»Moramo biti pripravljeni na vojno,« je dva meseca nazaj v intervjuju na ZDF povedal nemški obrambni minister Boris Pistorius. Sploh ni bila edina tovrstna izjava. V zadnjem času se intenzivno in zelo govori o vojni v svetu, sploh v Evropi. Govorice ne prihajajo iz ulice, ampak se rojevajo v najpomembnejših političnih krogih, dejansko kar v vrhovih posamičnih držav. Pistorius je imel v mislih konflikt na Bližnjem vzhodu in vojno Rusije proti Ukrajini, apeliral je k povečanju zmogljivosti nemških oboroženih sil in spomnil, da se bo nemška družba kmalu spremenila.
Zastavimo si karseda izzivalno vprašanje vpričo dramatičnih napovedi in ne le navidezno trivialno: ali je mogoče, da bo prišlo do vojne, ampak tudi, ali je mogoče, da bo prišlo do nje že zato, ker verjamemo, da bo do nje prišlo? Pod kakšnimi pogoji lahko dovolj prepričanih ljudi povzroči, da do nje res pride? Koliko jih mora biti, če je to odvisno od števila, kakšne položaje v družbi morajo morda zasedati, v kaj natančno morajo verjeti in zakaj bi, za božjo voljo, prepričanje bilo dovolj, da bi do nje prišlo? Lahko morda ob teh napovedih zamahnemo z roko in rečemo, da kaj takšnega, da bi prepričanja povzročala realno stanje v svetu, pač ne obstaja in tega ni mogoče pričakovati?
Napovedi vojne se množijo
Na prvi pogled se zdi, da mora biti izpolnjen pogoj zgolj enega prepričanja, da zaneti vojno iskro. Če imamo norega voditelja, ki ima pri roki gumb, s katerim sproži jedrske projektile, bo morda dovolj za svetovno katastrofo že njegovo mentalno stanje, ki bo zanetilo vojaški odziv drugih voditeljev, vojni spopad pa bo potem neizbežen. No, sam ne bom imel v mislih takih primerov. Razen tega danes govorimo o zelo konkretni nevarnosti vojne širših dimenzij, o čemer nas vedno bolj zgoščeno prepričujejo mediji. Ti imajo pomembno funkcijo katalizatorja prepričanj.
Omenjeni Pistorius je dejal še, da se »moramo navaditi na idejo, da bi v Evropi lahko obstajala nevarnost vojne.« Decembra lani je kot socialni demokrat ponovil svojo retoriko vojne ob priložnosti napotitve stalnega kontingenta 4800 vojakov v Litvo, kar naj bi se zgodilo do leta 2027. Pred nekaj dnevi so svetovni mediji poročali, da nemško obrambno ministrstvo pripravlja skrivni scenarij s predvidevanjem, kako bi se lahko zavrteli dogodki, če bi vojna v Ukrajini prestopila meje države in se prelevila v konflikt na ozemlju Nata.
Omenjeni načrt naj bi začel nastajati le malo po tistem, ko je švedski minister za civilno obrambo Carl-Oskar Bohlin državljane opozoril, da bi se lahko Švedska kmalu soočila z možnostjo vojne.
Pripravite radio na baterije in svetilko
»Naj povem jasno in odkrito, na Švedskem lahko pride do vojne,« je v začetku januarja na konferenci v kraju Sälen razkril Bohlin. Kakor da to ni dovolj, sta vrhovni poveljnik švedske vojske Micael Bydén in obrambni minister Pål Jonson pritrdila njegovi presoji.
Tudi nizozemski admiral Rob Bauer, predsednik Natovega vojaškega komiteja, je te dni napovedal, da bo švedska vlada državljane začela pripravljati na morebitno vojno. Pri tem je bil zelo konkreten z navodili: »Imeti moraš vodo. Imeti moraš radio na baterije. Imeti moraš baterijsko svetilko, da lahko preživiš prvih 36 ur.«
Bauer načeluje vojaškemu odboru zveze Nato in njegov poziv Zahodu znova izrecno omenja, da prihaja kritično obdobje, v katerem ni izključena tudi vojna. Mnogi svetovni mediji ob tem navajajo izjavo Donalda Trumpa, ki je pred dvema letoma zagrozil, da ZDA res ne bo branila Evrope pred napadom in da bo izstopila iz zveze Nato: »Morate razumeti, da če bo Evropa napadena, vam nikoli ne bomo prišli na pomoč in v podporo,« je povedal predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen.
