Slovenski nejeverni Tomaži: Velázquez bi se le čudil

Najbrž je tole morda ena boljših in vsekakor najbolj slikarskih primer pravosodne bede in naše ponižnosti v aktualni Sloveniji.

Predstavljajte si torej naslednje: imate domnevnega ljubitelja lepe umetnosti, podjetnika, ki obožuje klasične slikarje, s katerimi si opremi stene prestižne vile. Denarja nima dovolj, zato nabavlja ponaredke. Imate zapriseženega cenilca, ki z lahkoto, ne prvič, potisočeri ocenjeno vrednost ocenjenih ponarejenih umetnin, da bi prvemu domnevno omogočil astronomski kredit. Imate nadzornika te banke, ki je tudi nepričakovani ljubitelj umetnosti, in kot deus ex machina kot novi lastnik taiste umetnine čez leta odnese k sebi domov.

Ko je krog primopredaj res sklenjen, so čisto vsi zadovoljni: nikomur od vpletenih se ni skrivil niti en samcat las. Vsi na položajih se najbrž lahko posmehujejo državi, ki jim je to omogočila. Španski baročni slikar Diego Velázquez bi se, če bi še živel, najbrž debelo čudil tej groteskni tvorbi po imenu Slovenija, v kateri je ponaredek z njegovim podpisom na koncu enkrat več razkrinkal, v kako presneto mizernem, pravno nedelujočem sistemu živimo. Ne vemo, kaj od tega dvojega, skrivno življenje njegovih fejkov ali razpuščena država, bi ga vznemirilo bolj.

Trgovina s ponaredki

Kdo torej nastopa v tej slikarski paraboli? Prvič, podjetnik Franc Riemer in njegov neodplačani 7,5 milijona evrov vreden kredit. Drugič, zapriseženi sodni cenilec umetnin Janez Mesesnel, ki je za potrebe odobritve kredita prvemu s podpisi overjeno omogočil, da so menda neponarejeni »Velázquez«, »Rembrandt« in »Cézanne« v takrat Riemerjevi lasti vredni skupaj 10,5 milijona evrov. Tretjič, mariborski odvetnik Igor Marinšek, vidni član SDS, ki je zablestel skupaj z Janezom Janšo kot nekdanji izvršni direktor Mobitela in predsednik nadzornega sveta NLB, ki je omenjeni kredit odobrila. Tudi povezan z zgodbami njenih slabih kreditnih naložb in pred leti zaslišan kot priča pri delu Preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu.

Finale slikarskega trilerja se je zavrtel v petek, 23. junija 2017, v prostorih Narodnega muzeja Slovenije, kjer se je odvila licitacija. Kot je zapisal Vojko Urbančič v Delu, tam v vsega 15 minutah nismo doživeli osrednje muzejske ustanove, pač pa trgovino s ponaredki. Marinšek je kot bivši nadzornik banke NLB kupil delo s podpisom Diega Velázqueza z naslovom Nejeverni Tomaž – sliko je Mesesnel ocenil na osem milijonov, Riemer pa je na podlagi te cenitve in zastave umetnine prejel omenjenih 7,5 milijona evrov kredita. Pri NLB.

Nekaj minut kasneje je, poročata Aleš Perčič in Katja Cimermančič v Financah, kupil še ponarejenega Rembrandta: če je za prvega odštel 11.000 evrov, je na koncu za drugega dražil do 19.000 evrov. Skupaj je torej za dve od treh ponarejenih slik plačal 30.000 evrov. Motiv ni znan, očitno le želja po dekoraciji prostorov:

Marinšek nam je ob omembi možnosti nakupa obeh slik za potrebe Riemerja, s katerim sta na dražbi celo skupaj sedela, to zanikal in povedal, da bosta poslej viseli v njegovi odvetniški pisarni.

Skratka, kupec se je zanimal »za lastno zbirko in ne kot posrednik«. Podatek, ki bo hitro preverljiv z obiskom njegove pisarne. Če bi koga zanimalo.

