::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

May the Force be with you: kdo so Kanglerjevi strici

»Kdo so te močne sile, ki so to sposobne narediti?« znova sprašuje RTV Slovenija Franca Kanglerja v zanj rezerviranih terminih, tokrat na tretjem programu v 42 minutnem pogovoru.

Sposobne česa? Zarotiti se proti njemu, ki se mu dogaja svetovna krivica, obrniti ljudstvo proti njemu. Tisto, ki ga ima v resnici rado, tako kot izbrani mediji. In namesto pravilnega odgovora na »kdo«, ki je nekaj takšnega kot »Združene sile Bilderberga, udbomafija, CIA in seveda David Icke«, je njegov prvi odgovor znova: »dr. Vezjak«. K mojemu imenu nato pritakne še Toneta Partljiča.

Kangler tv slo 3 24.4.16

Novinarka Nataša Markovič se mi je skoraj zasmislila – najbrž sploh še ni slišala zame, za močno silo. Po drugi strani niti intervjuvanec verjetno ne ve; naj omenim, da sem gospoda prvič in zadnjič v živo srečal leta 2008 na okrogli mizi o prihodnosti Pekarne in alternativne kulture v mestu. V Pekarni. Z njim torej neposredno nikoli nisem imel nič, z njim nisem izmenjal enega samcatega stavka v neposrednem pogovoru, gospoda ne poznam. Lucky me.

Čeprav sta minila šele dva tedna od njegovega nastopa v Odmevih, je znova dobil priložnost za medijsko stokanje o krivici, ki se mu dogaja, in seveda novoustanovljeni stranki, ki bo ugledala luč sveta v roku dveh tednov. Ne le to, v intervjuju ugotavlja, da menda nisem ustavil le njega, ampak pred tem že Tomaža Pandurja. Ki ga je on pripeljal v Maribor – potem pa je spet nastopila neka sila. In seveda, »veliki državljan«, kot se je Kangler samoopisal, je s skrbnim uvidom opazil, da so bile mariborske vstaje zrežirane. Močna sila pač.

Tam so bili Nemariborčani, z avtobusnimi prevozi pripeljani od drugod, »iz Kranja, Ljutomera, Šentilja…«. Njegova ocena: od 12.000 ljudi na ulici je bila od drugod pripeljana polovica. Skratka, ena polovica zmanipuliranih, druga polovica uvoženih. May the Force be with you.

Problematične sekunde

Kanglerjev psihični univerzum ne bi smeli absolvirati z levo roko. V bistvu gre za bistveno več od tega, ne samo zaradi medijskih zrcaljenj. Morda je spet čas, čeprav sem to že nekajkrat storil, za dodatna pojasnila. Ko ti pripišejo paranormalne socialne in organizacijske sposobnosti, da finančnih ne omenjam, se vsaj malo počutiš počaščen – a kot reden analitik psihopolitike domačih zarot tudi dodatno zaskrbljen. Stvar je resnejša – Kangler mi pripisuje ne samo posebne moči, v včerajšnjem intervjuju se bode z mojo neverjetno medijsko prezenco, menda razkošno odmerjeno. Ta ga moti.

Tisto torej, ki so jo v cenzuriranih Odmevih skrčili na nekaj drobcev terenskega poročila – novinar mi je dejal, da drugega sogovorca sploh niso našli –  njemu pa so nato namenili deset minut solo nastopa v studiu – o čemer sem podrobneje pisal. Očitno je vsaka sekunda moje medijske navzočnosti Kanglerju nevarna in odveč – žal pa gre res za sekunde.

No, resnica je totalno drugačna in natančno nasprotna od sugerirane. V »Odmevih« nisem nastopil najmanj pet ali šest ali sedem let. V Delo me praktično ne vabijo. V Dnevniku občasno citirajo mojo stran vezjak.com, vendar spet ne na zadano temo. V Večeru? No podrobnejšo statistiko vodi njihov dvojni urednik Matija Stepišnik, ampak ta me je za notranjepolitični komentar nazadnje vprašal okoli leta 1999. V zadnjih treh letih sem morda trikrat odgovarjal na vprašanja, povezana s Fištravcem, poklicala me je Branka Bezjak.

Ne, s Kanglerjevo medijsko prezenco se pač ne morem meriti, počutim se kvečjemu na obisku pri Liliputancih. Po drugi čudni plati pa ima verjetno celo prav: če je peščica kritičnih nastopov proti njemu vse, kar zmorejo sfiltrirati mediji, potem sta verjetno statusa javnega intelektualca in kritičnega državljana pri nas na psu, s tistimi tremi imeni pa je mogoče politično obračunati mimogrede. In se je zgodilo.

Očetovstvo vstaj

Ker me je bivši župan pred dobrima dvema mesecema na tviterju označil za »očeta vstaj« – kar lepo manifestira obsesijo z mano – se opisano nesorazmerje še poglobi. Noben novinar me namreč na omenjeno temo nikoli ničesar ni vprašal. Očitek o rušenju se ponavlja že vsaj od leta 2010 – od vsega je res zgolj to, da sem bil županov stalni kritik, bolj ali manj na tej spletni strani.

Kangler oče vstaj tvit

Če je Mark Twain ob pogledu na svojo osmrtnico menda dejal The reports of my death are greatly exaggerated, se sam počutim zelo podobno: ni očetovstva,  the reports of my fatherhood are greatly exaggerated.

Ko bi se naključni zgodovinar zapodil v raziskovanje vstajniškega dogajanja, bi lahko ob terminu »mariborski vstajnik« v npr. arhivu Večera zasledil predvsem naslednja imena: Franc Trček, danes poslanec, Bojan Kranjc, danes poslanec, Sanjin Jašar in še nekatera druga.

Zakaj si je Kangler izbral ravno mene? Ne zanikam, da nisem sodeloval pri vstajah, toda še dobro pomnim, kako me je Večerova novinarka, ki sem jo nekoč firbčno vprašal, kako je prišla do ključa 12 identificiranih vstajnikov, s katerimi je naredila intervju, sam pa vseh nisem ravno poznal po tej imenitni vlogi, označila za fašista in nacista, ki se vpleta v novinarsko delo. Skratka, po tem, kako nekateri mediji pišejo zgodovino vstaj in marsičesa drugega, raje ne sprašujte. Kangler očitno redno ne bere Večera, sicer bi našel priročnejše in bolj usklajeno ime.

Radio Erevan in kolo, ki so ga ukradli

Dejstvo je, da ima njegova stigmatizacija moje malenkosti predvstajniško zgodovino,  na podobne njegove očitke moram odgovarjati ves čas. Spet nekaj, kar priča o pokorni mentaliteti večine. Na kritike njegovega županovanja v letu 2010 in trditve v Večerovem članku Ko politika »drvi na pamet« (30.12.2010)  sem na istem mestu poskusil replicirati z opisom njegove erevanske tehnike verbalnih političnih asociiranj, ko gre za iskanje zarotnikov. V Pismih bralcev sem takrat zapisal:

Mariborski župan je verjetno poslušal mestni radio Erevan: »Ali drži, da je Franc Horvat s Pobrežja na tomboli zadel avtomobil? Odgovor: Načeloma da, vendar to ni bil Franc Horvat,  temveč Janez Novak. Ni bil s Pobrežja, temveč s Studencev. Tisto ni bil avto, ampak kolo. In ni ga zadel na tomboli, temveč so mu ga ukradli.«

Res je, dan po odmevni aretaciji v Zimici, pisal se je 5. maj 2011, sem zahteval njegov odstop, pridružilo se je nekaj lokalnih intelektualcev, še več ljudi pa me je zavrnilo. Seznam in pismo sta bila objavljena na strani Zofijinih. V omejenem intelektualnem okolju, ki nam je na voljo, bi takšno pobudo z velikim veseljem prepustil komu drugemu. Tako kot danes.

Ko je dan po odmevni tretji mariborski vstaji (»Nesimo ga vun!«) 3. decembra 2012 gospod Kangler le odstopil,  očitno na prigovarjanje Janeza Janše, predsednika vlade, sem naslednji dan na Večerovi naslovnici spet pričakovano ugledal svoje ime, prvega na kratkem seznamu »stricev iz ozadja«, ki da so po njegovem zrežirali njegov tragičen konec, odstop in vstaje. Ker vem, kako uspešna je pri nas tehnika ad nauseam in njeno medijsko podpiranje, sem se odločil reagirati in v časopisu so objavili moj demanti:

Večer je dne 7. decembra 2012 na svoji prvi in nato še drugi strani navedel seznam ‘stricev iz ozadja’ mariborskih protestov. Na prvem mestu je, tako menda Franc Kangler, navedel mene. Vprašal sem svojo šestletno nečakinjo in svojega dvanajstletnega nečaka – oba ne tajita, da sem njun stric, skupaj z mano pa zanikata sodelovanje pri organizaciji mariborske vstaje.

Večer je nadalje na isti drugi strani in nato še v spletnem članku z naslovom »Je rektorjev krog financiral vandale?« (7. december 2012) navedel moje ime, znova kot prvo, in sicer v kontekstu, ki ga v celoti implicira citirani naslov. Zanikam, da bi spadal v nekakšen rektorjev krog ali da bi kakorkoli pomagal financirati vandale – karkoli že to pomeni v žargonu policijske države. Nekdo me na ta način želi pač pritlehno diskreditirati.

Vse to ne drži. Je pa res, da sem avtor peticije za Kanglerjev odstop, objavljene 5. maja 2011 na strani www.zofijini.net in nekaterih medijih, ki je marsikdo ni želel podpisati, avtor številnih kritičnih analiz na račun župana, žal novinarjem pretežno nezanimivih, in avtor knjige o paranoji in teorijah zarote v slovenski politiki, ki pripravlja gradivo za njeno morebitno nadaljevanje.

O mrtvih vse najbolj… zlorabljeno

Ob omembi Tomaža Pandurja, ki da sem ga podobno ustavljal kot njega, velja dodati še kakšno podobno nianso. Ni prvič, da se je Kangler skril za avtoriteto pokojnika – na podoben način je obravnaval že tragično preminulega Aleša Škofa. Če odmislim dejstvo, da poskuša vplivati na javnost s poceni čustvenimi apeli in identifikacijami v pietetnem času, je tudi na tej točki glede moje medijske navzočnosti, ki da je rušila gledališkega režiserja in ga izgnala iz Maribora, točno za 180 stopinj popačil realna dejstva.

Res ni naključje, da Kangler v intervjuju omenja neko mojo domnevno izjavo iz leta 2011 na kanalu YouTube (dejansko pojma nimam, kaj ima v mislih), kajti na kakšen drug medij niti pokazati ne more! Moje nekajletno entuziastično spremljanje stranpoti dogajanja okoli EPK je namreč imelo naslednje medijske rezultate: največ tri sporadična vprašanja STA, na Večeru so mi na kulturni strani zaprli vrata že leta 2000 (Večerova urednica je na to ponosna), na Delu podobno. Lahko razumem, vsaj za zadnje obdobje, moja kritika medijskega dobrikanja šefom tega projekta ni bila prijazna.

Seveda, na mojo tiskovno konferenco s predstavitvijo knjige o EPK ni prišel noben novinar, kaj šele, da bi do dneva današnjega koga zanimala. Edini medijski proizvod, ki se ga spomnim, je krajši intervju o EPK, ki ga je z mano naredil ljubljanski Dnevnik. Vsekakor velja, da sem v času pred ali po EPK okoli njega dal bistveno več izjav za tuje novinarje, okoli šest ali sedem, kot za domače. Skratka: nepomemben medijski disident naj bi v Mariboru sesul Kanglerja, še pred tem pa velikega Pandurja? Ne omenjam, ker bi jamral, disidentstvo ima svoje prednosti, nenazadnje je to skorajda nujna usoda vsakega resnega medijskega kritika  v državi, kjer je kritika medijsko bojkotirana. Je pa nujno, da bi prepričljiveje pojasnil, kako je že znotraj svojega žanra takšno Kanglerjevo natolcevanje maksimalno neprepričljivo, zlagano in napihnjeno.

Medijski impakt mojih stališč je torej praktično ničen – razen če ga ima stran, na katero ravnokar pišem. Vendarle pa mislim, da Kangler ni tako neumen, da bi v projektu svoje politične in medijske rehabilitacije, pri katerem mu pomagajo tudi stari znanci iz mariborskega kroga EPK, pa seveda cel niz medijev, streljal čisto na pamet. Predvsem velja opozoriti, da je svojo konspirativno narativo, ki je bila pred tem usmerjena v leve stranke in politično zaroto, zaradi katere je treba severovzhodni del Štajerske odcepiti od preostanka, zdaj personaliziral v nekaj posameznikov – predvsem mene in Toneta Partljiča. S tem je izgubil še nekaj kredibilnosti, meni pa po svoje naredil nepričakovano reklamo.

Več:

https://vezjak.com/2016/04/08/kangler-v-odmevih-bil-je-neparen-dan/

https://vezjak.com/2016/04/07/kangler-v-odmevih-ali-o-razliki-med-izrecenim-in-objavljenim/

https://vezjak.com/2016/02/10/nostalgija-po-vstajah-zakaj-jih-pogresamo/

%d bloggers like this: