Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu

Kdor je včeraj gledal Odmeve in zagledal njegove goste, je morda za trenutek naivno pomislil, da bo razprava tekla o tem, zakaj Sebastjan Jeretič kot odgovorni urednik Popovičevega portala Ekoper vehementno napada novinarke javnega servisa in javni servis kot tak, da o njegovem spornem financiranju in političnem propagandizmu sploh ne govorimo. Glede prvega si za tarčo jemlje predvsem Eugenijo Carl.

O profesionalnih kiksih izbir in moralnih zadregah novinarske nesolidarnosti sem že večkrat pisal. In bom še, ker je treba. No, seveda bi se v pričakovanjih zmotil, na to temo RTV ne bo rekla nobene. Voditelj Igor E. Bergant je svojega gosta resda predstavil kot »komunikacijskega svetovalca in odgovornega urednika portala Ekoper«, ob drugem povabljencu, Aljažu Pengovu Bitencu, pa oba še kot »dva opazovalca in opisovalca slovenske politike.« Kakor da bi mu bilo nerodno reči, da sta tam v funkciji političnih komentatorjev.

Jeretič Odmevi Bergant

Odmevi in Bergantova opisovalca slovenske politike

Pljuvanje novinarki in stroki v obraz

O prvem je na kratko včeraj na svojem Facebook profilu vse bistveno povedala že bivša novinarka Barbara Verdnik, sam jo bom v nadaljevanju le neznatno dopolnil. Zapisala je:

Moram priznati, da mi početje Berganta oziroma pripravljalcev Odmevov ni več jasno. Prepričana pa sem, da je vse manj profesionalno in vse manj v prid profesionalnemu novinarstvu. Za komentatorja v studio povabijo urednika najbolj spornega slovenskega občinskega trobila, ki redno in nesramno, da ne rečem vulgarno, napada novinarje, še posebej iz nacionalne TV, ki poziva k neplačevanju RTV prispevka in je plačan zato, da manipulira z informacijami v prid vsakokratnega naročnika. O spornosti občinskih glasil, ki so za povrh financirana še z javnim denarjem, se je izrekla stroka. Društvo novinarjev in druge institucije že leta pozivajo pristojne, naj uredijo popolno zmedo, ki je nastala, ko so občinska glasila postala mediji, ko nelojalno z javnim denarjem konkurirajo profesionalnim medijem, ko se dnevno gredo prikrito oglaševanje in volilno kampanjo za svoje šefe. Potem pa javna televizija dela promocijo takemu početju in pljuva svojim novinarkam(jem) ter stroki v obraz. Halo?

Only in Slovenia: opisovalci razmer

Na čem torej svoje izbire utemeljujeta urednica Dnevnoinformativnih oddaj Nataša Rijavec Bartha in odgovorna urednica Informativnega programa Manica J. Ambrožič? Ter kakšne (katere) so moralne in profesionalne implikacije njunih odločitev?

Izbrana tema, trenutne politične razmere pred prvo sejo nove sestave Državnega zbora in dvoboj med Janezom Janšo in Marjanom Šarcem po volitvah, je znova in tradicionalno piarovska, vsaj kar se enega gosta tiče: javna radiotelevizija se vedno znova potrudi, na kar nenehno opozarjam, da nam kot nevtralne politične komentatorje ali analitike predstavlja piarovce, odslužene politike ali politične svetovalce. Only in Slovenia.

Zaščititi samega sebe

Naj spomnim, da je Jeretič opredeljen politični svetovalec. Svojih simpatij do Janeza Janše in SDS niti malo ne skriva – ampak to dejstvo ga ne diskvalificira kot komentatorja, a potem tudi zategadelj pač ni zgolj »opisovalec« in »opazovalec« razmer, kajne?

Tudi lahko razumemo, da si močno želi nastopati na javnem servisu in da ni zadovoljen s številom povabil, iz česar sklepa, da ga medij zavrača in blokira. O čemer je kar na portalu Ekoper potožil v samostojni kolumni – kajti ta portal ni namenjen zgolj zaščiti in obrambi lika in dela koprskega župana, ampak tudi zaščiti in obrambi njegovega odgovornega urednika. Skratka: samega sebe.

