::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Sikajoči politiki med novinarskimi psihiči

Novinarka RTV SLO Eugenija Carl je na blogu danes zapisala:

Med take eksperte zagotovo sodi koprski župan Boris Popovič. Ne samo, da zdaj že vsakič, ko pred sodiščem naletiva drug na drugega, sika name in širši javnosti v kamero, da o sebi prav nič ne bo komentiral; češ naj kar mene vprašajo, saj jaz tako ali tako o njem vem vse. Ampak vse narobe povem, kakopak. Tako zelo mi je zameril poročanje o protestih v Kopru, da sem dobila prostor celo na straneh občinskega glasila. Saj niste mislili, da na tistih pozitivnih, kajne?!

Ista zgodovina se ponavlja – oziroma se kar noče nehati. V cenzuriranem mariborskem časopisu, katerega pogreb so vsi spregledali (po načelu: novinar je novinarju največji sovražnik), sem leta 2008 pribeležil celo kolumno pod naslovom »Psihiči, lezbijke in zavite oči«. Ker je moj blog edini prostor ne-cenzure zame, ga ponavljam. Kot da se je čas ustavil, kot da se v teh petih letih ne bi spremenilo nič!

Psihiči, lezbijke in zavite oče

Malodane brez zanimanja širše javnosti je minil dogodek, ko je 13. marca brezplačnik »Žurnal24« na naslovnici citiral izjavo koprskega župana Borisa Popoviča: »Barbara Verdnik je obremenjena, glede na njeno zavajanje javnosti in na temelju vprašanj, ki nam jih postavlja, je psihič, in punca je očitno že tako zašla, da potrebuje pomoč strokovnjakov.«

Verdnikova, dolgoletna direktorica Primorskih novic, ki je zaradi politične nekompatibilnosti morala oditi iz te časopisne hiše, se je Popoviču zamerila, ker je preveč  pisarila o nečednostih pri prodaji zemljišč v koprski občini. Toda ni bilo prvič, da župan brez zadržkov obračunava z novinarji in še zlasti z velikim veseljem z novinarkami. Za razliko od tega sta prejšnja dogodka bila deležna večje odmevnosti, to pot je šikaniranje novinarke ostalo nezapaženo. Če je logika tega primorskega politika in podpornika g. Janše jasna, namreč v žuganju in obračunavanju z novinarji, diskvalifikaciji in smešenju, je logika molka v zameno nevarna in zgovorna po sebi. Ob Petri Vidrih in Eugeniji Carl je Barbara Verdnik zdaj že tretja žrtev verbalnega mobinga in ustrahovanja. Ne da bi kakšno novinarsko združenje ob tem mignilo, ne da bi doživeli en samcat protest!

Toda spomnimo na dve poprejšnji epizodi – najbolj tragična je zgodba novinarke Primorskih novic Petre Vidrih in akter je ves čas isti. Ker je Popoviču po njegovem mnenju zastavila neprimerno vprašanje, jo je najprej verbalno napadel, kar je potem nadaljeval še na tiskovni konferenci, v oddaji Trenja in v drugih medijih. Po njegovem je Vidrihova neprimerna za novinarko, je lezbijka, ljubica in piarovka bivše izolske županje, dodal je, da rada popiva in da tako ves Koper ve, kakšna je. Kasneje je utrpela posledice tudi na delovnem mestu v svoji hiši, za katero vemo, kdo jo obvladuje.

Pocenjujoče bi se izrazili, če bi ob tem zaznali poslabšano stanje politične kulture v odnosih do širše javnosti, ki škodi avtonomni vlogi medijev v nadzorovanju delovanja oblasti. Kot je že večkrat pripomnil sociolog Vlado Miheljak, smo v zadnjem letu dobili reverzno situacijo glede na 80. leta: takrat se je politika bala novinarjev, danes se novinarji bojijo politike. In imajo razloge. Toda koprski župan ni počival. Udaril je po še eni novinarki. Greh novinarke Eugenije Carl je bil naslednji: »Zavijala naj bi z očmi in krilila z rokami, ob sleherni omembi predsednika vlade Janeza Janše in županovih besed pa naj bi posmehljivo zapihala.« Zaradi tega je menda neprimerno in žaljivo ravnanje novinarke RTV oznanil celo programskemu svetu RTV z dopisom, v katerem koprska občina izraža ogorčenje nad novinarkinim poročanjem na tiskovni konferenci v zvezi z nameravanim plinskim terminalom. Župan je torej vračal udarec: zmotila ga je že domnevno nepravilna govorica telesa.

V trenutku, ko sta se v Sloveniji ustvarila dva medijska in novinarska tabora, med katerima vsaj enega očitno sponzorira neka politična stran, se soočamo z nerešenim elementarnim problemom. Tistim, ki se jim omenjeno ravnanje župana zdi odobravanja vredno, in takšni so očitno povečini njegovi volivci, pa še kdo, bo verjetno zelo težko razložiti, kaj pomenijo izrazi, kot so novinarska svoboda in politični pritiski. Nič od tega jim verjetno ne bo jasno. Samoumevnost topota škornja je za take tako rekoč nujna, bohotenje palm in druga kičasta estetika pa trajen in nujen del tega samopašnega političnega diskurza. A ne bi o tem, zakaj, če že, si ljudstvo vedno zasluži voditelje, kakršne si izvoli. Bolj bi nas morala zanimati cenenost vedno hujših pritiskov in cenzorskih posegov ter manjšanje novinarske avtonomije. Reakcije, kot je Popovičeva, dokazujejo, da smo prišli v fazo, ko so novinarji deležnih javnih, nič več skritih pritiskov, tudi iz najbolj bizarnih razlogov in na način sprevrženega mobbinga. Dodatno začinjenih z nekakšnim mačizmom in šovinizmom, na katerega verjetno župan tudi stavi in si domišlja, da je z njim šarmiral lep del (moških) volivcev, ki so jim »psihiči«, »ljubice« in »lezbijke« pač dovolj sočni vzdevki. Če kje, potem bi se morali levi in desni novinarji (kakorkoli je delitev umetna) vsaj na točki obsodbe tovrstnih šikan strinjati. Pa se ne. Ve se namreč, kateri politični opciji župan Popovič pripada.

Boris Vezjak

Information

This entry was posted on 10/03/2013 by in aktualno, diskreditacija, mediji, politika, radio, TV, časopisi and tagged , , , .
%d bloggers like this: