Hitler in levi fašisti med nami

Zadnja naslovnica Demokracije s podobo Adolfa Hitlerja, ki je bil menda socialist, je intrigantna in obenem alarmantna iz več razlogov.

Ni nobeno novo spoznanje, da so naslovnice ti. Janševih medijev do kraja premišljene in nesporno vsebujejo politično agendo. Da ne bo nesporazuma, vsebujejo jo tudi naslovnice drugih, Janši nenaklonjenih medijev, in zanesljivo je v naravi sodobnih medijev, da tudi brez politične agende želijo udarno pritegovati pozornost in si zvišati branost. Tudi zgornja naslovnica je instrumentalizirana na podoben način. Že opazovalec, ki časopisa ni odprl, lahko z veliko verjetnostjo domneva, da naslovni članek ne bo kaj prida zainteresiran za to, ali je Hitler res bil socialist po prepričanju. Zaradi pričakovane agende je jasno, da bo »sporočilna vrednost« naslovnice, če se izrazim jezikoslovno, tičala nekje drugje.

Ker sem nedavno gostoval na spletni strani SDS s svojim pojasnilom o tem, kako se ta stranka, ki ima v posrednem lastništvu tudi Demokracijo, zadnje čase zateka v argumentum ad Hitlerum, mi ni bilo treba veliko ugibati – naslovnica nesporno služi nekim psihopolitičnim propagandističnim namenom, sem si rekel. Za razliko od Marka Crnkoviča, ki je sprva pomislil –  ker pač raje piše, kot misli –  da bo v časopisu naletel na intervju s Hitlerjem! Aja, seveda se je šalil.

No, kasnejše prebiranje članka je takoj pritrdilo moja pričakovanja: teza o domnevnem Hitlerjevem socializmu služi le diskreditacijskemu prijemu iskanja »levih fašistov« po Sloveniji. Legitimaciji takšnega iskanja, saj članek na široko govori prav o njih (»Na domove mariborskih mestnih svetnikov so se pred kratkim grozeče trkali jurišniki z ulice, s čimer se nam vsiljuje primerjava z nacističnimi obiski judovskih domov, ki so v Hitlerjevi Nemčiji pomenili uvod v holokavst.«) Skratka, služi točno temu, kar na elementarno instruktiven način pove že (današnji) naslov članka na še enem Janševem mediju:

So med nami levi fašisti?

Stavek, ki skorajda zveni kot »So med nami zombiji?« ali »So med nami marsovci?«.

Fašisti po mišljenju, fašisti po ravnanju

Vendar bi bilo močno podcenjevanje, če bi v propagandističnem triku videli le diskreditacijsko gesto. Prvič zato, ker je takšno ravnanje že dolgo tega prešlo v širše premišljene psihopolitične tehnike delovanja – na kar opozarjam že leta. Drugič, ker sam prijem ni le propagandističen, temveč stavi na realne učinke demoniziranja – posameznike, pravzaprav že kar na deset tisoče protestnikov, želi prikazati kot ideološko nevarne vročekrvneže, sebe pa kot ultimativno žrtev. In tretjič, »demonizacijski naboj« v vseh teh primerjavah je prišel do neke skrajne meje, na kar sem že opozoril na tej strani – pravzaprav je skorajda nemogoče odkriti kaj še bolj radikalno demonizirajočega, kot je primerjava s Hitlerjem. Povedano drugače, linija asociiranja v zapisu v Demokraciji in širše je približno takale:

(1)   Zahteve protestnikov so povečini blizu socialističnim in levičarskim, saj želijo uvesti nov politični red.

(2)   Ravnanja teh protestnikov spominjajo na fašizem.

(3)   Tudi Hitler je bil socialist, kot je sam priznal.

(4)   Torej lahko upravičeno trdimo, da imamo v Sloveniji na delu fenomen levega fašizma, saj temu ustrezajo tako zahteve kot ravnanja teh protestnikov.

Ad Hitlerum

Opisana logika asociacije na Hitlerja šteje za argument iz Hitlerja ali redukcijo na Hitlerja. Tehnično govorimo o »zmoti iz povezave« oziroma »zmoti krivde iz povezave«, za katero je značilno, da nekoga okrivimo na ta način, da ga asociiramo s skupino ljudi, dogodkov ali dejanj, »okrivljenih« že vnaprej. Zgornja ilustracija je pravzaprav šolska za to vrsto zmote:

(1) Oseba A trdi, da je P resničen.

(2) Hitler je prav tako trdil P.

(3) Torej je P neresničen.

Skratka: Levičarski protestniki verjamejo v socializem. Tudi Hitler je verjel vanj. Torej je socializem napačen.

Argumentacijska prevara se sicer ne ustavi na tej točki, saj poskuša, kot že opisano, levičarje še dodatno demonizirati in okriviti. Mimogrede, že splošno znano je, da se takih medijskih postopkov v Sloveniji nihče ne  obsoja ali drzne obsojati, tudi novinarski cehi ne, o tem se mora molčati. Po priznanju nekaterih novinarjev in »strokovnjakov«, s katerimi sem govoril, se tega ne počne, ker se vsi bojijo povračilnih diskreditacij, če bi o tem govorili, te pa nikoli niso prijetne. Po drugi strani se ignorira tudi tiste, ki o tem pišejo. Vrata medijskim propagandizmom so zato na stežaj odprta in dosegajo zastavljene politične cilje.

Je torej Hitler bil socialist?

Članek v Demokraciji z naslovno tezo pa je pogrešek tudi vsebinsko – v premisi (3). Kaj naj bi sploh pomenilo, da je bil Hitler socialist? Kakšna je povezava med socializmom in nacionalsocializmom, če sploh kakšna?

Da bi zadovoljil tudi Crnkoviča, ki me v kolumni po nemarnem antikomplimentira, dajmo besedo samemu Hitlerju in intervjuju z njim. Govorim o tistem, ki ga je z njim opravil George Sylvester Viereck leta 1923 in je bil znova objavljen v »Liberty magazine« julija 1932. Ključen je tale odlomek, povzet po Guardianu:

“Why,” I asked Hitler, “do you call yourself a National Socialist, since your party programme is the very antithesis of that commonly accredited to socialism?”

“Socialism,” he retorted, putting down his cup of tea, pugnaciously, “is the science of dealing with the common weal. Communism is not Socialism. Marxism is not Socialism. The Marxians have stolen the term and confused its meaning. I shall take Socialism away from the Socialists.

“Socialism is an ancient Aryan, Germanic institution. Our German ancestors held certain lands in common. They cultivated the idea of the common weal. Marxism has no right to disguise itself as socialism. Socialism, unlike Marxism, does not repudiate private property. Unlike Marxism, it involves no negation of personality, and unlike Marxism, it is patriotic.

Če se torej avtorica članka v Demokraciji trudi dokazati, da je nacionalsocializem vrsta socializma in je torej socializem po sebi nevarna ekonomska in politična ideja, jo demantira že sam Hitler! Interpretacije drugih so odveč.

Namreč že on pove, da ideja nacionalsocializma nima nič skupnega s socializmom, da se marksisti motijo; njegov pomen so popačili. Skratka, njegov socializem je sui generis. In ker je, tudi presoja, da je bil Hitler socialist, pade v toplo vodo – skupaj z obtožbo, da Slovence ogroža levi fašizem.