Ali je dr. Andrej Fištravec, novi župan mesta Maribor, včasih radoživo jedel mačke? Je nekdo rekel »mačke«? Je omenil ta čudovita prikupna in lenobna bitja, pritegujoča našo ljubeznivo naklonjenost, zbujajoča reflekse crkljanja in razvajanja?
Bizarna fantazma okoli take majhne kulinarične podrobnosti iz življenjepisa župana še vedno vzburja domišljijo prenekaterega Mariborčana. Ne po naključju, mnogi so se v kampanji trudili, da bi jo. Nekateri so se sicer sprijaznili s pojasnilom, da kaj takega ne more biti res: mačke pač ljudje v teh krajih ne jedo, županski kandidati verjetno še manj izkazujejo takšen fetiš, po drugi strani pa nas intenzivnost propagandističnih domislic v politiki vsako leto bolj prepričuje, da se splača biti skeptik glede katerekoli trditve o komerkoli. Kaj je torej res – in ali se splača to raziskati?
Politika gnusa
Splača se zelo, če pogledamo naslednjo propagandno fotomontažo iz volilne kampanje, ki se ponovi v nekaj inačicah:
V psihopolitičnem smislu je za slovenske razmere takšen propagandni vložek zanesljivo še ne videna inovacija, saj stavi na zelo neposredne psihološke občutke gnusa. V manipulativno retoriko skratka vpeljuje neko novo dimenzijo: kako predstaviti političnega oponenta kot nekoga, ki je divjak, in to gnusen divjak? Le kdo bi mačke klal, odiral in jih na koncu – ker temu klanje pravzaprav tudi služi – tudi slastno zaužil?
O tem je znal nekaj malega povedati že veliki Charles Darwin, ki spregovori o gnusu kot o napačnem, torej ogabnem ali neprijetnem okusu (kar beseda disgust etimološko tudi pomeni).
Za Darwina gnus žali okus (citiram po Millerjevi Anatomiji gnusa):
Nekoč se je na Ognjeni zemlji domačin s prstom dotaknil hladnega konserviranega mesa, ki sem ga jedel v našem bivaku, in s preprosto gesto izrazil gnus do njegove mehkosti; jaz pa sem čutil neomajen gnus do tega, da se je moje hrane dotaknil goli divjak, četudi njegove roke niso bile videti umazane. Madež juhe na človekovi bradi je videti gnusen, četudi sama juha seveda sploh ni gnusna. Domnevam, da to izhaja iz naše močne asociacije med videzom hrane, ne glede na okoliščine, in predstavo o njenem zaužitju.
Težko bomo sicer rekli, da je jesti mačke rezultatsko vzeto gnusno dejanje zaradi ugotovljene ali zaznane razlike med videzom hrane (prijazna muca) in predstavo o njenem zaužitju. Lahko gre le za kulturni kod, ki nam zaužitja takšne živali inhibicijsko ne dopušča, ne za njen videz. A razlika ni bistvena.
Gnus je evidentno močno čustvo, kot nalašč ustvarjeno za psihopropagande namene. Težko bi si zamislili kakšno močnejše orožje v rokah nekoga, ki želi drugemu politično škodovati z njegovo pomočjo na način, da ga ustvarja za gnusobo. Retorika temelji na preprosti enačbi: kdor počne gnusne stvari, je pač sam gnusen – in takšni so vsi, ki pridejo v stik z njim. Ker zbuja grozo, ker neposredno zbuja sovraštvo in strah. Nekaj malega o politiki gnusa , tj. o njegovem impaktu v psihologiji političnih izbir, npr. tudi na volitvah, spregovori npr. David Pizarro v temle TED-u. Toda kaj je bilo tisto, kar je sploh proizvedlo medijsko radovednost o županovi gastronomiji?
Njamnjam style
Ni šlo le za propagandni prekršek anonimnežev, dvome zbuja tudi novinarski pristop v mediju, iz katerega štorija izvira. In je naslednja: Fištravec naj bi novinarki časnika Večer Jasmini Cehnar v intervjuju zaupal, da je nekoč poskusil mačko. Tako se glasi seveda njihova trditev. Ta podatek je potem hitro prišel na lažirano FB stran »Gotof je«, ki se pretvarja, da je vstajniška, a je v resnici poligon za obračunavanje s političnimi nasprotniki leve provenience. Na njej strani so se ekskluzivno sklicevali na notranje informacije, ki so prišle iz Večera in ob njih objavili gnusno fotomontažo. Zapisali so:
Danes je bil v Večeru objavljen pogovor s Fištravcem. Pogovor je opravila Jasmina Cehnar. Med pogovorom (pred pričami) je Fištravec nenadoma priznal, da je pred leti polovil muco, ji odrl kožo, jo dal v lonec, jo skuhal. In pojedel.
Ko je intervju prišel do uredniškega odbora, kjer so sedeli AP, IS, ZŠ, so PREPOVEDALI objaviti ta podatek, ker da “bi lahko v času volitev to kandidatu škodovalo”
FIŠTRAVEC JE MAČKO ZAKLAL, JI ODRL KOŽO IN JO POŽRL!
FIŠTRAVCA JAVNO SPRAŠUJEMO, ALI DRŽIJO NAVEDBE NOVINARKE JASMINE CEHNAR (VEČER). PISMO SMO NASLOVILI TUDI NA VSE MEDIJSKE HIŠE V SLOVENIJI.
ZAHTEVAMO ODGOVORE!
Interna časopisna informacija je potem sprožila manjši medijski plaz, ki je povzročitelju informacije vrnil sporočilo v sprevrnjeni obliki. Zgodba, ki jo je povedal novinarki, je enostavna: v študentskih letih je Fištravec s svojim cimrom jedel ‘mačko’ (klanja in odiranja nihče ne omenja), ki je bila v resnici zajec. S to ukano sta zabavala mimoidoče lačne sostanovalke. A to ni zadoščalo. Šokantna vest Večerovim novinarjem ni dala spati. Sledilo je intenzivno »raziskovalno delo«: na ponovne poizvedbe pri županu, ali je res jedel mačke, kar je ta v demantiju zanikal, so se v Večeru lotili globinskega preverjanja o Fištravčevem apetitu in med drugim objavili impozanten stavek, ko so mu vprašanje zastavili znova:
Njegov odgovor je bil presenetljiv. Dejal je: »Mačke nisem jedel.«
Stavek simptomalno razkriva globoko nejevero novinarke. V istem prispevku so objavili tudi pojasnilo, po katerem je njegov sostanovalec iz študentskih let, sicer znani mariborski radijec Anton Petelinšek, nazorno pojasnil, da je šlo le za šalo, saj sta v resnici jedla zajca. In da je ostalo le škodoželjna politična propaganda, je še dodal. Čeprav je avtorica prispevka Branka Bezjak torej dobro poznala pojasnilo, ga ni upoštevala. Zamolčala ga je tudi v vseh drugih svojih nastopih ali zapisih naslednje dni, kjer je Fištravca povprek obtoževala, da ni govoril resnice, npr. ko je ugotovila:
Naša novinarka ga namreč gotovo ni “narobe razumela”, ko ji je govoril, da je jedel mačko. Med problemi, ki mesto tlačijo proti dnu, je sicer ta tema gotovo pri koncu pomembnosti. A ne gre za to. Pač pa za vprašanje kredibilnosti človeka, ki hoče voditi naše mesto. In ta ni govoril resnice.
Besede je urednica Večera ne le ponovila, temveč je v Odmevih govorila še o njegovem laganju. Skratka, obtožila ga je moralnega prekrška in nekredibilnosti. V tem duhu je seveda morala vedno znova prezreti in zamolčati »naravno« pojasnilo o študentskem štosiranju, ki ga je podal Petelinšek – in, lahko domnevamo, tudi on sam. Med dvema udeležencema dogodka in svojo novinarko je dala prednost resnici slednje.
Če povzamem grafično, je potemtakem novinarka namesto »Jedel je ‘mačko’« kot obliko kakor-priznanja venomer prevajala v »Jedel je mačko«. In se pretvarjala, da ni posebne razlike med obema. Pa je res ni? Če bi želela potrditi frapantno ugotovitev, pač nikoli ne bi smela staviti na to, ali se besede ujemajo z besedami, ampak ali se ujemajo z dejstvi. Prav zato ji je Petelinškova evidenca bila ves čas v napoto. In tudi če bi se Fištravec kje zaklinjal, da je snel mačko, bi to morda govorilo kvečjemu o njegovem prepričanju, da jo je jedel, in ne o dejstvu, da jo je. Obtožba o laganju bi se torej lahko nanašala le na spremembo prepričanja, ne dejstvenega stanja.
Jesti princeske
Semantično ali jezikovno vzeto je razlika v referentu tista, ki vnese zmedo in je tako elementarna, da si je težko zamisliti, zakaj, čemu ali kako bi lahko nekdo smiselno vztrajal pri njeni vpeljavi. Predstavljajmo si torej, da bi Fištravec dejal, da je včasih jedel princeske – in jih še vedno. Bi bil obtožen kanibalizma? Obstajajo princeske in ‘princeske’. Za tiste, ki so lačni ali radovedni, je tukaj hiter recept za pripravo.
Fištravec je v nekem novinarskem intervjuju celo povedal, da je pričakoval opravičilo Večera – a ga ni dočakal. Navzlic propagandnim prijemom pa mu je vendarlo uspelo postati župan – in to že v prvem krogu.