Mislim, da bi se nad dejstvom, da nimajo povabil, morali pritoževati čisto drugi ljudje. No, Jeretič ima vso pravico verjeti, da mora ob Novi24TV in Požarjevi politični oddaji, kjer je nadvse reden gost, nastopati več in se profilirati kot neodvisni analitik tudi drugod, ne zgolj politično dirigiranih medijih. Ampak težava je v tem, da imajo uredniki pravico temu prepričanju reči »ne«.

Jeretič je na TV Slovenija nastopil maja lani, o čemer priča moj citirani zapis, in bržkone tudi kasneje. Očitno so urednice včeraj presodile, da ga potrebujejo znova. In ker ponovitev ni le mati učenja, temveč nujna za razumevanje tistih, ki se pretvarjajo, da ne razumejo, bom tokrat ponovil vajo.

Jeretič Carl blokada

Jeretič v kolumni na svojem portalu, kjer ugotavlja, da je deležen blokade

Vaja ponovljena: koliko žaljivosti je potrebne za izgubljeni moralni čut

V mislih imam svoj prispevek z naslovom Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija, ponovitev v delu zapisa, ki mu pravim »moralni miselni eksperiment«, pa je videti takšna. Kaj bi se zgodilo, če bi gost v studiu po izboru urednic bila oseba, ki ji lahko pripišemo formalno in kazenskopravno odgovornost za naslednje javno objavljene domislice:

Nataša in Manica, malo več gledajta Andyja in podobne mlade fante, kajti čas, ko so mladi fantje gledali vaju, je že zdavnaj minil.

Ali pa:

Česa vse ne bi naredili Nataša in Manica, samooklicani resnicoljubni, pošteni in objektivni novinarki javnega državnega zavoda RTV Slovenija, da ne bi koprskemu županu Borisu Popoviču zagotovili mesta v osrednji informativni oddaji Dnevnik.

Ali še:

Le kaj bosta velecenjeni, nezmotljivi javni uslužbenki RTV servisa porekli zdaj, ko se je župan Boris Popovič odločil, da bo pravega direktorja Komunale Koper poiskal z javnim razpisom in s tem očitno ugodil tudi njenim željam? Bomo videli, ali bo ta novica tudi našla mesto v osrednjem dnevniku. Pustimo se presenetiti.

Moja poanta bi torej morala biti jasna: kako je možno, da nacionalka k sebi vabi ljudi, ki s takšnimi kompromitacijskmi rafali dnevno napadajo novinarje RTV Slovenija? Pri čemer za te žaljive odcedke zelo dobro vedo in je manira avtorja vsem znana. Vsi zgoraj našteti citati so namreč povsem avtentični: v njih je treba zgolj zamenjati imeni obeh urednic za novinarko v njunem programu. Katero že? Eugenijo Carl. Storiti je treba le to, da se nekdo postavi v njeno kožo. Pretežko, očitno.

Vprašanje občutljivosti

Naj se znova ponovim: naštete navedke je moč najti v mojem prispevku Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje. Seveda je čisto možno, da smo manj občutljivi, če nekdo blati tistega ob nas, ne nas samih. Najbrž je to kar v naši ne preveč plemeniti človeški naravi.

Urednici Nataša in Manica lahko porečeta: kaj naju brigajo vse tožbe proti Eugeniji, to je njena stvar. A da je novinarka, tako kot midve? No, dobro, pustimo malenkosti. Kaj imava midve opraviti s tem, da jo valjajo v nekem mediju, celo do največjih in najbolj intimnih potankosti? Midve se podpisujeva pod naše goste, ker so strokovne in kompetentne osebe.

Lažeta, kradete, bolhe jesta

Morda, če so res. Dilema je lahko realna. Ampak njen del je tudi tista moralna, ki je v tem primeru izostala. Naj nadaljujem. Kaj bi porekli obe urednici, in spet se ponavljam, če bi ob svojem novinarskem delu prejeli naslednji odgovor:

Spoštovani,

pošiljamo izjavo za javnost župana Mestne občine Koper Borisa Popoviča glede aktualnega dogajanja okrog FC Luke Koper.

»Nataša Rijavec Bartha in Manica J. Ambrožič spet lažeta, kradeta, bolhe jesta.«

Lep pozdrav,

PR MOK

Se zdi res verjetno, da bi se odzvali z novim povabilom županovemu piarovcu v Odmeve, da pove kakšno modro o parlamentarnih volitvah? Ali celo, da pojasni, kje in kako lažeta, kakšno vrsto bolh jesta ter kako sovražna da je javna radiotelevizija do njegovega župana? Ugibam, da ne! Ga bosta morda kdaj povabili, da kaj pove o delovanju portala Ekoper? Hja, zelo zanimivo, ni se zgodilo. Kakor da se ne more.

No, leto kasneje ugotavljam, kajti moje zgornje predrugačeno besedilo je staro ravno eno leto, da se je zavrtela ista zgodba: povabilo, a brez razprave o lažeh in bolhah. Le Jadranko in Mojco sta nadomestili Nataša in Manica. Ja, ničesar se nismo naučili.

Jeretič za SDS

Značilna Jeretičeva želja: vlada pod SDS

Biti dvojna žrtev

Če obe urednici morda menita, da sem s svojim miselnim eksperimentom nesramen, sta zgrešili pedagoško poanto in pokazali, da zahtevata dvojne vatle: ene za svojo kolegico novinarko, druge zase. Psihologi bi znali pojasniti, zakaj in kako je Eugenija Carl dejansko značilna dvojna žrtev svojega novinarskega dela: najprej zaradi tega, ker nosi glavo na pladnju in tvega številne ovadbe politikov proti sebi, diskreditacije in žaljivke, na koncu pa se, v čisti posmeh svojemu delu, njene urednice na tovrsten način perverzno priklanjajo in promovirajo osebe, ki bi si zaslužile popoln prezir. Ne, da ne vedo, da je to narobe: še kako dobro vedo, a to vseeno počnejo, celo navzlic opozorilom: formula, ki jo je svojčas Slavoj Žižek prepoznavno opisal kot cinično.

Več:

Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

KOGA VABI RTV V ODMEVE, galebje-repati sonet

Predstavnika občinskega trobila,
ki RTV novinarko napada,
nasprotnike z denarjem javnim zbada … –
kot da bi zaposlenim v ksiht pljuníla!

Predstavnika obrobnega portala,
ki smili sebi se zarad’ »blokade«,
vnet navijač pa Janševe je vlade … –
a s tem bo ravnotežje varovala?

Kje tu novinarka je Carl Eugen’ja,
ki nam poroča, kaj vse je narobe?
Kdo NJEJ pravico varuje do mnenja,

napadov brani jo vulgarne zlobe?
Imena nova so zasedla sobe,
žal stari slog na teve se ne menja.

In solidarnost? Zdavnaj šla »po gobe«.

Sikajoči politiki med novinarskimi psihiči

Novinarka RTV SLO Eugenija Carl je na blogu danes zapisala:

Med take eksperte zagotovo sodi koprski župan Boris Popovič. Ne samo, da zdaj že vsakič, ko pred sodiščem naletiva drug na drugega, sika name in širši javnosti v kamero, da o sebi prav nič ne bo komentiral; češ naj kar mene vprašajo, saj jaz tako ali tako o njem vem vse. Ampak vse narobe povem, kakopak. Tako zelo mi je zameril poročanje o protestih v Kopru, da sem dobila prostor celo na straneh občinskega glasila. Saj niste mislili, da na tistih pozitivnih, kajne?!

Ista zgodovina se ponavlja – oziroma se kar noče nehati. V cenzuriranem mariborskem časopisu, katerega pogreb so vsi spregledali (po načelu: novinar je novinarju največji sovražnik), sem leta 2008 pribeležil celo kolumno pod naslovom »Psihiči, lezbijke in zavite oči«. Ker je moj blog edini prostor ne-cenzure zame, ga ponavljam. Kot da se je čas ustavil, kot da se v teh petih letih ne bi spremenilo nič!

Psihiči, lezbijke in zavite oče

Malodane brez zanimanja širše javnosti je minil dogodek, ko je 13. marca brezplačnik »Žurnal24« na naslovnici citiral izjavo koprskega župana Borisa Popoviča: »Barbara Verdnik je obremenjena, glede na njeno zavajanje javnosti in na temelju vprašanj, ki nam jih postavlja, je psihič, in punca je očitno že tako zašla, da potrebuje pomoč strokovnjakov.«

