Je na silo pregnani eks-župan Franc Kangler kriv, da Maribor po enoletnem hvalisanju glede EPK ni dobil novih »trajnostnih« kulturnih objektov – skoraj vseh po vrsti, ki jih je obljubljal? No, z izjemo Vetrinjskega dvora, ki dva meseca po zaključku EPK izgublja svojo kulturno poslanstvo, saj je že objavljen razpis za oddajo prostorov v njem?
Kulturna urednica v Večeru Petra Vidali misli, da je. Vendar hkrati verjame – pa razumi, kdor more – da je naredil vse:
Kangler je kriv, da nismo z EPK pridobili novih in nujnih kulturnih infrastruktur, ampak če česa ne moremo trditi, res ne moremo trditi, da je nezgrajene stavbe rušil. Nasprotno, vse je naredil, da bi jih dobili.
Biti kriv, vendar ne biti kriv je nekoliko drugačna manira Večerovega pisanja, odstopajoča od tamkajnjih direktnih panegirikov glede protagonistov, projektov in učinkov vsega, kar se rima na prestolnico kulture, in trajne cenzure vsega, kar se ne. Vpeljuje namreč bolj sofisticirano formo, nekakšno sočutno »razumevanje« za Kanglerjevo krivdo, definirano v očitno ohlapnejšem kontekstu od kazenskopravnega – navzlic njegovi objektivni odgovornosti. Vpeljuje neotipljivo, morda celo tragiško krivdo brez krivde. Ali krivdo brez krivca, krivca brez krivde, kdo bi vedel. Skoraj nam riše, če uporabimo dikcijo glavnega igralca, njegovo trpko izkušnjo nemočnega črnega kozla, kot se glasi Kanglerjev samoopis, proti kateremu so se zarotile mračne in temačne sile.
Krivde razbremenjena krivda je idealen recept za sproščeno ribarjenje v kalnem – in za odvezovanje odgovornosti samega medija, o čemer je že tekla beseda. Ampak to je šele prvi korak. Nedefinirana in mistificirana odgovornost, ker je »Kangler naredil vse, da bi jih dobili«, infrastrukturne objekte namreč, je potem razširjena še na nekrivdo snovalcev EPK. Zanje po mnenju urednice velja naslednje:
Zavod EPK nima z neuspelo infrastrukturo nič.
Lepo, torej je tudi EPK končno razbremenjen očitka z infrastrukturo. Amen. Kakorkoli obrneš, vsi so naredili vse, morda le malce nerodno, odgovornih pač ni. Zato Kanglerja in njegovih s tem, da nimamo Maksa, Umetnostne galerije, nove mestne knjižnice in podobno, ne kaže preveč preganjati, ker »nezgrajenih stavb niso rušili«. In tudi epekajevski heroji s to polomijo nimajo nič. Za Večer in urednico pa tudi vemo, da sta opravila svojo novinarsko poslanstvo gledanja proč in legitimiranja vsega. QED.
Še ni konec. Ker za nezgrajeno infrastrukturo ni krivca, ker to nista ne črni kozel in ne trajnostni retorični mojstri iz zavoda, je Večerovo deljenje odpustkov lahko še dodatno utemeljeno: vse se je izteklo čisto v redu tudi brez novih prostorov. Tako rekoč po srečnem naključju in z naklonjenostjo bogov, meni urednica, zato se je zavod EPK zgolj malce preveč napenjal pri jadikovanju:
Malo se je pritoževal, ker ni bilo pravih prostorov za program, ampak na koncu se je vse izteklo, in se je res izteklo tako dokončno, kot bi se tudi v novih prostorih.
Ker kaj bi sploh s temi objekti (no, fajn bi jih bilo imeti, a ne?), če lahko tudi brez njih? Razbremenjena je v Večerovem komentarju tudi občina: plačala je vse, do zadnjega centa. Aleluja. In prav zato si nekaj uvidevnosti zasluži tudi Kangler za svojo dolžnostnim, kulturi naklonjenim ravnanjem:
Občina je tik pred Kanglerjevim odstopom plačala zadnji cent (od novega kredita) “za program in funkcioniranje zavoda”. Ne pravim, da to ni bila njena dolžnost. Ampak na koncu bomo morali reči, da je župan Franc Kangler od vseh dolžnosti najbolj izpolnjeval kulturne.
Prav, uvidevnost je tu le ironično branje in težko rečemo, da avtorica hvali Kanglerja ali brani EPK. Vendar je njen izum »krivde brez krivde«, »odgovornosti brez odgovornosti« s takšnim ironičnim dodatkom vred uspel zarisati tisto, kar je po sebi vredno prezira: relativiziral jih je do konca.
Temu premišljenemu diskurzu »razumevanja« tistih, ki sicer zmorejo cenzuro drugačne misli, se zato kot povsem razumljivo kaže globoko spoznanje, da bo EPK nagradil (tudi) Kanglerja in še koga, kajti »brez njih EPK ne bi bilo«. Ja, tudi o tem beremo. Urednica se kajpak zaveda, da je njeno branje rahlo nevarno, zato se previdno distancira od bogokletne izpeljave, pa vendarle prikima:
Ne pravim, res ne, da mu moramo biti za to hvaležni meščani, zavod pa dobro ve, za kaj se mu zahvaljuje.
Kje je kakšno tehtno pojasnilo, čemu bi moral Kangler prejeti red za zasluge? Zaman ga bomo iskali – in to bi bila razprava »ad rem«. Lahko tudi obrnemo: zakaj ne najdemo niti pojasnila, da ga ne bi smel prejeti? Seveda je »logično« in samoumevno, da ga v takšni konstelaciji sil bo. Kanglerju pač pripada značka po tej »logiki«. Kajpak je »logično«, da bo manipulant v igri pokra ščitil drugega, če vzajemno vesta, da manipulirata oba in je njun skupen uspeh odvisen od tega. Ampak takšno pojasnilo je tipična diskurzivna prevara, je zamenjava deskriptivne in preskriptivne ravni, ki bi jo lahko parafrazirali takole: Večer mora braniti pozicije EPK, kot jih je ves čas. Saj vendar gliha vkup štriha. In ni nobeno vprašanje ali spoznanje, da jih. Ker vprašanje je, ali je to tudi prav.
»Žanrsko« je tako uspelo urednici prav vse: biti kritična, ne da bi bila kritična, našteti odgovorne, ne da bi jih omenila, in pripisati krivdo, ne da bi prepoznala krive. Popoln medijski alibi. Celo glede očitkov o cenzuri in tistega »In je že padla kocka na medije, ker nismo odreagirali na to sramoto« jo je treba popraviti. Ne odreagirali, dejansko so jo nekateri soustvarjali.
Napotilo:
http://vezjak.com/2013/02/16/deset-minut-epk-trajnosti-in-dva-kozarcka-za-kanglerjevo-zdravje/