Poslankin nepotizem, skrit za evfemizem odpiranja vrat politikom

Tokrat so vsaj nekateri mediji pohiteli in ob ravnanju evropske poslanke Tanje Fajon, ki je zaposlila hčerko vodje poslanske skupine SD Matjaža Hana, takoj spomnili na njeno karajoče stališče ob podobnem primeru leta 2015, ko je Žan Janša, najstarejši sin Janeza Janše, postal pomočnik evropske poslanke iz vrste Slovenskih demokratov, Patricije Šulin, njegova partnerica Maja Mikanec pa pomočnica evroposlanke Romane Tomc.

Takrat je Fajonova bila kritična, dejala je:

Parlament je v preteklosti izgubil precej na ugledu, ko je šlo za zaposlitve, zato se mi zdi, da je tu predvsem vprašanje etike, integritete poslanca, kako se odloča, ker ta denar, ki ga nameniš nekemu asistentu, dejansko je denar davkoplačevalcev. In če zaposliš nekoga, ki je član tvoje družine, se mi zdi, da bi bilo povsem neprimerno, ali pa nekoga, ki je prišel v kabinet po prijateljskih vezeh, ki nimajo nič skupnega s stroko.

Se je poslanka Socialnih demokratov ujela v zanko lastnega protislovja, je mogoče sploh videti kakšno posebno razliko med primerom nepotizma v vrstah SDS in zdaj v vrstah SD? In kako verodostojna je njena sedanja razlaga, da »morajo tudi otrokom politikov biti odprta vrata«, s čimer apelira na pravičnost in enako obravnavo vseh? Sam bom poskušal pokazati, da je njeno opravičevanje silno nerodno in docela neprepričljivo.

Od družbene odgovornosti podjetij do družbene odgovornosti politikov

Začnimo s tem, kar vemo: Špela Han je po opravljenem pripravništvu v Bruslju letos junija diplomirala na FDV, končala je dodiplomski študij prve stopnje (štiri leta) na temo »Obravnava spolnega nadlegovanja nad ženskami na delovnem mestu kot element družbene odgovornosti podjetij«. Kar se je potemtakem zgodilo pred enim mesecem – in že jo čaka služba.

Fajonova trdi, da za hčerko njen oče ni prav nič lobiral. Če bi to bilo res in ni prišlo do poskusa vplivanja, bi njen osebni kredo »Tudi otrokom politikov morajo biti odprta vrata« bil smiseln. Bolj kompleksno in po svoje atraktivno je (načelno) vprašanje, ali bi moral biti za integritetno ravnanje izpolnjen še en pogoj, da namreč poslanka ne bi smela poznati sorodstvenega razmerja med Špelo in Matjažem? Ali je, tudi če oče ni lobiral, poznavanje sorodstvenega razmerja že nekaj, zaradi česar bi se morala takšni zaposlitvi odpovedati? Toda najbrž v našem primeru poizvedba ni relevantna, ker skoraj ni možnosti, da bi se to zgodilo: Fajonova je zanesljivo vedela, kdo je oče njene asistentke.

Toda povrnimo se k poslankinemu kredu, ki zveni kot evfemistično upravičevanje. Da bi pri svoji odločitvi, koga zaposliti, vtis o političnem nepotizmu uspešno skompenzirala z argumentom o enaki obravnavi vseh otrok, tudi politikov, bi moralo biti izpolnjenih kar nekaj pogojev. Ob navedenem, da res ni bilo političnega lobiranja očeta ali nekoga v njegovi bližini, bi morala Fajonova ob odločitvi, kdo bo njena desna roka, najbrž navesti izjemno prepričljive argumente o kvalitetah svoje nove asistentke, da bi ji verjeli. Čeprav se zdaj sklicuje na njeno izobrazbo, je ta, kot vidimo, stara točno en mesec. Ker je to že tretji mandat poslanke, bi tudi smeli sklepati, da so poslankina pričakovanja ob vseh izkušnjah postala še višja, saj je bila najbrž v stiku z veliko rutiniranimi osebami, ki so takšno delo, tudi zanjo, že opravljale.

