Predstavljajmo si plakat društva za boj proti nasilju v družini, na katerem piše:
»Nisem zagaman(a), svojega partnerja ne pretepam, različnost v odnosu nas bogati.«
Predstavljajmo si tudi plakat društva za boj proti nacizmu:
»Nisem zagaman(a), zločinov nacizma ne poveličujem.«
In predstavljajmo si še plakat društva za boj rasizmu, na katerem piše:
»Nisem zagaman(a), ljudje različne barve kože zlahka živimo skupaj.«
No, te tri asociacije na tri društva so potrebne, da si lažje predočimo že znani plakat Mirovnega inštituta v boju proti homofobiji:
»Nisem zagaman(a). Sem za različnost. Različnost bogati.«
Poanta: kateri izmed štirih navedenih plakatov bi lahko zbudil ogorčenje posameznikov ali javnosti? In zaradi česa? Morda zaradi nespodobne omembe »zagamanosti«? Prvi, drugi, tretji, četrti? Vsi po vrsti? In kakšne tehtne razloge za nespodobnost bi navedli ogorčenci? Naj si poskušam zamisliti: nekdo, ki pretepa in se izživlja nad svojim partnerjem, je verjetno kar ustrezno označen z »negativno« omembo o zagamanosti (negativno zaradi nikalnice), dokler počne kaj takega. Tisti, ki poveličuje nacistične simbole in dejanja, takisto. Verjetno ni nič bolje z rasistom. Naj kaj bi torej uprli naš argument, da v primeru nasilneža, nacista in rasista ni spodobno uporabiti slogana, ki začenja z »Nisem zagaman«? Le na to, da si ne želimo spodbujati njihovega etiketiranja in domnevno sovraštva? Ampak saj vendar nasilje, nacizem in rasizem premišljeno edukativno želimo preganjati in zategadelj tudi označiti take osebe z dovolj benigno besedno gesto! Nenazadnje so vse naštete prakse kaznive. In kazensko je prepovedana tudi homofobija.
Morda je debata odveč, kajti močan občutek imam, da trije prvoomenjeni slogani ne bi povzročali nobene zadrege in protesta. Ne znam si predstavljati ugovorov proti plakatu z napisom »Nisem zagaman(a), svojega partnerja ne pretepam, različnost v odnosu nas bogati.«
Toda kaj se je zgodilo s četrtim in v čem se slogan proti homofobiji razlikuje od prvih treh? Verjamem, da po ničemer. Žal Marko Crnkovič v današnjem Delu niti malo ne preseneti, ko zapiše in na široko elaborira nekaj prav nasprotnega:
Zmerjati drugače misleče z zagamanci je nesramnost, kakršno si znajo, smejo, hočejo in drznejo privoščiti samo levičarji.
Lahko bi analiziral cele stavke, toda o plakatu o zagamanosti sem nedavno povedal že skoraj vse, zato se bom zadovoljil le z zgornjim citatom. Presenetljivo, in to mu štejem v dobro, Crnkovič plakata ni označil za nekaj, kar je po svoji formi sovražni govor. No, moje opazke so naslednje:
Prvič, avtor nikjer v svoji kolumni ne omeni osnovnega motiva plakata, ki je nesporno boj proti homofobiji (plakat je bil predstavljen ob izidu nove knjige o tem). Pač pa mu zlohotno pripisuje referendumsko-agitacijsko motivacijo glede Družinskega zakonika. Zakaj zamolči izvorno antihomofobno motiviko, je verjetno jasno: ker bi potem slogan, ki mu gre strašno na živce, kakor pravi, bil podoben prvim trem, spodbijati antihomofobna sporočila pa ni ravno zelo prepričljivo početje. Skratka, avtor se mora pretvarjati, da slogan nima opraviti z bojem proti homofobiji.
Drugič, avtor povsem neustrezno izenači kategorijo »drugače mislečih« in kategorijo »homofobov«, zato da je videti, da plakat napada prve. Pa jih ne. Trditi »homofobi niso zagamani« je bolj zoprno kot trditi »drugače misleči niso zagamani« in temu verjetno služi uvedba te kategorije in rokohitrska izenačitev enih in drugih. Skratka: plakat kvečjemu napada homofobe, ne drugače mislečih. Njegova izpeljava je konsistentna le, če ima homofobijo za »drugače-miselnost«. V takšno radikalno tezo pa dvomim, ker so potem drugače misleči nujno tudi nasilneži, nacisti in rasisti. Bi si upal trditi kaj od tega? Ker potem mora Crnkovič protestirati proti homofobiji qua homofobiji kot diskriminatornemu konceptu.
Tretjič, če že odmislim prehudo in pretirano rabo besed o zmerjanju, je tu še ena kategorialna napaka: avtor je prepričan, da lahko plakat proti homofobiji z omembno zagamanosti sproducirajo le levičarji – kot da je boj proti homofobiji domena levice, nasprotno ravnanje pa domena desnice. Ne vem, ali ima morda tako slabo mnenje o desnici (in sebi), toda četudi ga ima, je to načeloma napačno mnenje. Biti desničar še ne pomeni nujno imeti razumevanje za homofobijo in protestirati proti njej še ne pomeni nujno biti levičar.
Da bi torej časopis Delo in njegov kolumnist zvenela prepričljivo s svojo tezo o levičarskem zmerjanju drugače mislečih (desničarjev), bi morala pokazati, v čem točno je primer s homofobijo drugačen od prvih treh in v čem je homofobija »drugače-miselnost«. Če je omemba zagamanosti neproblematična v prvih treh, bi morala biti tudi v četrtem. Toda če je zanje problematična v vseh, imamo nov velik problem. In potem bomo potrebovali ne le plakat o zagamanosti v primeru homofobije, ampak štiri različne plakate.