Na diskurz vojne in še bolj na samoumevnost stanja pristajamo tudi doma. Svojčas je Robert Golob razlagal, da je vojna v Ukrajini poslovna priložnost za Slovenijo, ki jo moramo izkoristiti. Najbrž bo to še kakšna. Medtem šef opozicije in SDS, Janez Janša, nenehno poziva k oboroževanju, pri čemer ima bolj v mislih »notranjega« sovražnika. Ni dvoma, da mu kot diplomiranemu obramboslovcu in osamosvojitelju ne bo težko navijati za vojno, ko bo treba in tudi takrat, ko ne bo.
Ob napovedih raste zaskrbljenost
Omenjene napovedi upravičeno povzročajo paniko, poročajo množični mediji. Poglejmo le en primer: odziv mladostnikov na družbenem omrežju TikTok je pokazal, da so bile letošnje omembe vojne sprejete na nezaželene načine. Organizacija za pravice otrok Bris je pred tedni izjavila, da njena nacionalna telefonska številka za pomoč uporabnikom običajno ne prejema klicev v zvezi z možnostjo vojne – zdaj pa jih je. Zabeležili so porast zaskrbljenih mladostnikov, ki so videli novice ali objave na omrežju TikTok, ki govorijo o vojni, je poročal BBC.
Težava ni zgolj v kognitivnem procesiranju informacij pri mladostnikih, ampak kar pri celotni populaciji. Kot bom poskušal pokazati, obstaja še bistveno širša oblika takšnega procesiranja, kjer lahko hitro postanemo žrtev samouresničujoče se prerokbe (self-fulfilling prophecy). Pojem samouresničujoče prerokbe je splošno znan v oglaševanju in na primer v založništvu: določeno prihodnje stanje se »zgodi« le zato, ker ste pričakovali ali napovedali, da se bo zgodilo. Če se neka založba hvali, da bo njena nova knjiga uspešnica in v to celo investira oglaševalski denar, bo verjetno tudi res uspešnica v pogojih, ko bo dovolj ljudi verjelo, da je kot uspešnica vredna branja in jo zato kupilo. Podobno se lahko zgodi z »uspešno« napovedjo slabe prodaje.
Kraj Ojdip in Thomasov teorem
Če je veliko ljudi prepričanih, da bo vojna, bodo torej njihova prepričanja lahko povzročila stanje, zaradi katerega bo res prišlo do vojne – tovrstna prerokba se običajno dogaja ravno na način, da naša prepričanja proizvedejo negativne posledice, pred katerimi se želimo zavarovati. Kraj Ojdip je lep literaren primer: čeprav si je prizadeval za tem, da se prerokba ne bi izpolnila, so njegova dejanja sledila prepričanjem in ga pripeljala stanje, ki si ga ni želel: na koncu je ubil svojega očeta in poročil lastno mater. Ameriška sociologa W. I. Thomas in Dorothy Swain Thomas sta morda kot prva zahodna znanstvenika raziskovala ta pojav. Leta 1928 sta razvila Thomasov teorem, ki pravi, da »če ljudje neko situacijo opredelijo kot resnično, potem je tudi rezultat resničen«.
Sociolog Robert Merton je v svojem znamenitem članku o prerokbah opisal miselni eksperiment o izmišljeni banki, katere stečaj je čez noč pripeljal do tega, kar so doživele številne institucije v resničnem svetu med veliko gospodarsko krizo in pozneje še finančno krizo leta 2008. Eksperiment je dokaj enostaven: predstavljajmo si situacijo, v kateri govorice o insolventnosti povzročijo, da vse več strank dvigne svoje vloge na banki, kar pripelje do tega, da insolventnost ni več govorica, temveč postane resnično dejstvo. Članek je nastal v štiridesetih letih prejšnjega stoletja.
Prepričanja delujejo
Pred leti je sociolog Rastko Močnik navede hitro razumljivo ilustracijo prerokbe, ki smo jo doživeli v Sloveniji tudi ob začetku vojne v Ukrajini: nekdo razširi novico, da bo zmanjkalo bencina. Čeprav je njegovih zalog dovolj in je informacija v resnici neresnična, bo v primeru, ko dovolj ljudi verjame, da se bo to zgodilo, k čemur zagotovo lahko najbolj prispevajo mediji in politika, prišlo do prekomernih nabav bencina na zalogo. Ko so ljudje pohiteli na bencinske črpalke, da se pripravijo na izredne razmere, ga je posledično res zmanjkalo.
