V posmeh novinarski svobodi: kako intervjuvati rektorja

Na svetovni dan svobode tiska slovenski novinarji rad govorijo o pritiskih nase, vedno težjih socialnih razmerah, v katerih delujejo, izkoriščanju medijskih lastnikov, nedonošenosti medijske zakonodaje. Letošnji svetovni dan ni nobena izjema.

Vse lepo in prav, novinarji si zaslužijo podporo in boljše razmere za delo. Toda potem bralec odpre prvega od medijev, ki se sicer res odlikuje pri pristranosti v smeri desnice in Janeza Janše, in začne brati. In to danes, na svetovni dan svobode tiska. In kaj hitro ugotovimo, da o čem podobnem, hic et nunc, novinarji ne znajo povedati nobene.

Govorim o včerajšnjem intervjuju Dejana Steinbucha na straneh Planeta Siol z rektorjem primorske univerze dr. Draganom Marušičem. Ja, to je tisti rektor, ki je, če smo že pri svetovnih dnevih, vložil kar nekaj tožb proti novinarjem, ker so menda pisali o njem neobjektivno in sovražno. Večino v zadnjem času, a o tem več v nadaljevanju.

Steinbuch sicer figurira kot samostojen kolumnist in publicist pri številnih medijih, glede tega je versatilen bolj kot to velja običajno. Pred nekaj meseci pa je ob svoji kolumnistiki začel na straneh Planeta Siol objavljati tudi intervjuje – doslej sem naštel štiri. Zadnji v vrsti z rektorjem Marušičem se je zdel nekomu celo tako pomemben, da je objavljen v dveh delih (prvi in drugi del).

Poskušal bom pokazati, da je intervju neprofesionalen in da je avtor zatajil glede skoraj vseh osnovnih kriterijev, ki prepoznavajo pristranost v pisanju: navajanje le enostranskih virov v zgodbi, pomanjkanje anticipacije različnosti publik, za katere pišemo, odsotnost stališč tistih, o katerih pišemo, zagovor nedokazanih predpostavk, insinuacijski govor in celo slepo servilno zaupanje intervjuvancu, ki meji na navijaštvo.

Tisti, ki rektorju grenijo življenje

Novinarjevo pristranskost najdemo v dveh segmentih – že v začetnem biografskem uvodu v pogovor, nato pa že v semantiki, intencah in izpeljavah, ki jih vsebujejo postavljena vprašanja. Glede prvega beremo naslednjo predstavitev rektorja, celo v obeh delih intervjuja, opremljenih z video inserti:

Dragan Marušič je rektor Univerze na Primorskem, sicer pa profesor in doktor znanosti. Njegova področja raziskovanja so algebrska teorija grafov, simetrija grafov in delovanje končnih grup na kombinatoričnih objektih. Toda profesor Marušič, letnik 1953, ki je novembra 2011 postal šele tretji rektor Univerze na Primorskem s sedežem v Kopru, ima že skoraj ves čas po izvolitvi precejšnje težave. Kot matematik se jih loteva racionalno in natančno, vendar je pri tem naletel na močan odpor nekdanjih privilegirancev in njihovih novinarskih prijateljev. Univerza na Primorskem, na čelu katere bo do novembra prihodnje leto, je bila namreč ustanovljena z jasnim političnim ciljem, zato sta bila tudi njena prva rektorja politični figuri. Če nam je to znano, lažje razumemo logiko upora, ki se je zgodil Marušiču in proti kateremu se bojuje s presenetljivo mirnostjo, skorajda stoičnostjo. Z njim sem se pogovarjal, da bi izvedel, kaj je bistvo nesporazuma in kdo so ljudje, ki mu z anonimkami in medijskimi spini grenijo rektorsko delo in zasebno življenje.

Kolumnist Steinbuch, sicer najbolj znan po tem, da je spisal novinarsko antipeticijo, s katero je želel ustaviti novinarsko peticijo z očitki Janezu Janši iz leta 2007 (kar omenjam, ker bomo videli, da se tudi v opisani vlogi postavlja proti novinarjem), se torej trudi prikazati rektorja kot neutrudnega delavca, ki ima »precejšnje težave« zaradi »močnega odbora nekdanjih privilegirancev in njihovih novinarskih prijateljev«. Vsa logika upora proti njemu da je politična, še intonira, kajti prva dva rektorja sta bila politični figuri, medtem ko je novi rektor menda apolitičen. Rektor je nadalje tarča umazanih anonimk, medijskih spinov in ostalega, ki pa, tu postane novinar že subjektivno sočustvujoč, »grenijo rektorsko delo in zasebno življenje«.

Novinarji, ki preganjajo rektorja

Z vprašanji spodbuja rektorjeva stališča, vnaprej brez skepse ali dvoma preferira in daje prav, selekcionira in izloči neprijetne kontekste. Tako recimo popolnoma opusti že omembo zadnjega javnega pisma akademske skupnosti rektorju, starega dva tedna, še bolj pa seveda vse očitke, ki letijo na račun rektorja zdaj in v vseh preteklih letih. Naj navedem vsa vprašanja, ki jih avtor zastavi:

Gospod rektor, na Univerzi na Primorskem volitve trajajo še dolgo po tem, ko so se formalno končale. Se nekateri niso sprijaznili s tem, da ste postali rektor?

Je to, s čimer se spopada vaša univerza, potencirana značilnost slovenskih univerz, gre za tradicionalno zaprtost in inertnost, ali pa je v ozadju še drugi spopad, ki je povezan z vami osebno?

Vaša predhodnika sta bila politični figuri. Kaj sta počela drugače od vas, da nista imela težav z javnostjo in okoljem, z mediji?

Koliko je univerzitetna srenja politično kontaminirana? Očitno obstajajo nekateri privilegiji, kot vi pravite, kontinuiteta … Človek bi pričakoval, da je tega več v Ljubljani, ker je tam univerza vendarle starejša, tudi nacionalna politika se dogaja v Ljubljani.

Kaj se je dogajalo na univerzi, katere nepravilnosti ste kot novi rektor opazili, da ste ukrepali? Je šlo res za disciplinske ukrepe proti trem zaposlenim in za naznanitev nepravilnosti pri gradnji univerzitetnega kampusa?

Kaj pa študentski kampus?

… in zdaj vas lokalna novinarka preganja po Kopru z vprašanjem, ali ste vi prijavili kaznivo dejanje. Kaj je po vašem mnenju bolj pomembno – to, kdo je storilec kaznivega dejanja, ali to, kdo ga je prijavil?

Glede na količino očitkov bi pričakoval, da so proti vam vložili že vsaj 15 kazenskih ovadb.

Najbrž imate vpogled v to hobotnico različnih nakazil, odhodkov univerze v preteklih letih. Lahko naštejete nekaj primerov tega toka denarja? Seveda bi me zanimala tudi imena.

Gre za proračunska sredstva, za naš davkoplačevalski denar?

So bili ljudje, ki so za to neposredno odgovorni, ovadeni?

Kako gledate na razvoj univerze, ste po vsem tem še lahko optimist?

Pravite, da se za prihodnost univerze ne bojite. Kaj pa za svojo, rektorsko? Pa vaša prihodnost?

Jih lahko imenujete? (osebe, ki se anonimno borijo proti njemu)

Steinbuch v vprašanjih anticipira razumevanja, razlage in občutke, ki ji ponuja rektor, ne da bi za hip podvomil vanje ali poskušal ponuditi nasprotno misel ali ugovor. Tako ga v svojih vprašanjih skrbi, zakaj se drugi »niso sprijaznili s tem, da je postal rektor«, zaradi česar, kar je interpretacija kolumnista, »volitve še kar dolgo trajajo po tem, ko so se končale«, implicira »osebni spopad« z rektorjem kot žrtvijo, sam namiguje na politične privilegije in kontinuitete, ki jih mora rektor Marušič pogumno ustavljati, s čimer ga riše kot pozitivno herojsko osebo, se celo spotakne ob lokalno novinarko, ki ga »preganja po Kopru z vprašanjem, ali ste vi prijavili kaznivo dejanje«, ker da to pač ni pomembno. Prav tako je Steinbuch hudomušen in solidarnostno postavi rektorju v usta enostaven odgovor na domislico »Pričakovali bi, da bi vam bilo vloženih že vsaj petnajst ovadb«, omenja hobotnico in porabljen davkoplačevalski denar tistih, proti katerim se prvi mož univerze bori. Na koncu ga močno zaskrbi še, če bo rektor v prihodnje še lahko ohranil svoj optimizem in dobre obete za svojo lastno prihodnost, malce pa tudi univerzitetno.

