Interpretacijska dvojnost politične amfibije

Se je uresničila moja napoved, da bo ob včerajšnjem Dnevu upora proti okupatorju predsednik znova izrazil zadrego glede zgodovinskega spomina in zaigral na karto sprave (Pahorjev pogled na Dan upora proti okupatorju, razložen za telebane)? Ja, praktično v polni meri.

Morilci iz hoste

Naj za začetek spomnim, da je ob njem nastopil tudi Marijan Križman, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije (ZZB NOB); letošnjega februarja ga je že v javnem pismu posvaril, da za mandatarja predlaga nekoga, ki ponižuje partizanstvo, a potem naslovnika protipartizanska in prodomobranska retorika novega mandatarja ni posebej zmotila. Opozorila na Janševe izjave, s katerimi že leta ponižuje partizanstvo in pomen svetovno priznanega protinacifašističnega odporniškega gibanja, kjer »pri tem borce proglašajo celo za morilce in izzivajo, da naj po 75 letih pridejo iz hoste«, niso prav nič zalegla.

Ključen stavek je tisti, v katerem je Pahor letos pozval k ohranitvi spomina na osvobodilni boj kot slavno dejanje:

»Kot vaš predsednik si vas ob današnji priložnosti dovolim nagovoriti, da, ne glede na razlike med nami, ohranimo v našem zgodovinskem spominu osvobodilni boj kot slavno dejanje slovenskega naroda, življenjskega pomena za naš obstoj in razvoj.«

K čemu apelira?

In kaj bi bilo s tem narobe? Na prvi pogled prav nič, a stvari so pri njem vendar vselej bolj subtilne. Pahor previdno (»si vas dovolim nagovoriti«) apelira, da se naš odnos do zgodovine ne bi spremenil, da bi v naši različnosti (»ne glede na razlike«) slavna dejanja ostala slavna, ne neslavna, kar seveda ni mogoče razložiti drugače kot defenzivno potezo, s katero dejansko prosjači novo oblast in njene volivce, da zgodovinskih dejstev ne bi spreminjali in zaničevali. Njegov začrtani korak torej ni zagovor resnice in odločna izkazana pripadnost njej, temveč moledujoče izrekanje upanja, rotitev, moledovanje, da si vladajoči dogodkov pred skoraj osemdesetimi leti ne bi prikrojevali po svoje in v skladu s svojim ideološkim prevrednotenjem vseh vrednot.

Ključni poudarek letošnjega govora sem bolj ali manj pravilno napovedal v obliki že analizirane pričakovane relativizacije, skrite za apologetiko narodne sprave, omenjanje bratomornih dejanj, uzurpacijo NOB s strani komunistov (»prilastitev boja«) in seveda retorične puhlice o povezovanju Slovencev ob menda naši končni zmagi. Vse našteto se je letos slišalo takole:

»Prilastitev tega boja za politično oblast in tragičen bratomorni spopad, ki smo ga končali, kot bi rekel Bučar, s prvimi demokratičnimi volitvami pred 30 leti, mu ne sme vzeti sijaja in slave. S tem bi se kot narod prikrajšali za nekaj svetega.

Vsi poznate moja prizadevanja za narodno spravo. Vse kar pravim je, da preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo prihodnost.

Ko gre za odločilne zadeve narodnega obstanka in razvoja razklani propademo, skupaj pa zmagamo.«

Skrit za dvojno interpretacijo

Rezimirajmo: Pahor zamenjuje diskurzivni register zavezanosti resnici za register moledovanja v duhu (samo)promotorja pomiritve med zanikovalci resnice in njeni zagovorniki. Bolj kot govori o razklanosti, celo o narodnem obstanku, ki je odvisen od našega povezovanja, bolj defetistično generira taisto razklanost s svojo pasivno popustljivostjo. In kakor da bi se tega zavedal, praznino svojega leporečenja napolnjuje z nekakšno obljubo zmage, ki bo menda prišla in bo »skupna«, če bomo prepoznali njegov plemeniti trud.

S tem proizvaja zanj klasični razcep med dve vselej navzoči interpretacijski perspektivi. Po prvi je vsakič zgolj naivno kljubovalen, narodu pošteno želi dobro in se s svojo nevtralnostjo nikomur noče zameriti, ampak povezati »brata z bratom«, zato mora tudi naša obravnava njegovih besed in ravnanj biti milostna, naklonjena in razumevajoča. S takšno perspektivo pač tudi računa. Po drugi s svojim oddaljevanjem od resnice, popuščanjem in zagovorom svojega koncepta sprave sodeluje pri procesih, proti katerim se deklarativno bori, spraviteljstvo pa mu služi le za potrebno »humano« kamuflažo, da mu ničesar ni mogoče očitati, saj mu je dejansko povsem vseeno za sedanje ali prihodnje politične procese, pa tudi odnos do zgodovine.

Interpretacijska dvojnost na koncu postane ključna za njegov politični modus operandi v vlogi politične amfibije: za desnico in svoje politične kroge iz SD ostaja naiven, za tiste na levi in privržene resnici pa prikrojevalec, ki ga ni mogoče do konca razgaliti.