Prepričanja ljudi preprosto vplivajo na naše obnašanje in usodna prepričanja vplivajo usodno. Toda omenjena morajo največkrat biti takšna, da okoli njih obstaja sorazmerno veliko soglasje dovolj velikega števila ljudi v skupini, kar bo vplivalo na njihovo skupno obnašanje. Seveda obstajajo tudi situacije, v katerih se lahko o učinkih prerokbe pogovarjamo le v razmerah določenega posameznika – takšen je primer kralja Ojdipa. Zlahka si predstavljamo, da nas naša prepričanja nehote pripeljejo v situacijo, ki si je želimo ali ne – prerokbe so lahko ambivalentne. Toda ali lahko samouresničujoče prerokbe pripeljejo do vojne?
Ukrajina in Kitajska
Odgovor mnogih je pritrdilen. Novinar Ivan Nečepurenko, ki piše za New York Times od leta 2015, odločitev Kremlja za napad na Ukrajino opisuje kot sintezo različnih dejavnikov, toda vseh na podlagi prepričanja, da želi Zahod doseči, da bo Ukrajina odvzeta Rusiji. Ob tem navaja predvsem Putinovo domnevo, da Zahod v njej uporablja metode zvijače in propagande, Ukrajinci pa so se od leta 2014 usposabljali skupaj z ZDA in drugimi državami Nata. Ko je zaznal grožnjo, ki je dejansko ni bilo, je napadel.
Morda primer, ki ga navajajo številni, ni najbolj ustrezen za ilustracijo kolektivnih prepričanj, saj se omejuje predvsem na Putinova miselna stanja in morda peščico njegovih generalov. Kot vidimo, lahko vera v to, da Nato ogroža Rusijo, čisto zadostuje za začetek vojne. Nekateri kot dober primer samouresničujoče se prerokbe navajajo konflikt med Kitajsko in ZDA. Takšna lahko postane državna ocena ogroženosti, kjer se stvari odvijajo na podlagi »modela spirale«, ki ga je razvil Robert Jervis leta 1976 v svoji knjigi »Perception and Misperception in International Politics«. Dve strani v spopadu ali konfliktu dojemata drugo stran kot sovražno in jih v svoji mreži prepričanj zgolj vzajemno poglabljata, zato ne moreta ubežati iz začaranega kroga.
Napad na Irak
Še bolj znan zgled je bila ameriška invazija na Irak leta 2003. Busheva administracija je svoj napad vztrajno opravičevala s trditvijo, da ta skriva orožje za množično uničevanje, čeprav tam orožja kasneje niso nikoli našli. Vzporedno s tem so se razvile spekulacije, da je bila trditev plasirana namerno in izmišljeno, ne na podlagi iskrenih prepričanj. Toda ameriška prisotnost v Iraku je ob vseh drugih negativnih posledicah na koncu proizvedla uresničitev začetne »fantazme« – oblikovale so se teroristične skupine, kot je ISIS, s tem pa so proizvedle grožnjo, ki so jo v začetku Američani zaznavali, vendar ni bila resnična.
Poanta razprave o vojni v luči samouresničujoče se prerokbe bi lahko bila preprosta: zelo ali celo skrajno pomembno je, kaj rečemo, sploh če smo politik ali na primer general v zvezi Nato. Pomembno je, kakšna prepričanja gojimo. Obstaja etična dimenzija javnega diskurza, čeprav se prepričanja včasih oblikujejo tudi mimo besed. Pomembno je, kaj govorijo odločevalci in besede niso brez posledic.
V Sloveniji je takšna etika na psu, ampak k sreči smo kot država povsem nepomembni. Nepomembnost nepomembnih je zato včasih dobra okoliščina, toda svetovno in evropsko dogajanje nas lahko ujame – neodvisno od naših politikov.
Več:
Golob in Slovenija vidita v vojni imenitno poslovno priložnost
Janša vidi državljansko vojno: hujskanje o metanju v jame je nevarno početje
Državljanska vojna: je Janša storil kaznivo dejanje spodbujanja k nasilju?