Današnji intervju z avstrijskim zgodovinarjem Baurjem v Dnevniku v vsem pritrjuje mojemu včerajšnjemu pisanju o spontani novinarski apologetiki mariborskega častnega občana Kernstocka. Naj spomnim: Večer do tega trenutka ni uspel priobčiti članka o tej temi, kar razumem kot (premišljeno) cenzuro, na edinem mestu, kjer se o tem izreka kakšen njihov novinar, pa postane jasno, da svoje novinarsko poslanstvo razume kot zamolčevanje dejstev, za katera je presodil, da so menda politična zloraba antinacizma! Hudo.
Novinar Klipšteter zgodovinarja sprašuje tudi o mnenju Melite Forstnerič Hajnšek v kolumni, ki sem jo včeraj podrobno komentiral. Vprašanje in odgovor se glasita:
Dnevnikovo novico, da je Kernstock še zmeraj častni občan Maribora, so povzeli številni tuji mediji, v Mariboru pa je bila objavljena kolumna, v kateri avtorica to zgodbo označuje kot instrumentalizacijo zgodovine in izrabljanje antinacizma za današnje cilje. “V primeru Maribora je zadeva zelo benigna, saj častnega občana Kernstocka (…) danes nihče ne časti niti se ne identificira z njegovim delom,” je zapisala. Je zadeva res tako benigna, da bi jo bilo treba kar spregledati?
S tem se nikakor ne morem strinjati. Kernstocka dandanes častijo skrajni desničarji. S tem ko se noče jasno distancirati od “svojega” častnega občana, se Maribor nehote postavlja v ta skrajni kot. Saj ni naključje, da se v Avstriji izpostavlja, da je Kernstock še zmeraj častni občan Maribora, letošnje evropske prestolnice kulture, ko skušajo braniti njegovo ime.
Baur je s tem poskrbel za dodatno konkretno evidenco, kako nevarna je lahko cenzura in spontana novinarska apologetika avstrijskega poeta. Ko namreč Večerove kulturne novinarke zanikujejo smisel in pomen razprave o tem do te mere, da svojim bralcem ne privoščijo osnovne informacije, neposredno alibizirajo družbeno razpravo v neki drugi državi, kjer se zagreti desničarji in nacionalisti sklicujejo ne čaščenje Kernstocka v nič manj kot Evropski prestolnici kulture. Če ga častijo (ali vsaj ne problematizirajo) v Mariboru, mora biti dovolj dober tudi za nas! Situacija je še bolj nerodna, ker je novinarka Melita Forstnerič Hajnšek obenem glavna (Večerova) poročevalka o EPK v mestu. Vprašanje in odgovor zgodovinarja povesta vse:
Nazadnje se je to zgodilo v Hartbergu, kjer občinsko vodstvo nasprotuje preimenovanju Kernstockove osnovne šole …
Točno. Zato, ker je v Sloveniji še zmeraj častni občan, naj bi bil torej še zmeraj odličnik. Biti častni občan namreč pomeni biti dostojanstvenik, ki je vreden mesta. Kernstock, ki je bil brahialni nacionalist, nikakor ni vreden Maribora, še manj kulturne prestolnice Evrope! Absolutno ne! Kernstock je bil ozkosrčen nemški nacionalist in njegova načela niso združljiva s splošnimi človekovimi pravicami v združeni Evropi brez meja in sovražnosti. Zaprimo enkrat za zmeraj poglavje s temi nacionalisti!
In še Baurjeva reakcija na to, da občina ni odvzela naslova Kernstocku:
Ne morem razumeti, kako lahko zdajšnje županstvo tolerira kot častnega občana nekoga, ki si je nekoč želel, naj se Maribor raje požge, kot da bi mesto spolzelo iz nemških rok. Po mojem bi bilo vsekakor treba v Mariboru izpeljati javno razpravo o tem, ali si še zmeraj želi imeti takšnega častnega občana. Morda bi bilo za začetek dobro pojasniti, zakaj je sploh bil deležen te časti.
Skratka, časnik s težo je s svojim novinarskim ravnanjem cenzure, nato pa še s tezo o antinacistično in politično zlorabljeni temi (kot razlogu cenzure), popolnoma bankrotiral iz novinarske morale in profesionalizma. Namreč tudi če bi bil Kernstock kot pesnik povsem politično zlorabljen s strani nacionalsocialistov in po sebi neomadeževana figura, pametnega razloga za cenzuro ni. Zamolčevanje zgodbe ima neposredne nevarne posledice, zlahka pa si predstavljamo, da bi se nacionalisti ali skrajni desničarji navdušili tudi nad argumentacijo. Zakaj vse to v Večeru počnejo? Ne vem, morda se odgovor skriva v We are ready.
V vsakem primeru je treba proti temu protestirati. Dejanje cenzure in zagovarjanje Kernstocka namreč Mariborčane neposredno politično stigmatizirata – kot da ne bi bili že dovolj stigmatizirani s kanglerjanstvom. Najmanj, kar potrebujemo, je javna razprava, ugotavlja Baur – ob predpostavki seveda, da nam mediji najprej ponudijo celovito informacijo. Sam sem se včeraj zavzel za strokovno razpravo, medtem ko v nujnost javne nisem prepričan. Če bi se namreč izkazalo, da bi ljudstvo izbralo Kernstocka, mi takšno mnenje ne bi povedalo ničesar, razen tega, da je moja domovina južno od Trojan.
Boris Vezjak