Jerovškovo odkritje zahrbtnega scenarija ekstremistov

Poslanec SDS Jožef Jerovšek premore zelo poseben smisel za politično retoriko in verovanjski odnos do nje. Ko govori, izkazuje neverjetno prepričanje v vse, kar mu pade na jezik (in tega ni malo, selekcij skoraj ni), čeravno je človeku povprečne pameti hitro jasno, da nič od povedanega ne more biti res. Kar ostane za Jerovškovim nastopom, je zato vedno sum ali dvom, v kakšni meri je v izrečeno gospod dejansko prepričan in kako je možno, da takšno samoprepričanje lahko kar vztraja v svoji vehemenci, fingirano ali ne.

Skupine za poneumljanje ljudstva

Jerovšek je v parlamentu pojasnil, čemu je skupaj s svojimi kolegi Matejem, Pukšičem in Toninom protestno izstopil kot član parlamentarne komisije za ugotovitev in oceno delovanja ekstremističnih skupin.  Propagandistični preobrat, kako namesto »ekstremistov« narediti za žrtev tiste, ki so vabili na zaslišanja, torej same umne parlamentarce, mu je uspel ob uvedbi predpostavke o obstoju konspirativnega zahrbtnega scenarija, v katerega se ni želel ujeti s svojimi kolegi: prava žrtev da so on in njegovi poslanski kolegi, in sicer žrtev Maje Dimitrovski,  ki je določila vrstni red zaslišanj (to je zdaj ključen argument, vrstni red naj bi bil narejen tako, da bi zbudil negativen odmev javnosti), »skupin pritiska«, »skupin za propagando in poneumljanje ljudstva«, s čimer se misli tudi na mojo malenkost. Povedal je:

Trije člani, g. Mate, Pukšič in Tonin in jaz kot nadomestni član te preiskovalne komisije smo protestno izstopili iz preiskovalne komisije. Izstopili smo zaradi ogabnega scenarija in manipulacije, ki ga je skupaj z zunanjimi skupinami pritiska in skupinami za propagando in poneumljanje ljudstva pripravila predsednica komisije ga. Dimitrovski…

Takšnega vrstnega reda ne bi nikdar sestavili. Da bi prvega klicali g. Partljiča, nekdanjega kolega, potem gospo Vesno Godino, potem filozofa Borisa Vezjaka, potem novinarja Sašo Lorenčiča… in ravno ta scenarij je bil, prva dan izpeljati ta pričevanja. In ker je bilo tako, so že vnaprej imeli novinarske konference, kjer so pljuvali po opozicijskih poslancih. In seveda če ne bi preprečili tega scenarija, potem bi drugi dan poleg pisateljev protestiralo še društvo sociologov preko Vesne Godina, društvo filozofov preko g. Vezjaka in društvo novinarjev preko g. Lorenčiča.

To je bil zahrbtni scenarij. In ta zahrbtni scenarij se je poskušal realizirati v popolni meri. Tudi mi smo protestirali ob tem in preprečili nadaljevanje. Vendar, ker sem jaz bil prvič imenovan za nadomestnega člana, sem prvič na seji in hkrati zadnji, seveda sem jaz nespeč poslanec na sejah in sem sodeloval v razgovoru s g. Partljičem,  ki ga je pred parlamentarno komisijo pripeljala izključno ga. Dimitrovski… In seveda ni res in je laž, da sem ga kadarkoli s kom z nacističnega režima primerjal…  Ampak to je bilo vnaprej določeno… žal je Partljič sodeloval v tem scenariju, že vnaprej je imel določene teatralne vložke.

Jerovškov nastop je dejansko lep poklon medijem in njihovi moči, pred katero beži, četudi eksplicitno ne omeni njihove vloge. Le zaradi njih ga je zaskrbelo, da bo proti zaslišanjem ekstremistov protestiralo preveč strokovnih združenj in da bo pritisk javnosti prevelik  – in takemu zahrbtnemu scenariju so se nato poslanci izognili z izstopom. Pri tem so vsi domnevni ekstremisti kakor odigrali svoje perfidne vloge, tudi Partljič s svojimi teatralnimi talenti, neki mariborski filozof pa je Dimitrovski spisal nesramen pamflet ob priložnosti njenega nastopa, kakor znova namigne. Mimogrede, sam sem bil vabljen šele drugi dan, tudi faktično povedano zato ne drži.

Nastop ponuja lep zgled, kako psihopolitika konspiracijske paranoje deluje na podlagi verovanjskih občutkov: ne samo, da so vsi akterji dojeti kot zarotitveno povezani, da ni dopuščenih naključij, zgolj čvrste povezave, da obstaja mreža in vnaprej dodelan »ogaben« in »zahrbtni« scenarij, pred katerim se želijo štirje poslanci rešiti,  dokler se rešiti da, ohranja se tudi notranja shizma med vero in nevero, med tem, da nam ni jasno, ali poslanec vse skupaj le igra in hlini, ali pa je morda čisto podlegel veri v to, kar govori (kar se slejkoprej zgodi, tudi če fingira).

Nespeč(n)ost in čuječnost

Jerovšek nadalje sebe označi za ‘nespečega poslanca’, celo pospremi se z imenovalnikom osebnega zaimka  – da bi dojeli tak ljubek samoopis, potrebujemo kontekst, a ga avtor nekam samoumevno ne ponudi – ker se vse vrti okoli njega, kar je percepcija p-politika, se mu vselej zdi vse že razloženo. Domnevam, da se sintagma nanaša na njegovo dojemanje g. Partljiča kot ‘spečega poslanca’; na zaslišanju mu je namreč poočital (o tem sem pisal zadnjič), da je lahko kot privilegirani poslanec privilegirane politične opcije med parlamentarnimi razpravami tudi zakinkal, ne da mu mediji to zamerili. Jerovšek torej svojo ‘nespečnost’ ponuja kot vrlino poštenih delovnih politikov, hkrati pa morda – in to je edino alternativno branje, ki mi pride na pamet – svojo retorično psihopolitično konspirativnost razume kot pravo čuječnost, kajti ‘neprijatelj nikad ne spava, njega ćemo prepoznat po podočnjacima’. Če so na delu mariborski ekstremisti, pač nikoli ne veš.