Čisto možno je, da je kaj od tega, kar pove rektor o hobotnicah, tudi res. Toda kar je Steinbuch pozabil rektorja Marušiča vprašati, so naslednje zanj zoprne okoliščine: kaj od vsega, kar se mu očita, je dejansko res? Kaj se je zgodilo s praznovanjem rektorjevega rojstnega dne, za kakšne namene in čigav denar je bil takrat porabljen? Pozabil ga je vprašati, zakaj mora primorska univerza vrniti 441.750 evrov ministrstvu, kot to zahteva minister Pikalo? Kakor tudi,  koliko je vreden njegov argument, ko se z ministrom Pikalom ni želel niti sestati:

Pikalo: “Rektor za nas žal ni imel časa”
Z dogajanjem se je iz prve roke včeraj želel seznaniti tudi pristojni minister Jernej Pikalo: “Mi bi se z velikim veseljem oglasili na univerzi, ampak rektor na žalost ni imel časa, niti nihče iz ekipe rektorja ne.” Minister se je odzval tudi na zahtevek za vračilo skoraj pol milijona evrov nenamensko porabljenega denarja v zadevi gradnje univerzitetnih kampusov Livade in Sonce.

Manipulacije, pogojevanja in diskreditacije

Stališča cehovskih združenj, ki Steinbuchu prav nič ne dišijo, da bi jih omenil, saj ima drugačno agendo, so celo poenotena celo na relaciji DNS vs. ZNP:

DNS: UP zlorablja tožbe za omejevanje svobode govora
Društvo novinarjev Slovenije meni, da so pritiski Univerze na Primorskem na posamezne novinarje in uredništvo Slovenskega programa TV Koper neprimerni in nedopustni. “Svojo vlogo pri zaščiti uredniške neodvisnosti morajo odigrati odgovorni uredniki in uredništva ter novinarje pred sistematičnimi pritiski zaščititi. Univerza je javna ustanova, ki jo njen status zavezuje k javnemu in transparentnemu delovanju.”Prav tako označujejo za neprimerno, da Univerza na Primorskem za omejevanje svobode govora zlorablja sicer legitimno sodno varstvo.

Odnos vodstva UP-ja do novinarjev obsoja tudi predsednik Združenja novinarjev in publicistov Tino Mamič:”Gre za javno ustanovo, ki jo plačujemo davkoplačevalci. Novinarji imajo zato pravico in dolžnost, da poročajo o delovanju univerze, saj gre za javni interes. Močno bode v oči tudi sodni pregon proti posameznim novinarjem, saj je to oblika pritiska na novinarje in medije, ki spremljajo njeno delo.” UP pozivajo, naj opusti sodni pregon in novinarjem omogoči neoviran dostop do listin in informacij.

SNS: “Gre za manipulacije, pogojevanja, grožnje, podtikanje, diskreditacijo.”
V Sindikatu novinarjev ugotavljajo, da neuradni in nedopustni posegi v delo uredništev v kombinaciji s tožbami izpostavljenih novinarjev in urednikov že dlje časa lahko pomenijo tudi zlorabo pravnih institutov in nevaren instrument omejevanja novinarske svobode. “V več primerih sodne prakse je namreč zaslediti stališče sodišč, da je novinarski poklic edini, v katerem je novinar neposredno izpostavljen odškodninski in drugi odgovornosti zaradi narave samega poklica, to je diskriminiran, ker namen napisati članek že vsebuje tudi naklep povzročanja škode, ne da bi je bilo treba posebej dokazati. Zato pa prihaja do absurdov, ko novinarji sistematično uživajo manj svobode izražanja, kot je ustavno zagotovljena”.

Če zaključim: zelo ironično in hkrati povedno dejstvo je, da na svetovni dan svobode tiska prebiramo medijske apologije tistih, ki preganjajo novinarje in za katere strokovni cehi soglasno menijo, da nedopustno napadajo novinarsko neodvisnost in novinarje sodno preganjajo. Apologetika rektorja Marušiča služi temu namenu. Če to ni v posmeh temu dnevu in izkaznica domače realnosti, kaj je?