Delov članek z naslovom »Osnova antijanšizem, ostala vsebina še tajna«, podpisuje ga novinarka Barbara Eržen, bi smeli znova označiti za politično tendenciozen v svoji poanti in naslovju. Prispevek komentira nastanek sporazuma štirih opozicijskih strank LMŠ, SD, Levica in SAB, namenjen medsebojnim obvezam o povolilnem sodelovanju, ki so ga predsedniki strank parafirali in ga nameravajo dokončno podpisati naslednji teden. Besedila še nihče ne pozna, ker je tajno.
Časopis je k mnenju povabil raziskovalca na fakulteti za družbene vede Marka Hočevarja, zelo nenaklonjenega takim povezavam, ki jih ocenjuje celo »kot poskus dajanja vtisa, da še naprej sodelujejo po številnih neuspehih v rušenju sedanje vlade«, zaključuje pa ga istopomenska reakcija vladajoče stranke SDS. Zaradi česa je potemtakem mogoče reči, da je sporen že sam naslov članka? Bralca vsekakor pritegne nenavadna trditev v njem, da bo vsebina neznanega sporazuma temeljila na antijanšizmu, celo več od tega, da bo njegova osnova. Na kaj namiguje takšna oznaka in kako so se uredniki prebili do nje?
Najlažje si pomagamo, če sledimo besedišču. Novinarka najprej brez narekovajev povzame komentirajočega Hočevarja in mu pripiše takšno stališče:
…dodal, da za zdaj vemo, da sporazum o povolilnem sodelovanju temelji na antijanšizmu. Zanimivo bo videti, ali so v njem tudi konkretne javne politike in ukrepi ali gre le za samoidentifikacijo in utrjevanje lastnih vrst prek negacije janšizma in obstoječe vlade.
Iz povedanega izhaja, da je komentator dejanski avtor teze, kakšna je osnova sporazuma štirih strank, čeprav njegove vsebine ne pozna. Iz citata lahko celo razberemo nemogoč kontrast med »vednostjo«, na čem je utemeljen, ter na drugi strani pričakovanjem in s tem priznano »nevednostjo«, ali bo vseboval konkretne javne politike, ker se ne sklada z začetno decidiranostjo. Karkoli že ta opis pomeni, iz njega ne bi smela nastati naslovna posplošena trditev, skrajno zavajajoča v tem, da sporazum opisuje na podlagi vrednostne sodbe komentatorja, kar nam zamolči. Sporoča nam, da opozicija štirih strank sploh nima nobenega programskega načrta, da jo povezuje zgolj sovraštvo do Janše. Še več, v nadaljevanju novinarka navaja še zelo sorodno stališče stranke SDS:
Iz SDS, ki bi trenutno zaradi slabe javnomnenjske podpore strank, ki so pripravljene sodelovati z njo, zelo težko sestavila vlado, je slišati ocene, da bi sporazum o povolilnem sodelovanju četverčka, ki jih izključuje, lahko kljub temu izkoristili sebi v prid – opozicija bo po njihovem tako pokazala, da vsebine razen antijanšizma nima.
Naslov v prispevku v Delu v celoti pritrjuje tudi »diagnozi« v Janševi stranki: opozicija je brez vsebine, deluje na pogon antijanšizma, kar se na tej točki v celoti ujame z mnenjem raziskovalca s FDV.
Teza o antijanšizmu nikakor ni nova, istovetna je pogostim stališčem dela levih komentatorjev v domačem intelektualnem prostoru. Toda Hočevarjeva kritika je obenem v celoti enaka kritiki SDS – na to nenavadno dejstvo ujemanja tako imenovane lepodušniške levice in Janše opozarjam že dlje časa. Tokrat se je sovpadanje okrepilo v osrednji sporočilni poudarek časopisa, za katerega že nekaj časa sumimo, da želi do aktualne vlade graditi mostove.
Posebne pozornosti je vredna tudi semantična asimetrija med pojmoma »janšizem« in »antijanšizem«. Če prvi pojem v očeh protestnikov na ulici in drugih kritikov oblasti figurira kot »poln« opis določene vrste avtoritarnega sistema, pa nenadoma »antijanšizem« izhaja iz pojmovne praznine – ne predstavlja nekakšnega nasprotovanja janšizmu, ampak je podtaknjen označevalec, s katerim se definira očitek, da nekdo nima svojega programa in v prazno oporeka Janši. S tem je delovanje štirih strank opozicije zreducirano na nekakšno kapricioznost, kar nato predsednik SDS zlahka uporablja v svoj prid.
Časopis Delo sicer že nekaj časa preseneča. Dva dni nazaj je namigoval, da je stranka Levica morda pripravljena sodelovati z Novo Slovenijo, tudi takrat že v naslovju prispevka. Čeprav je Levica javno protestirala in podala popravek, tega uredniki niso objavili. Pred tem je časopis objavil tristranski intervju z lobistom Božom Dimnikom, toda pred tem razvpiti zgodbi o potencialno koruptivnih stikih med predsednikom vlade, Dimnikom in Andrejem Marčičem ni namenil prav nobene pozornosti. Vtis, da časopis koketira z oblastjo, je s tem vedno močnejši.
Več:
Lepodušniško levičarstvo in antijanšizem
O napovedanem sobivanju Levice in Nove Slovenije
Ribič, ribič me je ujel: kako časopis Delo rešuje Boža Dimnika