Glavni šolski inšpektor, ki ga minister nenadoma več ne hvali

Minister za izobraževanje Jernej Pikalo se je odločil predlagati zamenjavo glavnega šolskega inšpektorja Tomaža Rozmana. Nekaj zadnjih kritičnih in javno odmevnih primerov (zadeva kengurujčki z maltretiranjem otrok, zadeva Merc s spolnimi napadi na učenke in zadeva Steklasa s pritožbo na oceno in inšpektorjem Alenom Kofolom) mu je očitno odprlo oči in ga navdihnilo z opažanjem, da »na inšpektoratu že dolgo tli«, zaradi česar se je končno odločil za razrešitev. In ker pač vse tli, je tudi odločitev »v njem tlela že nekaj let«. Kar bi dalo slutiti, da je tega še več.

Delo Pikalo Rozman

Minister Pikalo in njegov predlog: zapis v Delu

Koliko let? Vprašanje ni minorno. Rozmana je v svojem prvem mandatu na mesto glavnega inšpektorja postavil isti minister, kar so včeraj in danes opazili nekateri mediji. Česar niso, je tudi, da ga je tudi leta 2015 vehementno zagovarjal ob novem imenovanju.

Tistega leta je med novinarji zaokrožila kazenska ovadba proti Rozmanu, ki jo je evidentno spisala zelo poučena »notranja« oseba z inšpektorata. Ovadba, ki se lahko bere tudi kot anonimka, glavnemu inšpektorju očita, da je vse od leta 2006 naprej, ko je neposredno ali pa vsaj posredno vodil Inšpektorat RS za šolstvo in šport, z različnimi manipulacijami, korupcijo, zlorabljanjem položaja, goljufijami, tudi pri zaposlovanju in napredovanju »svojih« kadrov, diskriminacijo in mobingom nad zaposlenimi, finančnimi malverzacijami, okoriščanjem in drugimi kaznivimi dejanji oškodoval proračunska sredstva za nezanemarljive vsote, istočasno pa je s koruptivnim kadrovanjem po prijateljskih in strankarskih zvezah, mimo zakonsko določenih pogojev za zasedbo delovnih mest ter z neprestanim podkupovanjem »svojih« kadrov z različnimi denarnimi dodatki in drugimi ugodnostmi, popolnoma uničil vso strokovnost, verodostojnost in renome inšpektorata.

Pikalo, ki hvali Rozmana

Pikalo je poznal vse očitke, a je imel tudi ob novem mandatu leta 2015 o Rozmanu povedati veliko pohvalnega, zato ga je podprl raje kot protikandidata in prepričal tedanjo ministrico:

Vendar se Setnikar-Cankarjeva, ki sodi v kvoto ministrov SMC, ni dala. Na četrtkovi seji vlade je spet predlagala Rozmanovo imenovanje. V razpravi je po naših informacijah povedala, da gre za dobrega kandidata, ki mu podporo izreka večina zaposlenih, pohvalno naj bi se o njem izrazil tudi njen predhodnik na čelu šolskega ministrstva Jernej Pikalo, ki je sodil v kvoto ministrov SD.

Kaj nam to pove o sociološkem profilu stranke SD? Da je leta 2015 niso ganile navedbe iz ovadbe o korupciji, zlorabah položaja, goljufijah, diskriminaciji in šikaniranju zaposlenih, finančnih malverzacij, okoriščanji, ponarejanju in uničevanju listin, tudi ne številna druga pričevanja in opozorila. Niti o tem, da je Rozman domnevno zaposloval kandidate, ki večinoma niso imeli nobenih ustreznih delovnih izkušenj, ali da je svojo pozicijo uporabljal pri zaposlovanju odsluženih strankarskih kolegov, ki jim je prenehala funkcija na vodilnih delovnih mestih na ministrstvu in bi bili ali pa so bili brezposelni.

Mimogrede, zanimivo je, da je Rozman ves čas bil in veljal za odkritega pripadnika Janševe SDS, kar je tudi potrdil v intervjuju za Žurnal, kjer se je s tem odkrilo pohvalil, da bi se obranil pred govoricami:

Če kdo misli, da je nekdo vplival name, naj prinese dokaze. Sicer pa je javno znano, na kateri strani sem (SDS, op. n.), zato je to smešno.

Rozman SDS pohvali se

Intervju v Žurnalu: Rozman se pohvali, da je javno znano, čigav je

Kako je na inšpektoratu tlelo

Če bi očitki iz kazenske ovadbe držali, bi se smeli vprašati, »čigavi« strankarski  kolegi so prišli na vrsto. Kot vemo, so pri strankah zelo prepleteni. Ovadba mu očita, da je za svoje prijatelje in strankarske tovariše poskrbel tudi tako, da jim sploh ni bilo potrebno opravljati zahtevnega strokovnega izpita za inšpektorja za šolstvo, da je dodeljeval dodatke, skrbel za njihovo izredno napredovanje, da je na sedež inšpektorata prihajal le občasno, za par ur, večinoma ga menda sploh ni bilo. Pa tudi, da je uredil fiktivne posle in poskrbel za pranje denarja pri obnovi prostorov, da je službeni avto uporabljal v zasebne namene, čeprav seveda do tega ni bil upravičen niti kot generalni sekretar niti kot glavni inšpektor – vse stroške, vključno z gorivom, pa je vsa leta plačeval inšpektorat.

