Toninovi triki v Studiu City: oklepniki, ki naj bi jih izdelovali v Sloveniji

Bo Slovenija proizvajala oklepnike? Če je verjeti novopečenemu staremu predsedniku Nove Slovenije, tiste stranke, ki veselo kadruje po javnih podjetjih, to nesporno drži. Žal se novinarji niso potrudili, da bi nam povedal kaj več po njegovem famoznem nastopu v oddaji Studio City, kjer nam je zaupal veselo novico o naših proizvodnih ambicijah.

Pogovor z Lukom Mesecem in Matejem Toninom se je po pričakovanju vrtel okoli zbiranja podpisov za začetek postopkov za razpis naknadnega referenduma o zakonu o investicijah v Slovensko vojsko v višini 780 milijonov evrov, vprašanje voditelja pa je nujno pripeljalo tudi do poizvedbe, kaj je z nabavo oklepnikov, ki jih bo Madžarska pričela izdelovati leta 2023 in jih bo Slovenija kupila.

Kot vemo, je pred dnevi Državni zbor z 48 glasovi za in 36 proti ob 85 navzočih sprejel omenjeni zakon, ki predvideva dodatna sredstva za vojaške naložbe v prihodnjih šestih letih, od tega večino za nakup oklepnih vozil in za vzpostavitev srednje bataljonske bojne skupine.

Tonin o proizvodnji na slovenskih tleh

Vprašanje voditelja oddaje je obrambni minister poskusil ustaviti s precej enigmatičnim pojasnilom. Čeprav je RTV Slovenija zelo jasno poročala o »nameri nakupa 50 oklepnikov do leta 2027« v madžarski tovarni, je Toninovo pojasnilo osupljivo govorilo o nečem drugem:

»Gospod Štefančič, vi se morate odločiti, ali boste verjeli meni, ki sem bil na sestanku ali boste verjeli tistemu, kar je bilo napisano. Ampak jaz vam povem, da madžarski oklepniki ne obstajajo, ampak so nemški, ki bodo delani na madžarskih tleh in v mojem interesu je, da dobimo know-how, kako bi lahko čim več stvari, ki jih nameravamo kupiti, naredili na slovenskih tleh. Jaz sem hotel videti, kako bi lahko slovenska podjetja, ki obstajajo in so zelo dobra, te oklepnike proizvajala na slovenskih tleh, to je bila moja poanta.«

Kaj nam minister sploh sporoča? Da bomo ali da ne bomo kupovali oklepnikov, kjer njegov izpeljani manever v poudarku, da so ti po licenci nemški in zgolj proizvajani na Madžarskem, sploh ne spremeni ničesar?

Prvo branje: neke vrste špijonaža

Če poskušamo pojasniti takšno stališče, imamo le dve možnosti. Po (a) je Tonin sporočil, da se je ob obisku na Madžarskem zgolj pozanimal (»v mojem interesu je«), kako se oklepnike proizvaja, tam je tako rekoč izvajal vojaško špijonažo in »pridobival know-how«, da bi potem oklepnike, »ki jih nameravamo kupiti«, dejansko »naredili na slovenskih tleh«.

Vse to je počel, kakor se je potrkal po prsih, v imenu slovenskih podjetij, kajti končni cilj je, da bi ta »oklepnike proizvajala na slovenskih tleh«. Nekaj vprašanj se v tej varianti (a) pojavi takoj: ali se na Madžarskem naš minister zadržuje na način, da hlini kupca, saj bomo oklepnike na koncu proizvajali sami, in to na domačih tleh, fraza »ki jih nameravamo kupiti« pa nam izdaja prej omenjeno mimikrijo?

Drugo branje: sodelovanje pri izdelavi oklepnikov

Po malce bolj dobrohotni možnosti (b) je Tonin želel povedati nekaj drugega, pri tem pa je bil pač precej neroden ali morda pitijski: Slovenija se dejansko ne pripravlja, da bi izdelovala oklepnike »na slovenskih tleh«, tudi minister ne izvaja špijonaže, ampak ima v mislih neko obliko sodelovanja s slovenskimi podjetji: ko omenja »slovenska tla«, dejansko meri na izdelavo posameznih delov oklepnikov, ki bodo potem res »narejeni na slovenskih tleh«, »pridobivanje know-howa« moramo razumeti v zelo specifičnem in zaenkrat nepojasnjenem smislu, oklepnike pa se bodo še naprej izdelovali na Madžarskem in na koncu jih bomo od Madžarov res kupili.

Če je Tonin imel v mislih (a), potem smo blizu bizarnega škandala, res pa je, da oklepnikov ne bomo kupovali, zato raje, v dobro države, takšen scenarij zavrzimo. Toda ne prav veliko bolje se stvar odvije po (b). Po tej verziji bomo namreč oklepnike pač kupovali, četudi bomo pri njihovi izdelavi sodelovali. Minister ni zavrnil začetne moderatorjeve trditve, pri čemer je bil ta celo deležen posmeha, da preveč verjame tistemu, kar je napisano.

Tonin poprej potrdil, da kupujemo 50 oklepnikov

No, Štefančičev začetni vir informacije o nakupu je bila kar »njegova« RTV Slovenija. Ta je poročala, in tega minister poprej ni zanikal, da v bližini slovenske meje v mestu Zalaegerszeg Madžari gradijo tovarno oklepnikov, da naša vojska načrtuje posodobitev tudi na tem področju in da se je Tonin na obisku v Budimpešti »pogovarjal tudi o morebitnem nakupu madžarskih oklepnikov.«

Še več, madžarski obrambni minister Tibor Benkö je dejal, da predvideva, »da bo tudi Slovenija zainteresirana za vozila, ki bodo izdelana na Madžarskem. Madžarska si želi, da bi lahko bila med tistimi, ki bodo oddali ponudbo za nabavo te opreme«, omenjen je bil nakup 50 oklepnikov, ki ga Tonin tedaj sploh ni zanikal, ampak ga je celo »potrdil«, kot smo slišali, in ob tem še dodal, da »je treba posel po njegovih besedah izpeljati transparentno. Oklepna vozila namreč ponujajo tudi druge države, ponudbe pa šele zbirajo.«

Ali je torej minister res uspešno zanikal, da ne bomo kupovali madžarskih oklepnikov? Seveda ne: najprej je skušal izpeljati plehko redukcijo na njihov izvor (češ da niso madžarski, ker bodo izdelani po nemški licenci), nato pa še z namigovanjem, da bodo morda deloma tudi slovenski. Ampak ves trik je izpeljal na spreten način z ustvarjanjem videza, zaradi katerega je marsikdo ostal prepričan, da jih sploh ne bomo kupili. Od začetne teze o zanimanju za 50 oklepnikov smo nenadoma pristali pri poudarku, da nakupa ne bo in da bodo »narejeni na slovenskih tleh«. Moderator niti ni poskušal ugovarjati, ostalo je pri njegovem »OK«, kar je tudi ves medijski komentar, ki ga je slovensko novinarstvo doslej zmoglo.

Polemizirati s karikaturo

Tudi soočenje v celoti je izpadlo kot neverjetna vežba v demonstraciji stalnih rekvizitov krščanskih demokratov v obliki uporabe fotografij, s katerimi izjemno radi mahajo pred kamerami. Tonin je poskušal prvaka stranke Levica prikazati kot nekoga, ki nenehno zavaja ljudi s pozivom k referendumu, kajti po njegovem »Slovenija ne bo kupila niti enega tanka in niti enega helikopterja«, strani SD in Levica pa ljudstvo menda hujskata z apeli proti nakupom, toda Slovenija menda tega ne počne, kajti to, kar kupujemo, po njegovem »ni orožje«.

Na tehnični distinkciji med »orožjem« in »vojaško opremo« je potem zgradil svoj nastop v studiu in izpeljal nekakšno za didaktično vajo skriti šov, kjer so se gledalci lahko počutili kot obiskovalci otroškega vrtca: za svoje izhodišče je vzel nič manj kot narisano karikaturo na plakatu, ki je spremljala pobudo za referendum, potem pa državljane interpeliral v otročad, ki ji pojasnjuje razliko med tanki in oklepniki ter bojnimi in transportnimi helikopterji. Zato mu je Mesec lahko dobesedno zabrusil:

»Glejte, gospod Tonin, to je karikatura, ne, to je karikatura in vi polemizirate s karikaturo.«

Minister je torej za svojega sovražnika izbral karikaturista, avtorja upodobitve Janeza Janše, ki se igračka s svojimi tanki, oklepniki in helikopterji v rokah. Jasno, da je karikatura po definiciji v svoji grafični izvedbi vsakič pretirava, da bi proizvedla komičen učinek. Toda ker je bil ministrov nastop začinjen z manipulativnostjo, je »napadanje karikature« metanivojsko učinkovalo tudi na retorični ravni na prav takšen način: v teoriji logičnih zmot je karikiranje, torej izrisovanje sogovorčevega stališča na popačen način, dejansko stalna praksa, značilna še zlasti za zmoto strašila. Če spremenimo sogovorčevo trditev v karikaturo, bo uporabnikova prevara enostavnejša, saj je največkrat izmaličeno trditev drugega lažje spodbijati in zavreči.

Tonin je potemtakem napadal karikaturo, ampak njegov napad je bil sam karikiranje sogovorčeve pozicije.

Tankec v rokah

V oddaji 24ur zvečer, ki je Studiu City sledila še isti dan, je Tonin znova poskušal s tovrstnim izmaličevanjem:

»Glejte, gospod Mesec, o tem, kar vi pravite na vaših plakatih, ne bomo kupili niti enega takega tanka, niti enega takega tanka. Za ta zakon predvideva za obrambo in varnost 1 % državnega proračuna. In še eno stvar, ki jo moram opozoriti. Glejte, na vaših plakatih pišete, da bomo kupovali take bojne helikopterje. Niti enega takega bojnega helikopterja ne bomo kupili. Zakon pa predvideva, glejte, da bomo pa kupovali take helikopterje, ki so dvonamenski.«

Minister seveda ni naiven, včasih je zgolj priročno igrati naivneža. Izpeljana operacija je bila dokaj preprosta v obtožbi druge strani, da manipulira in skozi to gesto manipulirati sam. Zato mu je Mesec lahko le prepričljivo zabrusil, da predstavlja njegova metoda resno podcenjevanje, ker se ne pogovarjamo o narisanih igračkah, ampak realnih investicijah:

»Glejte, če kdo bere ta plakat dobesedno, mu ni pomoči. Pač na tem plakatu je pač Janša, ki se igra z orožjem in ljudje ne podpisujejo množično zahteve za referendum zaradi tega, ker je ena od igračk, ki jo ima v rokah, pač tankec, ampak podpisuje zaradi tega, ker so vladne prioritete napačne.«

Toninova fascinacija nad tankci bi nas kajpak ne smela zaslepiti za pričakovano pojasnilo, kako je dejansko z nakupom madžarskih oklepnikov, o katerem navzlic javni debati in ravnokar vloženim 28.000 podpisom za začetek referendumskih postopkov ne vemo ničesar. Predvsem po zaslugi naših medijev.