Kontradikcija, laž in lažne obtožbe

Novi minister za infrastrukturo in prostor Igor Maher naj bi lagal. Zagotavljal je, da je v Seči pred 11 leti kupil nelegalizirani objekt v takšnem stanju, kot je sedaj. Toda potem so stare fotografije zemljišča nad Sečoveljskimi solinami na strani spletne aplikacije Google Earth razkrile, da ne govori resnice. Da je, skratka, objekt dobil novo podobo šele, ko je Maher postal njegov lastnik. Za nameček je na dan, ko je postal minister, prejel odločbo o legalizaciji črne gradnje. Danes je na tem, da novopečeni minister kot črnograditelj ekspresno odstopi.

Logika laži

Kdaj je torej nek politik lagal in na kakšno definicijo naj opremo opis laži? Poskusimo s klasično:

To lie =_df to make a false statement with the intention to deceive.

Če je Maher lagal, kolikor je ponudil lažno trditev o tem, da je kupil objekt v Seči v stanju, v kakršnem je tudi danes – vse z namenom, da bi nas prevaral -, potem je način, na katerega smo zavrgli to dejstvo in razkrili njegovo laž nekaj, kar to dejstvo ovrže. In namesto nas je to storil Google Earth: pokazal je, da ne drži, da je objekt že 11 let v takšnem stanju.

Povedano drugače: Maher je lagal, če uspemo pokazati, da njegove trditve zanikujejo realna dejstva. Na podlagi neujemanja med trditvami in dejstvi lahko domnevamo, da je bila njegova intenca prevare ta, da bi nam takšno neujemanje iz nekega razloga prikril. In kaj nas ta zgodba o politiku, po vsem sodeč ujetem na laži, nauči o nekem drugem politiku, ki so ga menda ujeli na laži?

Novega mariborskega župana so novinarji Večera obtožili, da laže. Enako vehementno trditev si je privoščila tudi odgovorna urednica Katja Šeruga:

Kontradikcija vs. laž

Bizarnost začetne konstatacije (kaj točno je politik zagrešil?) in nato še novinarske obtožbe ne bi smeli ostati spregledani – sta tako rekoč šolski in odpirata resno etično zadrego. Je po krivici obtožiti drugega, da je lagal, že po sebi moralni prekršek? Seveda je. Je obtožba novinarja, ki jo zapiše ali izreče, češ da je lagal ta ali drugi politik, po sebi moralni in novinarski prekršek? Seveda je.

Tudi če bi novinarki Večera novi mariborski župan resnično rekel »Veste, jedel sem mačke« in naslednji dan to zanikal z »Veste, nisem jedel mačk«, kar je, če prav razumem, »uradna« verzija novinarjev Večera, na kateri so utemeljili svojo smelo naznanilo o laži, to še ne bi pomenilo, da je lagal. S takšno formulacijo je nekaj hudo narobe in se povsem oddaljuje od vseh znanih definicij laži.

Dokaz, da je lagal, bi priskrbeli šele v trenutku, ko bi pokazali, da je res jedel mačke. Obtožba laganja bi morala referirati na stanje stvari v tem svetu, ki se ne ujema z izrečenim – na podoben način, kot se je to zgodilo z ministrom Maherjem. Zanikanje ali kontradikcija (»Sem jedel mačke« in »Nisem jedel mačke«) k temu prav nič ne pripomore – kakorkoli je že ena od obeh trditev pač evidentno neresnična. Največ, kar bi smeli novinarji trditi, je torej ugotavljati kontradiktornost izjav.

S tem so novinarji Večera na lahkoten način postopali nebenevolentno in zaletavo v odkrivanju takšne »kontradiktornosti«, pri tem pa celo zamolčali prave pojasnitvene kontekste in nasprotna dejstva v zgodbi o mačkah.