Ko nacionalka »trga«: kdo je skoraj pretepel Luko Mesca?

Ertevejski osemdnevni zamik zanimanja za dogajanje na Kongresu IDS v Krškem, ki se je odvil 9. aprila, ni mogoče pojasniti zgolj s pojasnilom o burnem zakulisnem vrenju, ki da pesti stranko. Govori tudi o živem zanimanju urednikov TV Slovenija za nekatere ekscesne momente v politiki, skorajda o angažiranem novinarstvu v iskanju pozornosti, ki je kakšni drugi strani verjetno ne bi namenili. Predvsem pa odpira žgočo dilemo, ali so znotrajstranske zdrahe res nekaj, kar ima javnost pravico poznati, ter do kakšne mere. Ker se vsi sklicujejo na demokracijo in transparenco, bi morala ta dilema biti lažna.

Nedeljski dnevnik TV Slovenija z Eriko Žnidaršič je, kot sem že večkrat nakazal, čas za specialna vabila gostom v studio in posebne prijeme. Kdor vsaj malo pozna »dialoško« dinamiko voditeljice in celo odmisli nekatera ozadja, je ob povabilu Luke Mesca na pogovor z njo lahko zaslutil popolno razburkanost pogovora še pred njegovim začetkom.

In res, voditeljica je vnovič uprizorila svojo odrezavo neolikanost, na trenutke aroganco, zakamuflirano v skrb za gledalca, v imenu katerega ne bo dovolila, da ji gost naklada. Ona bo presodila, kaj je smiseln odgovor in vsakič, ko po njenem tega ni deležna, sogovorca tudi ustavila.

Intenca urednikov dnevnika, sodeč po intonaciji in slogu, seveda ni bila kaj prida nevtralna, o tem priča že izbira naslova relativno dolgega prispevka, ki je ob pogovoru z Mescem vključil še vest z najnovejšo javnomnenjsko raziskavo Vox populi na način, da jo je gost lahko tudi pokomentiral.

»Bodo razprtije raztrgale IDS?« so nas naslovili; stilnojezikovna analiza vprašanj voditeljica bi samo utrdila začetno slutnjo, ki jo močno sugerira ekspresiven izraz »raztrgale«, da je namreč tabloidnost kot prvina postala vodilo prispevka. Kaj so bili ključni poudarki?

Žnidaršičeva je prispevek uvedla s splošno informacijo o tem, da bi kongres IDS minil neopazno, če ne bi ob sicer ob  njegovem zapiranju v javnost »pricurljalo, da je bilo dogajanje vse prej kot mirno«. V kratkem stavku je obnovila njegov namen, namreč razpravo in glasovanje o združevanju treh strank Združene levice v eno, nato pa hitro prešla v poudarek, da je tam prevladalo »kričanje, tolčenje po stenah, pljuvanje, skorajda so zapele tudi pesti«.

S tem je že bilo jasno, kakšna bo osnovna intonacija začetega dialoga. Z besedo iz naslova: trgajoča, negativistična, senzacionalistična. Utemeljena predvsem na vednosti iz neke notranje korespondence, ki je ušla v javnost in jo je prvi objavil Bojan Požar.

Žnidaršičeva je začela z vprašanjem »Kako v koaliciji Združena levica sodelujete po tem kongresu?« in takoj naletela na repetitivnega in medlega sogovorca, ki se je v prvem stavku odločil pojasnjevati nekaj, kar menda državljani sploh ne vedo, da je namreč Združena levica »zveza treh strank« in jih poimensko naštel.

Svojo informacijo je začel s frazo »Javnost ni seznanjena«, pri tem naštevanju pa je, žal je javnost dovolj seznanjena, gladko izpustil četrto skupino znotraj ZL, koalicijo civilnodružbenih gibanj in posameznikov, ki je po vseh dokumentih enakopraven partner.

Zakaj je to storil sredi najhujših očitkov prav o tem, da zanika obstoj te četrte vstajniške koalicije, ki ni želela v stranko, je kuriozum brez odgovora. O tem, kako se vstajniško gibanje sesuva vase, vključno s strankami, ker je izgubilo svoj raison d’être, sem pred časom že podrobneje pisal.

Pričakovano se je voditeljica nato odločila, da ga ustavlja s prekinjanjem, zato je znova ponovila in signalizirala svoje nezadovoljstvo: »Ampak vprašanje je bilo, kako zdaj po tem kongresu sodelujete v Združeni levici?«

Mesec je uporabil že slišano floskulo o »določenih nasprotovanjih, kar je normalen del demokratičnega procesa«, čemur voditeljica za spremembo ni oporekala, toda le zato, da je lahko uvedla prispevek novinarke Nataše Markovič, ki je pred mikrofon povabila enega glavnih kritikov ZL, predsednika DSD, Franca Žnidaršiča, in članico IDS Asto Vrečko.

Predsednik DSD je pokazal, kar zmorejo stari prekaljeni in zviti obrazi, tudi če si o njih ne mislimo nič dobrega, proti mladim: bistveno bolj vešče je na strjen način naštel vse očitke proti IDS in Luki Mescu, predvsem o soliranju, izključevanju in prevzemanju skupne stranke.