Visoki standardi

Nepotistična zaposlitev Janševega sinu, ki sploh ni imel univerzitetne izobrazbe, je leta 2015 naletela ne le na kritiko Fajonove, temveč tudi njene pomočnice. Takrat je Maja Kezunovič Krašek, »ki govori šest tujih jezikov«, povedala, »da si težko predstavlja, da bi brez izobrazbe lahko opravljala svoje delo«. Nato je v kamero navedla, kaj vse mora početi: »Priprava pisnih izjav, minutnih govorov pa denimo vprašanj z Evropsko komisijo, ter izjave za javnost, pripravo odgovorov za novinarje, komunikacijo z državljani in podobno. Vse to seveda usklajeno s poslanko.«

Standardi so torej visoki – in z visokimi standardi pomočnika poslancev se je dokazovalo, kako velik je greh stranke SDS, kjer je njen predsednik poskrbel za svojega sina in njegovo partnerko. Ali Špela Han dosega take visoke standarde?

Fajonova se je v včerajšnjem prispevku Anžeta Božiča v dnevniku POP TV trudila najti specifično razliko, da bi si rešila kožo: primer njene nove pomočnice naj bi bil drugačen od primera Žana Janše, je namignila s kratko frazo »mogoče izobrazbeni kriteriji«, pred tem pa povedala, da si je »Špela sama našla pot do pripravništva v Bruslju in do moje pisarne«, brez pomoči očeta. Toda kako verjetno poslanka ni upoštevala njenega porekla in je od njega abstrahirala, saj vendar ves čas trdi, da morajo tudi otroci politikov dobiti enake priložnosti, kar poznavanje porekla predpostavlja?

Minister, Hanov sorodnik

Ko pomislimo na vsa pretekla kadrovska ravnanja asistentkinega očeta, se prepričevanje poslanke o njegovi zadržanosti v tem primeru hitro začnejo premikati proti nuli. Naj spomnim le na zadnje in dovolj odmevno, zavito v tragični dogodek.

Ko je preteklo leto postal minister za kulturo Dejan Prešiček, so mediji pridno zamolčevali njegovo poreklo: da je namreč bratranec njegove Hanove žene Ljudmile. Po tragični smrti zaposlenega na ministrstvu, ki so ga zaposleni povezali z mobingom ministra, zaradi česar je kasneje tudi odstopil, je Han pred meseci javno priznal takšno sorodstveno povezavo, seveda pa zanikal, da bi izbira bila rezultat njegovega kadrovanja. O tem, kako so mediji kreirali zgodbo o ministru s saksofonom, kako se je razdelila kulturna srenja in ga deloma vehementno branila in tudi o tem, kako je Prešička na koncu pred kamerami ščitil kar Han, sem pisal v prispevkih Minister Prešiček kot žrtev zlorabe zaposlenih?, Kdo vse brani ministra Prešička in s kakšnimi argumenti in Tri fusnote k odhodu ministra za kulturo. Takrat sem med drugim hipotetiziral:

Predpostavimo, da je minister za kulturo dejansko bližnji žlahtnik poslanca Matjaža Hana in je to res edini pravi razlog, da je postal minister. Predpostavimo, da je soodgovoren za smrt tragično preminulega zaposlenega na ministrstvu.

Ali potem ne drži, da so množični mediji, ki so vse od imenovanja ministra podatek o nepotizmu vztrajno zamolčevali, vsaj posredno in vsaj delno soodgovorni za tak nesrečen in skrajno žalosten dogodek?

Nič vtikanja

Res je, da Fajonova s svojo zaposlitvijo še zdaleč ni dosegla visokih kronističnih in nepotističnih standardov, ki jih je v teh krajih uvedel Miha Brejc, ko je kot evropski poslanec za pomočnico vpoklical kar svojo hčerko, za nameček še ženo takratnega ministra Gregorja Viranta. No, takrat so Viranta in Brejca novinarji pustili precej pri miru, o čemer več v zapisu Virant, ljubljenec medijev.

In tudi tokrat se nekateri, npr. RTV Slovenija in Večer, niso posebej trudili s Fajonovo: še celo Janševi medijski sateliti ne, ker jih zgodba posredno obremenjuje. Nekako v stilu komentarja Irene Joveve, novopečene evroposlanke, ki je za svojega bivšega delodajalca v dnevniku POP TV včeraj povedala, da »pa se resnično ne bi rada vtikala« v to, kar počne njena kolegica.

To je ta nova politika po šarčevsko: nič obsojanja, nepotizem raje pustimo pri miru.