Današnjo sejo Programskega sveta RTV Slovenija si bomo zapomnili po burni razpravi in obravnavi seksističnega zapisa Janeza Janše na tviterju. Izteklo se je v sprejetje sklepa, s katerim je svet vsaj nekoliko in s kar nekaj zamude zaščitil dve novinarki in urednici TV Slovenija. Žal je pri tem, gledano tehnično, Janšev tvit napak označil za sovražni govor in kot takšen nesprejemljiv. Kot sem že povedal, je ta govor vse prej od tega: je osebna diskreditacija, gostilniški seksizem, groba žalitev, mačizem.
Na tapeti se je znašel tudi predsednik Programskega sveta, dr. Mitja Štular, ker je v več svojih nastopih poskušal relativizirati Janševo dejanje. Kot je danes sam večkrat poudaril, se skoraj bolj problematizira njega kot Janšo.
Ena izmed njegovih obrambnih taktik je bila v zanikanju, da bi posamične izjave dajal v svojstvu predsednika tega organa. Na to je energično opozoril glede svojega nastopa v oddaji lastnega servisa – tam da je govoril v svojem imenu.
Toda v čigavi funkcije je nastopil Štular 23. marca letos v Odmevih? Res kot posameznik? Ni treba storiti veliko, treba je zgolj osvežiti spomin. Nanj se je takrat kot na prvega obrnila voditeljica Tanja Gobec. Poglejmo si krajši transkript z začetka pogovora z gostoma v studiu, pred katerim so zavrteli kratek prispevek:
»Dober večer, spoštovana gosta, strokovnjak za javno komuniciranje, Dejan Verčič, in predsednik programskega sveta, gospod Mitja Štular. Začniva midva. Slišali smo strokovnjaka, profesorja Milosavljevića, odziv vodstva hiše. Vi niste neposredno vodstvo hiše, v prenesenem smislu, kot šef Programskega sveta. Vaš odziv na ta tvit, vaša ocena?«
Voditeljica se je nanj nesporno naslavljala kot na predsednika Programskega sveta RTV Slovenija. Zaradi te funkcije je verjetno bil tudi povabljen, na ta način je bil tudi podpisan pod sliko. V celotnem nastopu niti enkrat ni opozoril, da podaja stališče le v svojem osebnem imenu. Nasprotno, v svojem nastopu se je večkrat skliceval na situacije in okoliščine svojega dela, npr. v stavku »mi se v Programskem svetu pogosto soočamo« ali »kako vzpostaviti takšne standarde v hiši«.
Nobenega dvoma ni, tam je bil kot njegov predsednik. Temu ni oporekal. Niti se na nobeni točki ni upiral, niti ni podal kakšnega disclaimerja. Zakaj nas torej slab mesec po svojem nastopu nenadoma prepričuje, da je tam stal kot posameznik? Jasno, da bi sebe razbremenil očitkov pred člani sveta. Ampak kako je pri tem prepričljiv? Približno toliko kot volk v »Rdeči kapici«, preoblečen v babico: v lutkovnem gledališču se mu otroci hihitajo, ker so ga prepoznali po velikih ušesih.
Nastop v Odmevih in splošno dogajanje okoli tvita sem že podrobneje analiziral. Zato zgolj v osvežitev: seveda nas je takrat zanimalo, kako bodo Janševi podaniki priskočili na pomoč svojemu šefu v godlji, imenovani neposrečen mačističen tvit.
V socioloških analizah strokovnjaki že leta ugotavljalo refleks, ki ga številni seksisti gojijo v sodobni kulturi posilstva, kot temu pravijo v feminističnih teoriji. V njej je spolno nasilje normalizirano in perpetuirano skozi jezik mizoginije. Obrambni refleks v prid posilstva je, če ga osvobodimo nekaj tančic, vselej preprost: »Saj je vendar hotela!« Saj je hotela seks.
V domači nekulturi političnih mojstrov diskreditacije se nam dogaja nekaj podobnega. V včerajšnjih Odmevih je predsednik Programskega sveta RTV nakazal, da te funkcije ne opravlja po naključju – tam je stal, da obrani lik in delo svojega varovanca in njegove besedne eskapade o dveh odsluženih prostitutkah iz iste javne hiše, Eugeniji Carl in Mojci Pašek Šetinc.
Ko je Štular pred voditeljico Tanjo Gobec prvič odprl usta, je prepoznavno imel v mislih zgoraj opisano strategijo: na prvem mestu ne bomo obsodili dejanja šefa SDS, ne bomo branili lastnih novinark v lastni hiši, ožigosanih za prostitutke, temveč jih bomo problematizirali. V smislu: Saj so vendar hotele. Saj so vendar želele, da jih nekdo označi za prostitutke. Podobno kot si je gotovo Jelena Aščić želela, da jo imamo za »kuzlo lažnivo«.
Štular zato ni presenetil, kot je hitel že v prvem stavku apelirati na »celotno konstelacijo te zgodbe«, ki da je nekoliko širša. Razpravo je želel že v prvem stavku preusmeriti v domnevno neprofesionalni prispevek novinarke Eugenije Carl, ki da je razjezil gospoda Janšo, kasneje je celo problematiziral še nek drug njen prispevek. Pričakovano celo s strani voditeljice, ki je nastopila izjemno pogumno: ob začetnem švrku, usmerjenem v reakcijsko medlost vodstva javnega servisa, je hitela Štularja ustavljati takoj, ko je zaznala njegovo izmikanje.
Nanizala je cel niz medklicev (»Lahko komentirate tvit, bomo potem prišli k vzrokom?«, »Oprostite, ker niste odgovorili na vprašanje«, »Najprej oceno tvita?«, »Torej tvita ne boste ocenili?«) in vztrajno minirala Štularjevo strategijo, kako večino minutaže pokuriti za preusmeritev teme.
Pomembna je bila, evidentno, predvsem viktimizacija žrtve, kazanje s prstom na novinarske prostitutke, ki domnevno slabo opravljajo svojo profesijo. In seveda je računal, da bo čisto na koncu, tako kot predsednik Pahor pred časom v zapisu o sovražnem govoru, moral nekako navesti tudi, da je Janševa izjava »neprimerna«. Minimizirano, kot čisto neobvezen in manjši dodatek, predvsem pa z zamikom in šele na drugem mestu.
Gobčeva je lahko svoje drezanje utemeljila tudi z nedavnim Janševim tvitom, kjer je novopečeni ekspert za medijsko prostitucijo prst usmeril prav v istega Štularja in ga označil za figov list – za nekoga, ki v »javni hiši«, kot ji pravi, ne poskrbi za red in disciplino, za spoštovanje strogih profesionalnih standardov, ki jih kršijo prostitutke. In res, Štular je hitel v Odmevih dokazati, da je slišal opozorilo in se varovancu z zamudo tako rekoč poskušal oddolžiti.
Več:
https://vezjak.com/2016/03/24/kako-ne-obsoditi-jansev-tvit-od-rtv-prostitutk-k-materinskemu-dnevu/
https://vezjak.com/2016/03/22/novinarske-prostitutke-so-plod-medijske-servilnosti/
You must be logged in to post a comment.