Ugrabljeni dojenčki, fake news in zarote

So se na POP TV in TV Slovenija, pa tudi v drugih slovenskih medijih, zaleteli s srce parajočimi zgodbami o ugrabljenih dojenčkih, prodanih v tujino?

Novinarji lahko nasedejo marsičemu: včasih zgolj goljufu, ki prodaja ledvico (Kako so oglasu z ledvico nasedli mediji), spet drugič dezinformacijam in lažnim novicam. Zgodi se, da nasedanje vedno bolj postaja premišljena igra: da mediji še kako dobro vedo zanjo, a se ne želijo upreti skušnjavi dobičkonosnosti in pri njej z nekaj izkazane rezerve sodelujejo.

Morda je pretirano reči, da smo doživeli »fake news«, vsekakor pa zgodba beograjskega društva »Udruženje Nestale Bebe Beograda«, ki ga vodi odvetnica Milena Janković (»majka je koja će pronaći i svoje oteto dete«), nato pa tista o ganljivem snidenju le dvojice izmed vsaj 20.000 (!) ukradenih otrok v organizirani trgovini z njimi, zaenkrat nima preveč trdnih temeljev.

ukradeni dojenčki tv slo
Markić Ivić o svojem nakupu dojenčka v Dnevniku TV Slovenija

Razdružena in združena

V Slovenijo jo je v zadnjem času prinesel predvsem »aktivist« Marko Markić Ivić kar preko skypa; prav njega, ki je menda pred leti želel posvojiti otroka, pa potem po naključju ugotovil, da mu ponujajo otroke tako rekoč na izbiro po ogledu matere v porodnišnici glede na podobnost ženi, so nam predstavili kot uspešnega združitelja Zorana; ta je ugotovil, da ga je pred okoli 36 leti od njegove 22 letne matere, sicer Slovenije, razdružila organizirana kriminalna združba, razpredena po ozemlju nekdanje Jugoslavije. Edini dokument, ki so nam ga pokazali, je fotografija objema obeh.

Da bi za srečnim koncem stala kakšna DNK analiza, ne poročajo. Še več, slovenski novinarji se večinoma niso niti potrudili, da bi Zoranovo zgodbo preverili pri kom drugem kot samem Iviću, ki je potem doživeto, že skoraj neavtentično patetično, opisal srečanje domnevnega sina in domnevne matere:

“Ko sta se prvič zagledala, sta se objela in padla po tleh. Veliko ljudi je gledalo, zakaj se objemata in jočeta. Ko sta prišla domov, sta se božala po glavi, ona njega in on njo. Nenehno sta se gledala v oči. Ves čas je govoril: ‘Mama, mama, rad te imam.’ Težko je bilo iskati mamo 36 let,” njuno srečanje opisuje aktivist Marko Markić Ivić.

Sicer je povsem možno, da sta se omenjena res našla, ni pa tako nujno, da sta zares mati in sin. Kako siromašno in zaradi posplošenosti sumljivo metodo iskanja je ubral omenjeni aktivist, opazimo nemudoma ob prebiranju njegovih pozivov na socialnih omrežjih. Številke na zapestnici novorojenčkov so pač premajhen dokaz, da bi smeli povezati užaloščene matere z ukradenimi otroki; na njih ni zapisana niti porodišnica.

marko ivič 1

marko ivič 2

Načrtovana manipulacija?

Boris Šuligoj je v Delu neposredno namignil, da se izmišljena zgodba dobro trži v politične namene: trgovina z dojenčki naj bi se dogajala v času Titove Jugoslavije, Udbe in Komunistične partije:

»Ker v članku, ki obravnava  kriminalno zgodbo, te domnevne dogodke povezujejo s trditvijo, da se je tako pač počelo v komunistični Jugoslaviji pod Titovim vodstvom in odločitvami Udbe, pa je mogoče sklepati, da gre v resnici za zelo preudarno in načrtovano manipulacijo in zlorabo javnega mnenja.«

Moja poanta: tako kot so slovenski novinarji pohiteli z nepreverjenimi zgodbami v hlastanju za senzacijo, ki je v končni fazi čustveno zlorabila občutke vseh trpečih mater, resničnih žrtev izgube svojega otroka iz različnih razlogov, ni preverjen niti podatek o ideološki zlorabi za potrebe obračunavanj s simpatizerji preteklega režima.

Bistveno bolj verjetno bi se mi zdelo, da smo priča kolektivni histeriji nesrečnih žensk ali nesojenih staršev, v svojem obupu in osebnih stiskah podvrženih prevelikim in iluzornim pričakovanjem, da bodo svojega otroka kdaj znova spoznale ali srečale. Teza o ugrabljenih otrocih pač implicitno predpostavlja, da so ti otroci še nekje, da še živijo in da jih je zgolj potrebno najti.

Zato tudi njihovo sklepanje, kot smo prebrali, da »če zdravniki materi niso dali trupla otroka za pokop, je to prepričljiv dokaz, da je bil dojenček prodan«, seveda ni niti najmanj prepričljivo in verodostojno. Koliko je primerov, v katerih je dokazano mogoče govoriti o kraji, je težko reči, vendar zelo verjetno ne upravičujejo teze o sistematičnem kriminalnem delovanju in sploh ne v številu, ki se navaja.

Zakaj Markić Ivić govori o monstruoznih in udbaških metodah v Jugoslaviji, je lahko stvar njegovih osebnih prepričanj – končno je državo zapustil pred 40 leti in živi v Nemčiji. In tako se zdi, kakor da bi se paranoidni element v prvi teoriji zarote, tj. da se je v Jugoslaviji izvajala množična kraja otrok po porodnišnicah, nekako preselil v novo: o tem, da nam beograjsko društvo in vsi vpleteni kompleksno zgodbo medijsko prodajajo le zato, da bi načrtovano in manipulativno očrnili neko ideologijo.

Komentarji so zaprti.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: