::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Bodo tožilci sploh sledili sodbi Vrhovnega sodišča? Nič ne kaže na to.

Na Vrhovno državno tožilstvo in Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, Generalno policijsko upravo in Policijsko postajo Ljubljana Center sem 18. julija 2019 naslovil kazensko ovadbo zoper poslanca Dušana Šiška, ki je v državnem zboru, kot je znano, v razpravi o begunski problematiki predlagal »šus v glavo« begunca.

Verbalni »incident« je bil dokaj hitro pozabljen, kar pa, glede na splošno mizerno duhovno stanje in politično klimo v državi, nikogar več ne preseneča. V zapisu »Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora sem podrobneje razčlenil, zakaj bi takšne besede morali obravnavati kot primer sovražnega govora. Kazensko ovadbo sem podal, ker je Vrhovno državno tožilstvo na novinarsko poizvedbo povedalo, da niso prejeli nobene tovrstne ovadbe – žalostno že samo po sebi, da tega ni storil nihče, razen tega pa tudi, da pregona ni sprožilo po uradni dolžnosti kar samo.

Tožilstvo ovadbo zavrnilo

Do danes nisem prejel nobenega odgovora tožilstva, včeraj pa sta me na domu nepričakovano obiskala dva policista, ki sta želela preveriti, zakaj sem jo spisal. Razlog in namen obiska mi ni povsem razumljiv, sta pa takoj na začetku pojasnila, da je tožilstvo mojo ovadbo zavrnilo, ker menda ni dovolj konkretizirana možnost, da bi storilec (poslanec) res kršil javni red in mir – povedano na kratko in posplošeno to pomeni, da ni bil dovolj konkretiziran pogoj iz 297. člena Kazenskega zakonika o obstoju dovolj velike verjetnosti, da se je res namenil begunca ustreliti.

Ker sem na tej strani že velikokrat podajal hermenevtiko omenjenega člena, se ne nameravam ponavljati. S strani policistov prebrana zelo kratka utemeljitev me ni v ničemer presenetila. Svojih dokumentov mi nista želela pokazati ali izročiti. Bila sta povsem korektna, z ničemer glede njunega postopka nimam težave, tudi poskušam (s težavo) sprejeti, da sta želela preveriti še, ali je morda pri poslančevem dejanju prišlo do prekrška po Zakonu o varstvu javnega reda in miru (6. člen) in ga zato želim osebno preganjati, ker se počutim ogroženega s strani imenovanega poslanca, kar je seveda popoln nesmisel.

Policista sem spomnil na novo interpretacijo 297. člena v sodbi VS RS I Ips 65803/2012, sprejeti 4. julija 2019, a seveda ni njuna naloga, da bi jo poznala. In je nista. Sodba nosi žig, iz katerega je razvidno, da jo je sprejelo Vrhovno državno tožilstvo 19. julija letos, torej en dan po moji podani kazenski ovadbi.

Dne 8. avgusta 2019 je potem Vrhovno sodišče objavilo še javno sporočilo o pomenu sankcioniranja ravnanj z znaki sovražnega govora in v kratkem razložilo svojo odločitev v zadevi spletnega komentarja, kjer se je anonimnež spravil nad Rome in omenjal eksploziv.  Več kot očitno je kritiziralo dosedanjo splošno prakso branja 297. člena in dalo prav Okrajnemu sodišču, ki je spletnega komentatorja obsodilo, čemur je potem sledila oprostilna sodba Višjega sodišča.

sodba vs

Iz sodbe Vrhovnega sodišča

V sporočilu sodniki ugotavljajo, da »ni treba, da bi zaradi takega storilčevega ravnanja prišlo tudi do potencialnega ogrožanja javnega reda in miru« oziroma da je treba »besedno zvezo, ki se nanaša na način storitve, s katerim se lahko ogrozi ali moti javni red in mir, razlagati tako, da ni nujno, da bi zaradi storilčevega ravnanja do neposredne ogrozitve javnega reda in miru dejansko tudi prišlo, ampak je dovolj, da je dejanje sposobno povzročiti konkretno nevarnost, ki se kaže v ogrozitvi varovane dobrine.«

Primer sem podrobneje komentiral v prispevku Stališče Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora: dramatična zaušnica tožilcem. Priznati moram, da je sodba šokantno »liberalna« glede branja 297. člena, kakor koli že se z njeno intenco strinjam, zato velja za popolnoma drugačno interpretacijo opozoriti na komentar dr. Mateja Avblja v Financah, v katerem jo je raztrgal in bil pri tem izjemno prepričljiv, če odštejemo njegovo sicer težko skrito (ali skrivano) politično in ideološko motiviranost pri pisanju.