Verdnikova, dolgoletna direktorica Primorskih novic, ki je zaradi politične nekompatibilnosti morala oditi iz te časopisne hiše, se je Popoviču zamerila, ker je preveč  pisarila o nečednostih pri prodaji zemljišč v koprski občini. Toda ni bilo prvič, da župan brez zadržkov obračunava z novinarji in še zlasti z velikim veseljem z novinarkami. Za razliko od tega sta prejšnja dogodka bila deležna večje odmevnosti, to pot je šikaniranje novinarke ostalo nezapaženo. Če je logika tega primorskega politika in podpornika g. Janše jasna, namreč v žuganju in obračunavanju z novinarji, diskvalifikaciji in smešenju, je logika molka v zameno nevarna in zgovorna po sebi. Ob Petri Vidrih in Eugeniji Carl je Barbara Verdnik zdaj že tretja žrtev verbalnega mobinga in ustrahovanja. Ne da bi kakšno novinarsko združenje ob tem mignilo, ne da bi doživeli en samcat protest!

Toda spomnimo na dve poprejšnji epizodi – najbolj tragična je zgodba novinarke Primorskih novic Petre Vidrih in akter je ves čas isti. Ker je Popoviču po njegovem mnenju zastavila neprimerno vprašanje, jo je najprej verbalno napadel, kar je potem nadaljeval še na tiskovni konferenci, v oddaji Trenja in v drugih medijih. Po njegovem je Vidrihova neprimerna za novinarko, je lezbijka, ljubica in piarovka bivše izolske županje, dodal je, da rada popiva in da tako ves Koper ve, kakšna je. Kasneje je utrpela posledice tudi na delovnem mestu v svoji hiši, za katero vemo, kdo jo obvladuje.

Pocenjujoče bi se izrazili, če bi ob tem zaznali poslabšano stanje politične kulture v odnosih do širše javnosti, ki škodi avtonomni vlogi medijev v nadzorovanju delovanja oblasti. Kot je že večkrat pripomnil sociolog Vlado Miheljak, smo v zadnjem letu dobili reverzno situacijo glede na 80. leta: takrat se je politika bala novinarjev, danes se novinarji bojijo politike. In imajo razloge. Toda koprski župan ni počival. Udaril je po še eni novinarki. Greh novinarke Eugenije Carl je bil naslednji: »Zavijala naj bi z očmi in krilila z rokami, ob sleherni omembi predsednika vlade Janeza Janše in županovih besed pa naj bi posmehljivo zapihala.« Zaradi tega je menda neprimerno in žaljivo ravnanje novinarke RTV oznanil celo programskemu svetu RTV z dopisom, v katerem koprska občina izraža ogorčenje nad novinarkinim poročanjem na tiskovni konferenci v zvezi z nameravanim plinskim terminalom. Župan je torej vračal udarec: zmotila ga je že domnevno nepravilna govorica telesa.

V trenutku, ko sta se v Sloveniji ustvarila dva medijska in novinarska tabora, med katerima vsaj enega očitno sponzorira neka politična stran, se soočamo z nerešenim elementarnim problemom. Tistim, ki se jim omenjeno ravnanje župana zdi odobravanja vredno, in takšni so očitno povečini njegovi volivci, pa še kdo, bo verjetno zelo težko razložiti, kaj pomenijo izrazi, kot so novinarska svoboda in politični pritiski. Nič od tega jim verjetno ne bo jasno. Samoumevnost topota škornja je za take tako rekoč nujna, bohotenje palm in druga kičasta estetika pa trajen in nujen del tega samopašnega političnega diskurza. A ne bi o tem, zakaj, če že, si ljudstvo vedno zasluži voditelje, kakršne si izvoli. Bolj bi nas morala zanimati cenenost vedno hujših pritiskov in cenzorskih posegov ter manjšanje novinarske avtonomije. Reakcije, kot je Popovičeva, dokazujejo, da smo prišli v fazo, ko so novinarji deležnih javnih, nič več skritih pritiskov, tudi iz najbolj bizarnih razlogov in na način sprevrženega mobbinga. Dodatno začinjenih z nekakšnim mačizmom in šovinizmom, na katerega verjetno župan tudi stavi in si domišlja, da je z njim šarmiral lep del (moških) volivcev, ki so jim »psihiči«, »ljubice« in »lezbijke« pač dovolj sočni vzdevki. Če kje, potem bi se morali levi in desni novinarji (kakorkoli je delitev umetna) vsaj na točki obsodbe tovrstnih šikan strinjati. Pa se ne. Ve se namreč, kateri politični opciji župan Popovič pripada.

Boris Vezjak