Aritmetika je očitno velik problem, vse se konča pri štetju, zato se je tudi on odločil informirati javnost in za razliko Mesčevih treh naštel štiri članice ZL. Omenil je, skratka, četrto civilnodružbeno skupino:

»Do neke mere so pozabili, da smo v koaliciji še vedno štirje. Nas ne vprašajo po stališču, kadar govorijo o ZL. Mi mislimo, da je to diskriminacija oziroma prevzemanje ZL s strani dveh v imenu štirih.«

Dodal je še očitek, da IDS in TRS sklicujeta tiskovne konference brez vednosti ostalih dveh, enako da velja za spletne strani, kjer da v DSD in četrti skupini ne smejo pisati. In kot da to še ni dovolj, je Žnidaršič ukradel še ime Združene levice, ga v predponi dodal k imenu svoje stranke, v kamero pa vse pojasnil z veliko mero elegance: da so ime vgradili zato, »da ne bo dvomov, kdo tja spada«. Zdi se, da bo zaradi te ugrabitve imena nekoga še močno bolela glava.

V istem posnetem prispevku smo nato še slišali, da ima IDS težave sama s seboj, da so znotraj nje tri neenotne struje. Markovičeva je znova poudarila poskus fizičnega obračunavanja, na koncu pa citirala še članico IDS Mojco Žerak, ki je vodstvu stranke navrgla, da je kongres ustavilo, ker se stališča članov niso ujemala z vodstvom, kar je po njenem elitizem.

Žnidaršičeva je nato nadaljevala pogovor z gostom v studiu, njeno začetno vprašanje je bilo združeno z vrednostno oceno: »Gospod Mesec, torej Združena levica poka po šivih.«

Že dodobra stisnjen v kot je gost nato neprepričljivo odgovoril z »Združena levica se združuje«, kmalu zatem pa ga je voditeljica že ustavljala z medklicom, da je tu beseda o soliranju izključevanju, elitizmu in tako naprej, kar pač ne kaže na združevanje. Sledil je njegov odziv o »zelo težkih besedah, ki pa ne izražajo realnosti«, ki ga je prav tako hitro ustavila z novo vrednostno oceno.

Nadaljevala je z vztrajnostjo, ki je mejila na zoprnost: »Če pustiva zdaj ta politično všečen govor. Zakaj ste burno dogajanje na kongresu IDS poskušali pomesti pod preprogo?« Repetitivni Mesec je znova odvrnil s celim stavkom: »Nismo ga pometali pod preprogo. Kongres je bil zaprt zaradi internosti te debate.«

Po še enem medklicu je voditeljica spet napadla frontalno:

EŽ: »Kdo vas je želel pretepsti na kongresu?«

LM: »Nihče me ni želel pretepsti.«

EŽ: »Ampak to ste vi zapisali!«

LM: »V svojem pismu… sem pozval k temu, da se naj članice in člani obnašajo v skladu z demokratičnimi pravili.«

EŽ: »No, ampak zakaj ste to zapisali? Zapisali ste, da so vam v lastni organizaciji grozili s fizičnim obračunom?«

LM: »Več od tega ne bom komentiral. Ker v stranki mamo organe, ki se s tem ukvarjajo…«

EŽ: »Ampak tu ste kot poslanec in verjetno vaše volivce zanima, kdo vam je grozil.«

LM: »Kot sem rekel, v IDS imamo del članstva, ki nasprotuje združitvi.«

EŽ: »Kaj boste naredili z njimi?Jih boste izključili iz stranke ali boste vi poslanci izstopili iz IDS?«

Po Mesčevi repliki je sledil znova pričakovan karajoč zaključek voditeljice v obliki novega očitka: »Dobro, niste mi zelo konkretno odgovorili.«

Zgoraj zgoščeno citirani del pogovora je verjetno ključen za artikulacijo celotnega prispevka: v ZL je vse narobe, poka po šivih, predsedniku ene od strank grozijo s fizičnim obračunom. Skratka: this is the end. Bodimo jasni glede fokusiranja na fizični obračun, ki je bil več kot očitno rdeča nič prispevka: res ni pomembno, kdo je poskušal Mesca pretepsti. Takega vprašanja si nacionalka ne rabi privoščiti, tega ne zahteva nobena pravica javnosti po vednosti. Kar nikakor ne pomeni, da strankarsko dogajanje javnosti ne rabi zanimati.

V nadaljevanju je bil gost povabljen še h komentarju javnomnenjske raziskave in padca podpore ZL ter rasti podpore njemu.

Čeprav je imel en teden časa za pripravo medijskih odgovorov, se koordinatorju IDS ni uspelo verodostojno obraniti pred predvidljivim »trganjem« nacionalke. Tudi začetno zanikanje poskusa fizičnega obračuna, kjer je moral sam v naslednjem stavku že skesano pristati na to, da svojih lastnih besed pač ne more vzeti nazaj in da nima smisla lagati, ni prav nič prispevalo k temu, da bi gledalec lažje uvidel nakano urednikov dnevnika in agresivno zapiralo na mišelovki, ki so mu jo nastavili.

Če so se v ZL oziroma v IDS odločili, da bodo notranje špetire skrivali pred javnostjo in zapirali kongrese pred njo, bodo težko moralizirali o neki hudi demokraciji, ki jo zdaj kot glavni označevalec preurejajo v končni alibi svojih internih konfliktov. Ko stopajo pred javnost, bodo izpadli demokratično le z več iskrenimi pojasnili svojim volivcem in z manj praznih floskul. Žal so v tem primeru s svojo nerodnostjo nehote uspeli legitimirati novinarske prijeme, dramatizacijo, hiperbolične naslove in senzacionalistični univerzum, v katerega se je RTV že dolgo nazaj začela zatekati.

Več:

https://vezjak.com/2016/02/10/nostalgija-po-vstajah-zakaj-jih-pogresamo/