::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Varuh Ambrožič, figov list v mišji luknji

Eno leto je naokoli in varuh pravic poslušalcev in gledalcev pri RTV Slovenija se pritožuje, da so ga stisnili v neko mišjo luknjo, kot pravi. Je kot figov list, kajti vodstvo RTV Slovenija se, tako on, požvižga nanj:


TV-oddaji in tiskovnim konferencam, kakršne je imela njegova predhodnica 
Miša Molk, Ambrožič ni naklonjen, ker je želel “opravljati le svoje delo, političnega marketinga pa ne obvladam”, ker je hotel znižati stroške in ker je računal na to, da mu bo vodstvo televizije, ko bo gledalce hotel seznaniti z dogajanjem v hiši, za to dalo priložnost, kot je obljubilo.

To se, kot razočaran ugotavlja Ambrožič, ni zgodilo. “V enem letu so me v hiši dvakrat povabili v Dobro jutro in enkrat v Dobro uro, kjer je gledanost zelo skromna in tega nihče ne vidi. Ne dajo mi programskega prostora. Skrit sem v nekem kotu, v mišji luknji in nimam možnosti, da bi to povedal,” pojasnjuje Ambrožič, ki dodaja, da so mu na Radiu zdaj vendarle ponudili sodelovanje v redni mesečni rubriki, računa pa s tem, da se bodo zadeve, če ne prej, spremenile vsaj s prihodom nove generalne direktorice RTV Slovenija Nataše Pirc Musar.

Ambrožičeva metafora o mišji luknji in figovem listu me je spomnila na moje pismo obupa prejšnji varuhinji Miši Molk, kjer sem sam ugotavljal taisto (1 in 2), čeprav je tudi ona delila občutke Ambrožičem: delovala je kot fikus v neki sobi radiotelevizije (moja metafora, ne njena), da se lahko z njim pohvalijo. Zabavno, toda celo odgovor varuhinje je bil takrat cenzuriran (ja, uporabljam izraz v širokem smislu). Kar dve leti sem čakal na kakršen koli odgovor na svoje štiri različne pritožbe, ob obilici neuspešnih poizvedb – na koncu sem, po javnem pismu predsedniku programskega sveta Miranu Lesjaku, le bil deležen pojasnila, da to ne zadeva njegovega mandata, na svoje vztrajanje pa sem potem prejel en (!) odgovor od štirih. Popolna, ampak res polna ignoranca, trajajoča nekaj let, pišmevuhovstvo, dizaster, ki ga plačujemo po 13 evrov na mesec zato, da vodstvo ne rabi odgovarjati na tvoje pritožbe. Jasno, da avtorji pritožb so potem povsem nestimulirani za odziv. Ampak le kaj bi štelo moje mnenje, navadnega uporabnika medija, če enako nemoč ugotavljata tako prejšnja varuhinja kot sedanji na poziciji, ko bi morala pritožbe obravnavati? In ja, nikogar ne zanima stanje – še ena izkaznica popolne otopelosti domače novinarske zavesti, verjetno bolj boleča od arogance RTV urednikov in vodstva.

Fikus, figov list ali mišja luknja, to je zdaj postalo celo vprašanje za varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer:

Tako svoje vsakodnevne muke v prvem letu petletnega mandata na mestu varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija opisujeLado Ambrožič, ki je o težavah, s katerimi se srečuje, obvestil tudi varuhinjo človekovih pravicVlasto Nussdorfer, s katero ima sestanek 8. maja.

Svojčas sem že pisal o tem, kako bi varuh potreboval varuha. Neki drugi varuh. Takrat nisem vedel, da bo zgodba postala realna – situacija, ko varuh potrebuje varuha in ga kliče na pomoč, je najbrž terminalna. Resda še ne vemo, ali Ambrožič verjame, da so kršene pravice njemu ali zgolj gledalcem in poslušalcem, te vrste pojasnilo še čakamo. A že po sebi je dejanje indikativno za situacijo, ki jo toleriramo. Oblikovani regresivni niz pritoževanja ad infinitum (ob vzpostavitvi vsakič nove instance nad varuhom, ki bdi nad varuhom), ki za nedobronamerno razpoložene učinkuje kot jadikovanje (takšna je tudi usoda mojih zapisov na tej strani) ima svojo ironično plat: indolentno nerazumevanje (novinarskih) naslovnikov je tako terminalno, da niso pripravljeni razumeti niti pritožb o tem, da (nas, ga, me) ne razumejo.

ambrožič lado varuh

Information

This entry was posted on 27/04/2014 by in aktualno, kršitve novinarskega kodeksa, mediji, radio, TV, časopisi.
%d bloggers like this: