obiskov in jih najbrž tudi ne relativizirati v obsegu dveh mandatov, ampak zgolj povedati, da niso bili problematizirani. Toda če niso bili, to dejstvo po sebi ne naredi za manj spornega nobenega med njimi (Ministričin odstop ali močvirje: stara dilema domače politične kulture).