Strahu pred epidemijo več ni, koronarize je očitno konec. Največje znamenje tega je zadnji tvit notranjega ministra – v njem nam cinično sporoča, da je bil z vodstvom države na raftingu po Kolpi.
Cinizem in z njim povezano javno duhovičenje je nezgrešljiva sestavina aktualne oblasti – in pri nas predvsem trenutne. Kaže se kot transgresija dostojnosti, ki je po sebi znamenje neke druge politične transgresije, končno tudi transgresije zakonov.
Sporočilo pač prihaja ob času spraševanja, zakaj koronavirusni Odlok velja za državljane, za Hojsa in njegov vikend pač ne (Minister, ki rad pomaga na vikendu), zakaj velja za ljudstvo, za Pahorja in njegov megafon pač ne (»Vse bo še dobro«: želi predsednik dobro ljudem ali jih s svojim populizmom ogroža?). Nastalo je v času prekoračitve pooblastil istega ministra s posegom v človekove pravice po nedavnem manjšem shodu pred parlamentom, kot je povedala informacijska pooblaščenka, in njegovega vtikanja v delo policistov, na kar so ga opozorili kar sami, vključno z navodili, naj organi pregona stikajo za ljudmi po Facebooku.
Ob vsem tem torej Hojs napiše, da je bil s predsednikom republike, ministrom za obrambo, vrhom slovenske policije in vojske na prostočasnem raftingu po reki. Zapiše v želji, da bi se enkrat več ponorčeval iz urednika časopisa, torej iz reprezentanta medijev.
Kaj počne cinizem na oblasti? Spomnimo na Žižkovo dopolnitev Petra Sloterdijka: če za ideološko formo velja marksističen premislek »Ne vedo, pa to vseeno počnejo«, za cinično velja nasprotno: »Vedo, kaj počnejo, pa to vseeno počnejo.« Cinik ve, kaj pravi in ve, da blefira. Pozna svoje izhodišče in se ga zaveda, a mu ni odveč, da ne bi z njim varal.
Po Sloterdijkovi terminologiji pa nam pretita dve nevarnosti: cinična in kinična. Zadnja se manifestira v sarkazmu in norčevanju iz obstoječih institucij in politike, distanciranem iskanju alibija skozi posploševalne argumente, kot sta »Vsi so isti« ali »Politika je kurba.«. Če ljudstvo nadvse rado kritizira licemernost institucij, politike in oblasti, pa takšno odtujeno zlaganost na drugi strani oblast večkrat že vračuna v svoje ravnanje. Njen cinizem se torej kaže v »razsvetljeni napačni zavesti«, ki se natanko zaveda zlaganosti svojega delovanja, a v njem še kar vztraja. V svoji mreži ujetosti išče nove potrditve za »prav« svojemu varanju, namesto da bi se izvila iz klobčiča laži.
Iz prav tega nagiba so omenjeni, sredi globoke karantene ljudstva, veselo izvajali rafting na Kolpi.