Državljani častijo

Seveda nihče ne pravi, da je Marinšek neposredno vpleten v odobritev kredita. Saj vemo: nadzorniki tega ne počnejo. Je povedal sam. In menda je bil kredit odobren julija 2009, slab mesec po tistem, ko današnji mariborski odvetnik, še pravi, več ni bil nadzornik. A takšen detajl je najbrž povsem nepomemben za siceršnji umetniški vtis parabole, kajti v tej pomenov polni komediji dell’arte so na koncu, kot rečeno, nasmejani vsi: preiskava zoper Mesesnela je v tem in drugih primerih bila zavržena. Po nekaterih podatkih so se postopki ustavili tudi proti Riemerju. Marinšek je, neodvisno od bančnih lukenj, čvrsto v sedlu in danes mariborski odvetnik. Na svojem domačem naslovu ima, ne posebej presenetljivo, prijavljeno podjetje, ki se ukvarja s prevozništvom in transportom. No, njegovi interesi so evidentno zelo široki, ne le odvetniški ali umetniški.

Še več kot to, pred kratkim je časnik Večer poročal o tem, da je Marinška za skupščino Nigrada angažiral mariborski župan Andrej Fištravec. Tisti gospod s klobukom, ki je iz mariborskih vstaj naredil karikaturo, sebe pa dostojnega enakovrednega naslednika svojega predhodnika. Mariborska občina je ljubitelja slikarstva angažirala kot predsednika omenjene skupščine:

Marinšek je namreč nekdanji predsednik mestnega odbora SDS, nekdanji mestni svetnik te stranke in predsednik nadzornega odbora NLB v času vlade Janeza Janše. Zato se špekulira, da je mariborski župan Andrej Fištravec na ta račun dobil podporo SDS pri projektu sortirnice , kar je Marinšek včeraj za Večer kategorično zanikal.

Kreditni manko nekaj milijonov, ki je nastal v NLB, pa je tako ali drugače spet postal stvar sanacije davkoplačevalcev. Če to ni že skoraj popoln scenarij, kako podpreti umetnost neposredno iz naših žepov?

Slovenske prakse v času nejevere

K dejstvu, da se v tej zgodbi nikomur ni skrivil las, dodajmo še dvoje. Tožilstvo je menda obupalo tudi nad pregonom ponarejevalcev. In nato, za nameček in čisto za konec, kot ugotavlja sodni cenilec Pavel Toplak, pri nas nepričakovano ponarejenih umetnin ne izločamo ali uničimo, temveč jih bizarno znova ponujamo trgu:

»Nenavadna je slovenska praksa, da se skozi stečajni postopek izdelke vrača na trg, da bi poskušali napolniti tisto, kar manjka v stečajni masi. V sosednjih državah, kot mi je znano, take zadeve zaseže policija ali finančna uprava. Ko se pojavi blago, ki je predmet prekrška, se s tem ukvarjajo tožilstvo, kriminalisti in drugi pristojni državni organi,« pravi Toplak. Kot zgleden primer ravnanja s ponaredki sogovornik omeni Hrvaško, kjer sporna umetniška dela zaseže policija in jih uvrsti v policijski muzej. Na tej podlagi pa potem izobražujejo strokovno in laično javnost.

Potrebovali smo (tudi) fejkanega Velázqueza, da bi enkrat več ugotovili, kaj smo. Pred nami se je odvrtela še ena parabola o Slovencih, ki nejeverno vse prenesejo. In vse pošteno plačajo iz svojega žepa, saj organi pregona in sodišča pač ne naredijo svojega. Sicer le po naslovu, toda kot državljani smo naslovni junaki Velázquezove nepristne slike, domnevno z motivom skušnjave svetega Tomaža. Kar je skušnjava za ene, je za druge prekletstvo.

Ni velika novica, ker je podobnih in še večjih precej. In če so pri njih omagali mediji, zakaj ne bi pri tej, manj pomembni. Za vse Tomaže, ki potrebujejo kredit, sodnega cenilca, kakšnega Rembrandta in končno odvetnika, pa bo verjetno delovala vzpodbudno: v Sloveniji so popolnoma varni.