Odmevi in Lukšičevo komolčarstvo

Izredni Odmevi, kakor so jih poimenovali, so si res zaslužili svoje ime: 26. aprila je dan po kongresu Pozitivne Slovenije TV Slovenija predvajala resnično izredni pomenek z Igorjem Lukšičem.

Prvoten načrt, da bi v studiu  pri Rosviti Pesek nastopili trije predstavniki vladajoče koalicije, narušene po Jankovićevem kongresnem comebacku, je Lukšič ustavil z očitno zahtevo, da ne nastopi skupaj s Karlom Erjavcem in Senkom Pličaničem, temveč ločeno, sam samcat. Takole je pojasnil svoja pričakovanja na začetku:

 

Dr. IGOR LUKŠIČ: Dober večer.

PESEK: Z vami v studiu sta tudi gospod Senko Pličanič in gospod Karl Erjavec, kmalu bosta tudi onadva prišla sem. Zakaj ste vi vztrajali, da boste tukaj sami, zdaj? Da ne želite z njima biti v troje?

LUKŠIČ: Glejte, koalicije ni več, mi nismo nikoli bili člani kakšnega trojčka ali pa dvojčka, to so bile stvari v pripravi na tisto vlado, ki jo je poskušal organizirat Zoran Janković. Potem je bil en trojček takrat, ko je Borut Pahor sestavljal vlado, zdaj ni vladne koalicije, jaz sem tu kot predsednik Socialnih demokratov, in kot vem, sem bil povabljen sem zato, da razložim stališča Socialnih demokratov, ne pa nekega kolektiva ali pa nekih drugih še strank.

PESEK: Samo še eno kratko podvprašanje. Politolog ste, gotovo visoko vrednotite politično kulturo, ali se vam zdi, da bi vas danes stališča drugih dveh, če bi jih slišali, motila? Zakaj se vam zdi tako hudo, če bi vas tri poslušali?

LUKŠIČ: Ne, glejte, jaz sem prišel sem pojasnit naše stališče in naše stališče je, če dovolite, ker sem zato prišel. Naše stališče Socialnih demokratov je, da koalicije ni več, da se je tako odločila Pozitivna Slovenija. Zoran Janković je namreč pred enim letom omogočil, da se ta koalicija sestavi s tem, ko je odstopil. Zdaj, ko je prišel nazaj, je seveda ta razgovor podrl in te koalicije ni več.

PESEK: Ampak Zoran Janković ves čas govori, ta stranka lahko ima in predsednika vlade in župana Ljubljane. Ali zavaja ali kako?

LUKŠIČ: To je pač njegovo stališče. To ni naše stališče in to ni bilo stališče partnerjev, ki smo šli v to koalicijo. Zdaj pa, kako naprej. Jaz mislim, da je to del demokratičnega procesa. V Pozitivni Sloveniji so se pač tako odločili, vlada je padla, seveda za nas.

PESEK: Vlada še ni padla.

LUKŠIČ: Tako, za nas. Govorim koalicija, za vlado je pa seveda zdaj druga pot. Predsednica je napovedala, da bo odšla …

PESEK: Odšla v torek do predsednika.

(…)

TV Slovenija je torej klonila pred izsiljevanjem, najprej spustila v studio Lukšiča, po šestih minutah pogovora z njim pa še njegova kolega, ki sta morala počakati zunaj. V dvoboju med izsiljevalcem in žrtvijo izsiljevanja je, če je to drugo medij, zapovrh javni servis, ki ga plačujemo, krivda pri slednjem. Vseeno je bilo zanimivo opazovati, na kakšen način bo voditeljica dražila gosta, ki je dosegel svoje. Poskušal nas je prepričevati v smiselnost naslednje medijske tehnologije, če parafraziram:

»Tukaj sem, da predstavim stališče SD, torej moram nastopiti sam, brez sogovorcev.«

Toda ker se je na trenutke morda celo zavedal, da je njegova zahteva vendarle preveč ošabna, jo je poskušal upravičiti še z opravičevanjem, da je bil povabljen kot nekdo, ki razlaga stališča SD in ne »nekega kolektiva«, s čimer je le variiral prvotno razlago, svojim koalicijskim partnerjem pa spet pokazal, kdo je tu gospodar.

Nedopustno podleganje politični zahtevi je za nameček bizarno. Ne le, da bi lahko Lukšič enakovredno dobro predstavil svoje stališče v družbi drugih dveh gostov, slednja bi smela, če bi bila enako arogantna, uporabiti argumentacijo: tudi onadva sta predstavljala mnenja svojih strank in tudi onadva verjameta, tako kot prvak SD, da je s koalicijo konec. Če bi imela kaj ponosa, bi izsiljevanje, ki ju je postavilo v rang medijsko drugorazrednih politikov, itak morala zavrniti in odkorakati domov.

In ko je politik ostal sam, samcat in edini, je izrekel kognitivni pogled, za katerega se je splačalo opazovati rezultat njegovega komolčarstva: spregovoril je v čistem bipolarnem novoreku, v katerem obstaja ta svet, ta vlada, ta država »za nas«, in potem svet, ta vlada, ta država »za druge«. Egologija nekaterih socialnih demokratov kaže resno narcisoidno motnjo: obstajamo »mi«, socialna kategorija, ki je smiselna le, kolikor izključuje in briše vse »druge«. No, v tem so izredni Odmevi bili izredni.