Rdeče hijene

Hijene? Morda rdeče hijene?

Dobro, v Sloveniji je novinarski ceh kar sam dovolil, da zraste imperij strankarskih, ne le propagandnih medijev. Medijski prostituti in nastavljeni lakaji z veseljem sodelujejo, se napajajo ob državnih jaslih oblasti, zlizani s tajkuni in s podjetji, ki jim plačujejo oglase ali takšne in drugačne »taktične kampanje«. Na drugi strani si mainstream novinarstvo ne upa naslavljati problemov, tišči glavo v pesek, jadikuje in se boji osebnih diskreditacij. A ste videli, prav včeraj so kompromitirali mojo kolegico, mojega kolega – grozno, mar ni to dovolj svarilen zgled, da sem raje tiho?

Zato je bilo le vprašanje časa, kako daleč bo šla domača, čeprav uvožena alt-right propaganda in retorika. Jasno, da natančno tako daleč, kot si upa. Ampak ko je na oblasti, sme malce dlje, sme do konca.

Gre nižje?

Njena značilnost je ob vsej tehnični, grafični in »estetski« pomanjkljivosti pač nenasitnost. Vsakič znova se vzpostavlja v registru našega čudenja »How low can you go?«, ko jo osupli opazujemo. Ker pač nikoli ni dna. Vedno je mogoče še nižje, vedno je mogoče dno še dodatno poglobiti, diskurz in retoriko pa neustavljivo nadaljevati in radikalizirati.

Zaradi takih »pogojev možnosti« slovenskega medijskega in političnega sistema je v nekem res dolgem nizu rabe diskreditacijskih označevalcev vsa politična opozicija lahko reprezentirana kot hijenasta. Zaradi vzpostavljenega drsečega niza, kakor sem ga opisal, je seveda vsakič nemogoče reči »To je pa dno«, ker dejansko takoj sledi demanti naslednjega koraka, novo dno.

Že videno

Ampak to je le nek vidik, kajti v nekem zgodovinskem in diahronem smislu teza o dnu, ki se nenehno poglablja, celo ne drži. Da je politične sovražnike možno označiti za hijene, preprosto ni dno, ki smo ga doživeli, ker smo ga že doživeli.

Marjan Šarec, Dejan Židan, Luka Mesec in vsi ostali z naslovnice strankarskega glasila so pač hijene na pohodu, ki so partijske hijene. Kako že beremo v knjigi Moj boj, Mein Kampf?

»In den viereinhalb Jahren schwersten Kampfes hatte er die Parteihyänen vergessen, und ihr ganzer Hader war ihm fremd geworden.« (MK, str. 583)

»V štirih letih in pol boja je pozabil na partijske hijene in vsi njihovi prepiri so mu postali tuji.« No, hijene so kajpada rdeče:

»…brachen die roten Hyänen augenblicklich aus der nationalen Schafherde aus (…)« (MK, str. 779)

»Rdeče hijene so se takoj odtrgale od nacionalne črede ovac.« In seveda so rdeče hijene izdajalske marksistične hijene:

»So wenig eine Hyäne vom Aase läßt, so wenig ein Marxist von Vaterlandsverrat.« (MK, str. 771)

»In podobno kot hijena ne izpusti mrhovine, tudi marksist ne izpusti izdajstva domovine.« Živalska metaforika nacističnega propagandističnega imaginarija je kasneje pri avtorju od rdečih marksističnih hijen prebegnila k bolj značilnemu objektu izključitve, seveda k Judu (»judovske kapitalistične hijene«).

500 evrov na glavo

V Sloveniji je pridobil imaginarij tovrstnega propagandizma kar nekaj nastavkov, tudi recentnih. Hijene in šakale se strelja, podobno tudi volkove, zanje se ponuja 500 evrov po glavi (Blut-und-Slowenien v Dnevnikovi rubriki).

Včasih zadostuje domača uporaba starih medicinskih metafor (»Jud je bacil tuberkuloze, ki kuži arijsko državo«, »Jud je strup, ki zastruplja arijski narod«, »Jud je rak, ki ga je potrebno izrezati iz arijskega naroda«: Premier, ki menda občuduje Hitlerja), toda če ta ni dovolj, je še bistveno bolje, če predsednika vlade preprosto označiš za Hitlerja in s tem prehitiš tiste, ki bi pomislili, da sam uporabljaš tovrstni žargon (Hitler in levi fašisti med nami, Mali Adolfino in anonimno novinarstvo).

In ko se posameznikom grozi in se umikajo iz javnega življenja, to danes ne pritegne nobene novinarske pozornosti (Ni želel biti tarča: dr. Lobnikarju grozijo), hkrati pa se v benignih šalah o natikanju gat na glavo nemudoma prepoznava nič manj kot poziv k linču vladajočih (Gate na glavo: linč in metafora v politični naraciji). Napad je pač najboljša propagandistična gesta.

Kaj bomo torej storili z našimi rdečimi hijenami? Nekateri pravijo, da fašizma ni. So zgolj nacistične metafore.