Tožilci (še) ne sprejemamo sodbe

Pristojno tožilstvo je, navzlic sodnim počitnicam, ob presojanju moje ovadbe zoper poslanca že moralo poznati sodbo Vrhovnega sodišča. Na novinarska vprašanja, kako jo komentirajo, so namreč 7. avgusta med drugim za Dnevnik komentirali tole: »Na vrhovnem tožilstvu so nam včeraj pojasnili, da so s sodbo že seznanjeni, vendar jo še preučujejo.« Več kot očitno je, da je niso želeli upoštevati.

Na posvetu o sovražnem govoru na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti decembra 2015 in kasneje v zborniku iste institucije (v članku »Interpretacije 297. člena Kazenskega zakonika, opredelitev in pregonljivost sovražnega govora«) sem vpričo očitno preozkega tožilskega razumevanja edinega člena, po katerem lahko sovražni govor preganjamo, predlagal njegovo spremembo. Kajti druge rešitve nisem videl: če slovenski tožilci menijo celo, da po naši zakonodaji sovražni govor ni kaznivo dejanje (!), kar je po sebi škandalozna izjava, in zanj zahtevajo bolj ali manj konkretizirano možnost, da je storilec kršil javni red in mir (kar v praksi vedno npr. pomeni, da bi se moral nekdo že pripravljati na to, da bo dejansko telesno ali kako drugače ogrozil pripadnika ranljive in z zakonom zaščitene skupine ljudi, naštete v tem členu), skoraj nikoli ali celo nikoli ne bo nastopila možnost, da je nekdo takšno kaznivo dejanje res storil. In tudi vse dosedanje obsodilne sodbe so bile krivične, storilce pa bi morali nemudoma oprostiti.

Povedano drugače: izjave tipa »Ubijmo Jude«, »Pedre na vrbe«, »Zaplinimo begunce«, »Rome v koncentracijski logor«, »Kastrirajmo tožilce« in »Zakoljimo sodnike« so, ob pogoju seveda, da bi se tožilci in sodniki sploh uvrstili v kategorijo zaščitenih skupin, popolnoma nepregonljive. Izrekati takšne in podobne stavke je v Sloveniji docela varno, tudi za poslance in politike najvišjega formata.

Šele tedaj, ko bi se nekdo spravil usposabljati koncentracijski logor, očistil svojo puško ali nož, se že odpravil na pot in bi mu sledilo (ne)določeno število oseb (ja, še to so uspeli tožilci zapisati v svoji razlagi zadeve Erlah!), bi nenadoma bili pripravljeni, kakšen absurd, takšne besede obravnavati kot kaznive znotraj omenjenega člena.

Zavrnitev moje kazenske ovadbe zoper poslanca Šiška zato dokazuje oboje: da tožilci evidentno še ne nameravajo slediti novemu branju tega člena v skladu s citirano sodbo Vrhovnega sodišča. In drugič, vsaj meni daje prav v razumevanju, da je sprememba 297. člena, v smeri omejitve pogoja o kršitvi javnega reda in miru, še kako nujna in obenem edina možnost, da bi sovražni govor v polnem pomenu res postal pregonljiv.

Do nadaljnjega zato ostajamo pri praznih obljubah iz programa aktualnega generalnega državnega tožilca Draga Škete, da se bo v svojem mandatu posebej posvetil prav njegovemu pregonu.

Več:

Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti

»Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora

Stališče Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora: dramatična zaušnica tožilcem

%d bloggers like this: