Ima podmladek stranke NSi prav, ko otroško revijo Ciciban obtožuje »neokusne referendumske kampanje, ki jo vodijo zagovorniki družinskega zakonika«?
Za tako smelo ugotovitev bi moral dokazati najmanj dvoje: povezano delovanje urednikov Cicibana z nosilci kampanje, če ga predpostavlja (zgornja trditev je v tem dvoumna, ker meri na dva različna subjekta), pa tudi vsebinsko naravnanost zapisa v reviji, ki naj bi prepričeval volivce na marčevskem referendumu o družinskem zakoniku.
Če prav razumem, mladi politiki niso niti poskušali dokazati prvega. Iz povedanega sledi, da jih moti predvsem objavljena zgodba o deklici z dvema očetoma.
Primer se mi zdi zelo enostaven in takšna je tudi moja zares skromna poanta, čeprav se močno čudim, da je v dosedanjih medijskih prezentacijah kot po čudežu nisem opazil: da bi pokazali, da lahko vsebino in torej zgodbo iz Cicibana razumemo kot del referendumske kampanje, moramo dokazati njeno vsaj potencialno navzočo vzročnoposledično odvisnost ali povezavo z rezultatom te kampanje. Da bi nekaj štelo za propagando, in mladi politiki navajajo prav tak motiv, mora obstajati možnost ali verjetnost, da bo nekaj imelo za cilj konkreten učinek v rezultatu ali bo vsaj poskus vplivanja na tak rezultat. Težko si predstavljam, da šteje za referendumsko propagando nekaj, kar nima za cilj eno ali drugo, vplivanje na stališče posameznika ali celo konkretno izraženo voljo na referendumu (zanemarimo razliko med njim in volitvami).
Ampak kako bi lahko zgodba v reviji štela za propagando, če otroci zaenkrat po naši zakonodaji nimajo volilne pravice? Argument o kampanjskosti objave v Cicibanu s tem povsem čofne v vodo. Če ni niti potencialne možnosti vpliva na referendumski rezultat, lahko prej ravnanje samih politikov štejemo za del propagande – in ne urednikov revije.
Morda bo nekdo rekel, da objava zgodbe o deklici z dvema očetoma res ne vpliva na volilno preferenco otrok, ker je ti nimajo, vpliva pa na preference njihovih staršev ali javnosti. Vsaj meni zveni privlečeno za lase, ampak recimo. Kako bi vplivala nanje in ali je res zamišljena v te namene? Če so ogorčeni nad vsebino Cicibana, je vplivala v korist tistih, ki so ogorčeni – in njihova preferenca se ni spremenila. Če niso ogorčeni in bodo (verjetno) glasovali za Družinski zakonik, prav tako ne bo ničesar spremenila. Malo ali skoraj neverjetno pa je, da bi zgodba v Cicibanu takšno volilno preferenco odraslega volivca kakorkoli obrnila v drugo smer že zato, ker ne prinaša nobenega dodatnega argumenta, s pomočjo katerega bi se nekdo odpovedal svojemu siceršnjemu pogledu. Da se bodo kakšnemu konzervativnemu staršu zarosile oči ob pogledu na čudovito ilustrirano idilo z dvema očkoma in bo nenadoma spregledal svojo ozkosrčnost? Malo morgen.
Argument o neokusni referendumski kampanji Cicibana je zato neprepričljivo sumljiv, po nepotrebnem stigmatizira urednike, avtorje in založnike ter je verjetno kar sam kampanjski.