To, da nas politiki pitajo z neprebavljivimi argumenti in izgovori, ni nekaj novega. Da mediji ne znajo presoditi in oceniti, s čim nas hranijo, zato nam kar neposredno servirajo neprebavljive porcije, tudi ne. Naši mediji so približno enako samozadostni kot naši politiki – prvi in drugi so res romantičen par. Javnosti ob tej ljubezni preostane le, da ima dober želodec.
V zadnji romantični (medijski) zgodbi je župan mesta Ljubljana in nesojeni predsednik vlade Zoran Janković vzel pravico v svoje šerifovske roke. Kot kakšen Robin Hood je rešil nedolžno žensko z otrokoma iz objema zlobne lisice v okolici Stožic, medtem ko so v ne tako veliki daljavi odmevali srce parajoči nežni glasovi postavnih fantov skupine Il Divo:
Janković se je tako odločil, ker je na poti iz dvorane srečal žensko z otrokoma. Ker je bilo enemu od otrok slabo, so predčasno zapustili koncert. Na avtu so imeli nameščene lisice, priklicati pa niso mogli nobenega taksija. Župan je žensko z otrokom odpeljal na Bavarski dvor, ji plačal odklep lisic in kazen, nato pa jo peljal nazaj do avta. V izogib temu, da bi še preostalih 42 družin, ki so jim namestili lisice, sprehajalo po Štajerski cesti, je ukazal podjetju Javna parkirišča in tržnice, naj odstranijo vse nameščene lisice. “Menim, da je bil glede na izkušnjo s to gospo, ukrep pravilen. Preprečil sem kaos,” je prepričan župan. Na vprašanje, kdo je ta ženska, je odgovoril: “Ne vem, prvič sem jo videl.”
Še več, Janković je nato ugotovil, da je njegovo dejanje ne samo skrajno zakonito, saj menda sme voditi redarsko službo in to po njegovem piše celo v Odloku o redarski službi, ampak tudi nadvse moralno: »Preprečil sem kaos. Kaj če bi se zgodila nesreča, ker bi se po Štajerski cesti sprehajalo 43 družin?«; »Kaj bi pa potem vi govorili in pisali, če bi slučajno prišlo do neke nesreče, zato ker bi se po Štajerski cesti sprehajalo 43 družin?«
Pustimo ob strani, da se je uspel v dveh dnevih trikrat zaplesti v svoj alibi z zanikanjem in potrjevanjem, kaj je naročil redarski službi in česa ne. Na prvi pogled se sklicuje na tragične posledice, če ne bi storil dejanja X. Toda bistveno za samo operacijo je vpotegnitev čustev. Njegovo milostno ravnanje bi lahko strnili v takšno misel:
Poglejte, če ne bi ukrepal in zahteval odlisičenje, bi se lahko zgodila nesreča. Nastradalo bi lahko 43 družin, ki so jim redarji zaradi napačnega parkiranja zalisičili avte in bi se izgubljeno sprehajali po cesti. Zato je bilo moje dejanje pravilno.
Klasična definicija argumenta iz usmiljenja (argumentum ad misericordiam) je zelo ohlapna:
An appeal to pity (also called argumentum ad misericordiam) is a fallacy in which someone tries to win support for an argument or idea by exploiting his or her opponent’s feelings of pity or guilt. It is a specific kind of appeal to emotion.
Vendar se v njej sogovorec običajno ne sklicuje na eno od čustev, v tem primeru milost, glede svojega ravnanja, temveč ravnanja drugih. Klasični sodniški primer bi bil npr.: »Obtoženi je preživel težko mladost, zgodaj je izgubil oba starša, zbolel je za sladkorno boleznijo, trikrat je imel vnetje pljučnice in tudi kasnejše razmere mu niso bile naklonjene, saj je živel v sproščeni Sloveniji. Zato zanj prosim milo kazen.« Jankovićevo slicevanje na usmiljenje pa gradi na kombinaciji milosti do družin, pa še to v potencialni situaciji prometne nesreče, ki se ni pripetila, oziroma družine z obolelimi otroki, ki ji je nesebično in velikodušno pomagal, in posledično legitimaciji svojega ravnanja kot ustreznega. Po svoje prosi usmiljenje tudi zase in pri tem nadvse močno trka na čustva javnosti in medijev.
Razlogi, s katerimi podpre svoj sklep, preprosto niso veljavni, razen tega so napihnjeni in ne podpirajo ponujenega sklepa: ogrožanje lastne varnosti v prometu bi lahko veljalo za razlog kjerkoli in kadarkoli, da terjamo odlisičenje (morda celo od župana, če je v bližini in milostno razpoložen), Janković je zanesljivo pretiraval v deskripciji »43 družin« (da gre za družine v vseh primerih, ni mogel vedeti), kot tudi v opisu prometnih nevarnosti in tezi, da je preprečil kaos. Njegovo ravnanje je tudi sumljivo nekonsistentno: čemu bi kar sam odšel plačat odlisičenje za en avto, za preostale pa potem terjal odlisičenje na ukaz?
Tudi če bi se kdaj izkazalo, da imajo Ljubljančani res perfektno milostnega »gradonačelnika«, bo nad njimi še vedno obvisel Damoklejev meč: je imeti milostnega župana bolje kot takega, ki krši zakone? In še: mar ni prva kvalifikacija odlična dispozicija, za katero bi si vsi želeli, da odlikuje šefa mestnega redarstva? Odličen kandidat se kar ponuja!