::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Spolna usmerjenost in meja njene svobode

Je izjava predsednika republike Boruta Pahorja v otvoritvenem nagovoru  na mednarodni konferenci »Prebijmo molk: O homofobiji in transfobiji v šolah« šla čez rob? Pravzaprav čez neko dovolj enigmatično mejo, ki jo – mejo namreč – sama tudi vpelje? Je neumestna, sploh smiselna, terja dodatno pojasnilo?

Po moje najmanj slednje:

Spolna usmerjenost ljudi je stvar njihove svobode. Omejena je le s svobodo drugih. Nič v moderni družbi ne more in ne sme premikati te meje. Čeprav vemo, da je v vsakdanji praksi drugače. Predsodki ostajajo silno močni. Zato je izjemnega pomena, da se jih odpravlja tudi znotraj vzgojnega in izobraževalnega sistema.

Če naj bo izjava g. predsednika republike smiselna, moramo najti vsaj en primer, v katerem lahko pravici do (drugačne) spolne usmerjenosti (svobodi do te usmerjenosti, je dejal Pahor) najdemo neko drugo pravico (svobodo), ki je njena meja. Ponujen kriterij je celo potenciran s kategorično zahtevo »nič ne sme premikati te meje«.

Sam ne poznam takšne mejne pravice – če je spolna usmerjenost sploh kakšna pravica po sebi in če je znano in popularno načelo »moja pravica je omejena s pravico drugih« lahko učinkovit moralnopravni princip v opisanem primeru in ne nepotreben dodatek. Namreč pri spolni usmerjenosti govorimo kvečjemu o z njo povezanih izpeljanih pravicah, npr. do enake in nediskriminatorne obravnave. Spolna usmerjenost, povedano drugače, ne sme biti razlog za neenako ali diskriminatorno ravnanje na npr. delovnem mestu, za katerega zaprošamo. Kje potem nastopi meja zaradi svobode drugih, če to drži? Jo je mogoče enakosti in nediskriminaciji sploh postavljati in mar ni omejevanje teh principov povsem nevzdržno in nedopustno?

Vse to bi vedeli, če lahko naštejemo vsaj eno mejno situacijo svobodi spolne usmerjenosti, če ostanem pri uporabljeni frazi. Lahko ugibam, na kaj predsednik republike stavi: morda na nekakšno »pravico« drugih, da nas drugače spolno usmerjeni pustijo pri miru. Nas? Ja, natančno nas. »Pustiti pri miru« je prepoznaven in nadvse popularen vzorec obnašanja v reakcijah na javno manifestiranje spolne usmerjenosti. Ki ga je moralni teolog dr. Ivan Štuhec pred leti podal na tak način:

Jaz ne dam prav ljudem, ki na ta način manifestirajo svojo spolno usmerjenost, a jih pustim pri miru. Naj tudi oni nas pustijo pri miru, ne da nam s paradami vsiljujejo svojo življenjsko filozofijo. To je strpnost.

Šele v tem primeru bo poudarek o meji svobode drugega dobil neko konkretno ilustracijo. Toda kakšno! Je torej pravica do »puščanja pri miru« ali vsaj nek približek specialni primer tega, kar ima morda v mislih predsednik republike? Ne znam si zamisliti drugega.

Če ni to dober, celo popoln izziv za organizatorje simpozija, ki so medse povabili Pahorja, ter seveda strokovno javnost in medije! Nekaj, kar bi moralo zanimati slehernega državljana. Bojim se namreč, da je njegova izjava popoln nesmisel ali nedopustno koketiranje s tistimi, ki jih spolna usmerjenost vedno znova vznemirja in pušča nemirne. Če predsednik govori nesmisle ali celo koketira z netoleranco, pa bi vsekakor imeli pravico vedeti.

Pahor spolna usmerjenost

Information

This entry was posted on 21/02/2013 by in aktualno, argumentacija, mediji, politika.
%d bloggers like this: