Nove vaje v kjepajevstvu: protestniki, kje pa ste bili takrat?

»Kje pa ste bili takrat?« O »kjepajevstvu«, za domače uho že zlizanem retoričnem triku preusmerjanja pozornosti, sem  obširno pisal v prispevku pod naslovom »Kje ste bili takrat?«: kjepajevstvo kot argumentacijska taktika.

V njem sem utemeljil nekaj, kar štejem za svojevrstno obliko »kajpajevstva« (ki začenja s podobno preusmeritvijo, nekako »Že res, da X, kaj pa Y in Z?«), zaradi česar bi ga, glede na argumentacijsko shemo, veljalo obravnavati ločeno od njega. Kajpajevstvo je moj prevod za whataboutism, kjepajevstvo pa uvajam kot nov tip zmote: sploh v slovenskem prostoru se zdi takšna retorična bravura z vidika analize, čeprav sicer dobro utečena in uspešna, povsem spregledana.

Kje ste, junaki?

Danes lahko poročam o dveh svežih primerih v zadnjem času, oba zadevata politično govorico. Moj namen bo opozoriti, da se je pri kjepajevstvu nujno spraševati tudi o motivih izjavljalca – kdor preusmerja pozornost, želi to pričakovano storiti z nekim čisto določenim namenom, zato je verjetnost, da gre za »slabo sklepanje« in nekakšen nehoteni argumentacijski zdrs, zelo majhna.

Minister za gospodarstvo je v začetku letošnjega maja moral odgovarjati na očitke o vpletenosti v nakup medicinske opreme, ki smo jo po vsem sodeč močno preplačali. Da smo jo, sicer politični akterji sploh ne zanikajo, dejansko se pri nabavah, ki se zdijo strašno preplačane, sklicujejo na tedanje dramatične razmere in visoke cene na trgu.

Zdravo Počivalšek je zato kjepajevsko zavrnil vse sume o korupciji:

»Me pa zanima – kako bi se vi odločili 18. marca, ko smo trepetali pred italijanskim scenarijem? In kdo si upa napovedati epidemiološko sliko za avgusta ali novembra? Veliko vas je danes junakov, a kje ste bili takrat?«

Takoj prepoznamo značilni »Kje se bili takrat« z namenom preusmerjanja odgovornosti k drugim. In če že iščemo pojasnilo in vzamemo tak poziv »zares«: 18. marca je tekel peti dan nove Janševe vlade in nihče drug ni imel možnosti nabavljati opreme mimo vladajoče politike, za nameček pa je, kot je dobro znano, isti minister opravljal to funkcijo že pred tem, pod Šarčevo vlado, nato pa gladko zamenjal politične barve in ohrani svoj stolček. Če kdo, bi po predlagani formi iskanja krivcev moral biti najbolj odgovoren kar sam – in tudi je. Kar on je junak, ki ga išče, preusmerjanje pozornosti proč od njega samega ne bi moglo biti bolj neprepričljivo.

Mimogrede: ker je Janševa in Počivalškova vlada 15. maja nepričakovano razglasila konec epidemije, ob nenavadno tihem zgražanju dela stroke, bo najbrž kar sama največ prispevala k epidemiološki sliki za avgust in november…

Dvolični protestniki

Na drugi svež primer je spomnil Miha Mazzini v svoji zadnji kolumni, kjer opisuje mentaliteto delitev na »naše« in »vaše«:

»Najbolj deljen po družbenih omrežjih in najbolj milo brenkajoč pa je bil Kristijan Musek Lešnik, ob katerem sem se režal kot pečen maček, saj je zvito (psiholog, pač!) ubral slog Cankarjeve matere, ki se je vrnila iz groba in zdaj gostobesedno nabija krivdo ubogemu Ivanu. Bistvo njegovega pisanja je enostavno: če niste demonstrirali prej, pri ‘vaših’, zakaj demonstrirate zdaj, pri ‘naših’?«

Musek Lešnik, njegov zapis na blogu so pričakovano delili vsi desni in strankarski mediji v državi, ki jim gredo protestniki še kako na živce, pričakovano tudi madžarska Nova24TV, vsebuje iteracijsko podkrepljeno kjepajevstvo izjemno šolske forme. Za v učbenike, zato se kjepajevske ponovitve splača navesti v celoti:

»Vesel sem, da v prizadevanjih za boljšo družbo ne sedite križem rok. A se tudi sprašujem, kje ste bili prej. Čisto ničesar od tistega kar vas moti, ni izumila ta vlada. Vse nečednosti, ki so vas spravile na kolesa, so bile tukaj že prej.«

»Pravite, da vas moti korupcija. Strinjam se z vami. Ampak kje ste bili, ko so se preplačevale žilne opornice in še kaj, da so se polnili nekateri žepi, medtem ko so se daljšale čakalne vrste.«

»Pravite, da vas motijo kadrovske menjave. Kje ste bili, ko je bivši predsednik vlade v medijih razlagal, da je logično, da vsaka vlada opravi kadrovske menjave.«

»Pravite, da je politika kriva za tragedijo v nekaterih domovih starejših. Kje ste bili v zadnjem desetletju, ko je država v študije o domovih starejših zmetala 78 milijonov evrov, ki bi jih lahko namenili za izboljšanje kadrovskih in drugih pogojev v domovih (toliko stane 2000 respiratorjev).«

»Pravite, da vas skrbi razraščanje represije v družbi. Strinjam se z vami. Ampak kje ste bili, ko so na čelo šolske (?!) inšpekcije imenovali policista (ne me narobe razumet, verjamem, da je g. Slokan vrhunski strokovnjak in srčen človek, ampak na simbolni ravni se mi zdi to grozna gesta).«

»Pravite, da vas skrbi odpiranje ideoloških tem in indoktriniranje. Strinjam se z vami. Ampak kje ste bili, ko je minister Pikalo vrinil v šolski sistem svoj z novoizumljeni predmet, za katerega je bilo treba na silo spreminjati strukturo programa srednje šole in za katerega sem na strokovnem svetu opozarjal, da odpira prostor za vnašanje ideoloških vsebin v šole.«

»Pravite, da vas skrbi madžarsko financiranje medijev. Strinjam se z vami. Ampak kdaj ste se oglasili zaradi medija v lasti finančnega sklada iz Luksemburga (to je tista davčna oaza v Evropi, v kateri je bil 18 let predsednik vlade tisti Juncker, ki za mnoge med vami pooseblja vse, kar vas moti pri EU).«

»Pravite, da vas motijo žaljivi tviti. Strinjam se z vami. Ampak kje ste bili nekaj mesecev nazaj, ko je neprimeren tvit objavil državni sekretar na šolskem ministrstvu.«

»Pravite, da vas moti žaljiv odnos do žensk. Strinjam se z vami. Ampak kje ste bili, ko je pomemben politik izsiljeval spolne usluge za službo.«

»Pravite, da vas moti sovražni govor. Strinjam se z vami. Ampak kje ste bili, ko je na RTV nekdo v eter rekel o tistih, ki ne častijo Tita: ‘Teh osem (odstotkov) bomo pa … saj zdaj so sv. Barbaro izpraznili … je spet prostor, a veste, … temu se reče sarkazem, ironija.’«

»Pravite, da ne boste trpeli kraje našega denarja. Kje ste bili v času, ko so nas ropali za TEŠ 6? Kje ste bili v času, ko se je nabavljalo ograjo za mejo prek poštnega nabiralnika? Kje ste bili v času, ko so v eno maketo vrgli toliko našega denarja, kot stane dobrih 10 respiratorjev?«

Nekaj je treba začeti

V zaključni misli je avtor lepo ubesedil bistvo kjepajevstva, v katerem vidim močnejši poudarek očitku o dvoličnosti in značajski koruptnosti, torej tu quoque in ad hominem: »Ne vem, kje ste bili takrat. Vem pa, kje vas nisem videl: na kolesih pred parlamentom. Zato me, prosim, razumite, da pri nekaterih udeležencih petkovega protesta ne vidim načelnosti, pač pa dvojna merila. Pri tistih, ki so vse to vedeli, naredili pa nič. Ali se obrnili stran. Ali držali nastavljen svoj žep.«

Mazzini mu je neposredno repliciral in razkril argumentacijsko zadrego: »Naj odgovorim: zato, ker imamo končno dovolj tega brezsramnega ropanja. Da, morali bi demonstrirati pri vseh krajah, dokler se policija ne zbudi, a nekoč je pač treba začeti. In brezsramno ropanje pri maskah je pohodilo moralni čut vseh, ki nismo ne ‘vaši’ in ne ‘naši’.«

Razlika je torej očitna: Musek Lešnik iz svojega kjepajevstva potegne očitek o hipokriziji, poanto usmeri v protestnike, ki so licemerni, ker uporabljajo dvojne vatle, ampak iz tega lahko sledi le zagovor statusa quo. Razprava o sumljivi nabavi medicinske opreme ga ne zanima, motivi za proteste ga ne prepričajo dovolj, da bi jih sprejemal, v resnici pa bi moral, če misli resno, biti udeležen v teh in vseh drugih protestih in jih podpreti.

Toda Musek Lešnik ne zna pojasniti, zakaj se sam ne udeležuje protestov, ne zdaj ne poprej, vsakič znova lahko zgolj varno graja protestnike takšne ali drugačne barve kot hipokritične – in nekdo bi lahko preveril, ali to počne dovolj pravično v odnosu do obojih. Mazzini mu na koncu zelo enostavno odgovarja: ker je nekje treba začeti.

Na pojasnilo, da je nekje treba začeti, uporabnik kjepajevske retorike nima prepričljive obrambe. Do nedopustnih moralnih in političnih praks se je vendar opredelil, zato ne more reči, da je indiferenten. Svoje pasivnosti pa tudi ne more utemeljiti, zato bo njegov poskus relativizacije in preusmerjanja pozornosti v hipu skopnel kot sneg na začetku pomladi.

P.S.

Kolega Friderik Klampfer je kasneje opozoril na še en spregledani moment v Muskovi kjepajevski argumentaciji in sklepanju, ki ga opiše približno takole: pravite, da kolesarite, ker so Janša in njegovi storili X; ampak če vas res moti X, zakaj niste kolesarili, ko je oseba/stranka A počela X? Pravite, da kolesarite, ker so Janša in njegovi storili Y; ampak če vas res moti Y, zakaj niste kolesarili, ko je oseba/stranka B storila Y? Pravite, da kolesarite, ker so Janša in njegovi storili Z; ampak če vas res moti Z, zakaj niste kolesarili, ko je oseba/stranka C počela Z? In tako dalje. Njegov komentar: pri tem očitno upa, da bodo njegovi površni bralci spregledali, da je v vseh teh primerih spornih ali zavržnih praks, od X preko Y do Z – korupcije, privatizacije države, kronizma, nepotizma in klientelizma, sovražnega govora, ustrahovanja novinarjev, seksizma in ksenofobije, you name it – tarča kolesarskih protestnikov en in isti človek oz. ozek krog ljudi, namreč Janša in njegovi znotraj- in zunajstrankarski eksekutorji, medtem ko je na drugi strani pisana paleta bolj ali manj naključnih posameznikov, ki jim (z izjemo Jankovića, čigar teflonska odpornost je res težko doumljiv fenomen) lahko očitamo največ en ali dva greha.