Seveda je res. Že debelo leto in več se sprašujemo, kakšni bodo trajnostni učinki projekta EPK. Kaj bo Maribor imel od njega?
In potem na okrogli mizi z mariborskimi intelektualci (brez žensk, seveda) po izbiri Večerovih presojevalcev na vprašanje novinarke postanemo končno potešeni. Piše se 13. februar 2013:
Trajnostno pa nihče od nas ne ve, kdo je trajen, zato ker nas lahko čez deset minut več ni. In enostavno ta beseda trajnost, to je nekaj, kar se po vseh evropskih konferencah nonstop vrti, ko pa zvečer z ljudmi spiješ kozarec ali dva, pa jih vprašaš, kaj si o tem mislijo, pa se vsi smejijo.
Programski direktor EPK Mitja Čander se je, res upajmo, šalil. Čeprav je bilo videti skrajno resno in čeprav njegove šale žal ni mogoče sprejeti – ob zgornjem odgovoru ni navrgel nobenega drugega, »resnejšega« pojasnila. Nihče izmed prisotnih ni oporekal, še najmanj moderatorja. Bilo bi čudno – časnik Večer je besede vodilnih v EPK vedno obravnaval smrtno resno in brez trohice dopuščenega dvoma.
Ker je prav ob tistem času proti Zemlji potoval asteroid, bi Čander morda lahko celo imel prav. Čemu sploh kakšen trud, ko pa nas morda že jutri več ne bo? Carpe diem!
Na povedano se morda ne bi oziral, če ne bi isti dan, ampak res isti dan prebral, da taisti za nek drugi medij govoriči o čem? O pomenu trajnostne naravnanosti projektov. Na Planetu Siol je skupaj s predsednikom sveta zavoda EPK Rudijem Mogetom plediral zanjo:
Enako kot Mogeta tudi Čandra skrbi preživetje trajnostno naravnanih projektov, ob čemer se sprašuje, kako te pozitivne spremembe, ki jih je prinesel EPK, ohraniti tudi v prihodnje. “Velika škoda bi bila, če bi vso to dediščino preprosto zavrgli,” je povedal in dodal, da so v zavodu predstavili številne predloge, a nanje do zdaj ni bilo odziva.
Povedano preprosteje: tisti dan kozarec ali dva morda še nista stekla v grlo. Ker lahko v slovenski medijski krajini itak rečeš karkoli, ne da bi kdo opazil nekonsistenco, ker je kritika preganjana in cenzurirana, ker imaš, skratka, zaščiten hrbet, velja načelo anything goes. Vprašanje, ali potrebujemo trajnostno naravnane projekte ali zgolj smejanje ob dveh kozarcih, postane nenadoma irelevantno.
There’s no sustainable free lunch…
Da trajnostnost ni nekaj, o čemer bi se smejali, dokazuje nekaj dni stara ugotovitev o tem, kaj storiti z neporabljenimi finančnimi sredstvi zavoda EPK. Ugotovili so namreč, da je bilo prihranjenih četrt milijona evrov. Očitno je bilo denarja še preveč, da ga niso uspeli zapraviti in ga bodo zdaj morali vračati? Ob tem naj bi 500 tisoč evrov v proračunu 2013 namenili »za trajnostne programe, razvite znotraj projekta EPK, denimo Urbane brazde, Festival Maribor in mnoge druge, ki se morajo nadaljevati.« Povedano preprosteje: če je trajnostnost ništrc, ga občani moramo vendarle na veliko financirati. Ali vsaj kakšno buteljko, ob kateri ta ništrc ugotavljajo in se mu odkrito posmehujejo…
No, vedno ni bilo tako. 28. oktobra 2010 so v Večeru bili trajnostni učinki skrajno odločilni. Pravzaprav najpomembnejši:
“Zdaj lahko z veliko mero gotovosti vemo, kaj, kje, kdaj in za koliko denarja se bo dogajalo v letu 2012 v Mariboru in partnerskih mestih. Zanima nas točka prevrata, v miselnosti, v perspektivah, v načinu delovanja,” pravi Čander. Ko je predstavljal programske sklope, je poudaril, da po zadnjem srečanju EPK v Wroclawu ni več zvezdništvo “in”, nekaj, kar bi privlačevalo v programih EPK, temveč je mnogo vrednejši trajnostni učinek in ustvarjalno povezovanje prebivalstva na območju, ki ga zajema.
Podobno zveličavna je bila tudi izgradnja infrastrukture. Npr. 8. novembra 2011 v Večeru:
Čander posebej poudarja, da bo moral biti učinek EPK 2012 v tem prostoru trajen. Pri tem pa ne misli zgolj na novo kulturno infrastrukturo, pri kateri bo v času krize zelo težko izpeljati vse zamisli. Pomembnejša je ustrezna odmevnost umetniških projektov, ki lahko umetnikom in izvajalcem prinesejo dobre reference v domačem in mednarodnem prostoru.
Še bolj jasen je bil Čandrov predhodnik Aleš Novak, 8. decembra 2010 je razglasil trajnostni vidik za temeljni cilj koncepta EPK:
Evropska prestolnica kulture je večletni projekt in z iztekom leta 2012 se ne zaključuje. Trajnostni vidik je namreč eden od temeljnih ciljev našega koncepta. Nekatere programske vsebine so se pričele izvajati še pred ustanovitvijo zavoda Maribor 2012, denimo organizacijsko in finančno zahteven projekt Festival Maribor. Leto 2012 predstavlja zgolj presečišče in žarišče številnih aktivnosti in naporov, ki so večletni,” razlaga Novak.
Franc Kangler, nagrajenec EPK
Iz povedanega lahko sklepamo, da je trajnostnost EPK projektov preprosto izgovor, kako dobiti še več denarja – in se nato smejati naivnosti financerjev. Se pravi pretežno nas, davkoplačevalcev.
Toda če nam, resničnim financerjem, nihče ni hvaležen, bodo v svetu zavoda EPK vsaj nekaterim. Pripravljena se že posebna priznanja zaslužnim. Med njim tudi Francu Kanglerju, ki ga navajajo kot prvega:
Da pa vendarle ni vse v denarju, sta se včeraj strinjala Moge in Čander, “izključno zagotovljeni (državni) denar ne bi razrešil črnega scenarija. Potrebujemo namreč jasno strategijo, da ne bi bilo piratskih pohodov.” Novinarjem je bil predstavljen tudi na svetu zavoda sprejet in potrjen spisek posameznikov, ki bodo na slovesni ceremoniji prejeli zahvalo za posebne zasluge, med njimi: Franc Kangler, Boris Sovič, Andrej Verlič, Peter Tomaž Dobrila, Vladimir Rukavina, Danilo Türk, Drago Jančar in Andrej Brvar.
Človek, ki je uspel zminirati praktično vse infrastrukturne projekte EPK, pa še kakšnega drugega, bo po presoji EPK velmož zdaj še deležen poklonov in nagrajen! Kot da bi vse te neuspehe poskušal Čander kot programski direktor minimizirati s še eno svetlo ugotovitvijo z okrogle mize Večera. Da bi stvar bila še bolj neprebavljivo groteskna, je programski direktor nič manj kot podvomil v smiselnost infrastrukturnih objektov. Da jih v Mariboru ni, ni takšna težava, kot se je ves čas zdelo:
Eno so floskule, ki se pojavljajo v začetku prijav na take projekte. Drugo pa je tisto, kar lahko realno dosežeš. Osebno mislim, da nujno rabimo nekatere infrastrukturne zgodbe, predvsem knjižnico in Umetnostno galerijo, da pa vendar ni več bistveno vprašanje o zgradbah. Po svetu reciklirajo stare zgradbe, iz njih naredijo zanimive prostore. V Mariboru ta zavest ni prodrla, kajti če bi pravočasno prodrla, bi imeli prostore, ki bi bili lahko funkcionalni. Mislim, da smo z manjšimi takimi posegi v mestnem središču uspeli pokazati, da se ta logika lahko obnese.
Vse pozabljeno
Kangler pa ni bil le ključna oseba, ki je popolnoma zamočila z izgradnjo infrastrukture, Maksom, Umetnostno galerijo, Mestno knjižnico in tako dalje. Ne, kot župan in zdaj kot nagrajenec je bil persona non grata, nad katero so se v zavodu EPK ves čas pritoževali, ker občina ni izpolnjevala pogodbenih obveznosti do njih. Zgolj dva citata (1, 2):
Mitja Čander: “Minimalna spodobnost bi bila, da se bi o zapiranju projekta kdo od ustanoviteljic z nami pogovarjal.” In še: “Nihče nima pravice, da se Mariboru spodreže krila razvoja, zlasti, če je dolg občine zavodu EPK manjši od denarja, ki ga bo Maribor moral vrniti zaradi odpovedane Univerzijade.” Pred zgodovino naj bi imel vsak svojo odgovornost, ga je dopolnil Moge in povedal, da so na seje sveta zavoda EPK najprej iz mariborske občine še prihajali, udeleževala sta se jih tedanji podžupan Janez Ujčič, kasneje pa sedanji podžupan Tomaž Kancler, “zdaj pa ni nikogar več.”
“Imeli smo sestanke na občini, a se zadeve do danes niso premaknile, kljub temu da država sredstva, namenjena evropski prestolnici kulture, mariborski občini redno nakazuje,” je dejal Moge. Ni skrivnost, da naj bi epekajevce, tako pričakujejo, rešil občinski kredit, “ne nazadnje nas je prav kredit rešil že pred pričetkom 2012.,” je pristavil Moge. Na seji so obravnavali in sprejeli tudi predlog osnutka programa dela in finančni načrt za prvo polletje prihodnjega leta, svet zavoda pa občino poziva, da do 10. oktobra poravna zapadle obveznosti, če ne, pa naj vsaj poda načrt razrešitve situacije, so še povedali včeraj. Predstavili so tudi “črn scenarij”: “Če občina ne bo poravnala svojih obveznosti, se bodo lahko upniki preko sodišča ‘spravili’ na zavod, zato bo imel blokiran račun in bo njegovo poslovanje onemogočeno.” A naj bi obstajal še en scenarij, je včeraj dejal Moge: “po besedah župana Franca Kanglerja naj bi namreč sredstva mariborski občini nakazala država, ki naj bi bila zaradi uspešne občinske pritožbe bila občini dolžna dva milijona evrov.” “Bil bi popolni nesmisel, če bi se tako uspešen projekt naenkrat zrušil sam vase,” je včeraj dejal Čander.
Toleranca medijev in občanov je očitno brezmejna – do tega hipa nagrade ni problematiziral še nihče. Franc Kangler kot človek z veliko moralno integriteto bo skozi stranska vrata po zaslugi svojih krogov počaščen. Tolažilna nagrada je tako rekoč nujno morala priti s strani epekajevcev – kot obliž na sramoten odhod človeka, proti kateremu je skandirala desettisočglava množica. Proti kateremu je sproženih 10 kazenskih ovadb. Morda bi morali vrli epekejevci v utemeljitev napisati, da je človek zaslužen prav za trajnostni razvoj mesta. Večjo perverznost bi si potem težko predstavljali. In potem bi gospodje iz EPK in občine res imeli že prej omenjen (dober) razlog, da nazdravijo s kozarčkom žlahtne kapljice, kot ji pravijo – in se ob tem še režali. Tako butaste publike in tako ustrežljivih medijev pač ni daleč naokoli.
You must be logged in to post a comment.