Za vse to, da »na inšpektoratu že dolgo tli«, so skupaj z novinarji pri socialnih demokratih zelo dobro vedeli, tudi to, kot piše Dnevnik, da je kot šolski inšpektor za svoja predavanja šolam zaračunal visoke honorarje. A so ga, po besedah kasneje odstople ministrice, raje hvalili. Zato je Pikalu kot bivšemu ministru pač prisluhnila.

Zmagovita strankarska trgovina

Resnici na ljubo so takrat pri SD javno priznavali, da imajo nekaj pomislekov. Ampak ne dovolj velikih. Zmagala je, kot slikovito opiše Meta Roglič, strankarska trgovina. Do ut des, quid pro quo, staro rimljansko religijsko in očitno tudi trgovsko pravilo: dam, če daš. Po domače, skratka: če boste vi za našega, bomo mi za vašega:

Nekateri naši sogovorniki iz koalicijskih vrst to »pomiritev« SD povezujejo s še enim kadrovskim dogajanjem na četrtkovi seji vlade. Na njej je bil namreč na dnevni red uvrščen tudi predlog ministrice za delo iz vrst SD Anje Kopač Mrak, da se za generalno direktorico zavoda za zaposlovanje imenuje Mavricijo Batič. Tudi o delu dozdajšnje vršilke dolžnosti generalne direktorice zavoda so krožile anonimke in kritične pripombe.

Po naših informacijah je premier Miro Cerar na omenjeni četrtkovi seji vlade ocenil, da tako glede Rozmana kot glede Batičeve obstajajo pomisleki, na katere še ni bilo v celoti odgovorjeno, in napovedal, da se bo zato s predstavniki obeh ministrstev še pogovoril. Z dnevnega reda sta bili tako umaknjeni obe imenovanji. Očitno so predstavniki ministrstev za izobraževanje in delo premierja uspeli prepričati, da sta njihova kadrovska predloga dovolj dobra: na včerajšnji dopisni seji vlade sta bila imenovana tako Rozman kot Batičeva.

Zamenjava, ki ne bo dovolj

Zanimivo je gledati,  kako si zdaj minister rešuje svojo kožo. Motiti se je menda človeško in recimo, da je nekam pozno, ob vsej evidenci, spregledal svojo pomoto glede človeka, ki ga je podpiral in hvalil. Ob tem se celo strinja s kritiki, da zgolj zamenjava ne bo dovolj. Seveda ne – ob opisanem stanju, če so navedbe iz ovadbe vsaj v grobem točne. Na tej točki se postavi tudi vprašanje njegove odgovornosti, namreč ministrove. Še zlasti, ker Pikalo na zadnje afere ni želel imeti komentarja. Včeraj smo v poročilih lahko slišali, kakšen je njegov kronski argument ob tem: da bi s svojim komentiranjem lahko »okužil« postopek, zato se mora vzdržati sleherne sodbe. Le pri Mercu je potem storil izjemo, ker se je ta primer sodno zaključil.

Minister, ki ničesar ne komentira

Sklicevanje, da je ministrstvo drugostopenjski pritožbeni organ v postopku, zato mora minister molčati, ne vzdrži resne presoje. V praksi bi to pomenilo, da ministri ne bi smeli komentirati nobenega žgočega problema, ki je odprt na sodišču in spada pod njihov resor. V resnici drži le to, da ne smejo komentirati vsega, kar bi morda ogrozilo interese ministrstva. Mimogrede, iz istega razloga tudi Rozmana ne bi smeli predlagati v razrešitev, če postopki proti njemu še tečejo.

Če bi se na ta, očitno inventivno pahorjanski način, ko se predsednik republike ne želi vpletati v državne zadeve in komentirati ravnanja vlade, kar je izrecno pojasnil, vedli vsi ministri, bi njihovi štiriletni ali še daljši mandati minevali v izrazitem lagodju: o ničemer glede navadno najbolj ključnih težav v zadevah svojega resorja, ki so znašle v sodnih postopkih in so običajno v maksimalnem javnem interesu, ne bi smeli in rabili podati javnega mnenja. Zdaj razumemo, zakaj politikom takšnega kova ostane le še Instagram.

Po drugi strani je, ob tolikšnem molku in hvali, ko ta ni potrebna, zdaj končno le razumljivo: če je šolski inšpektorat v razsulu in ne deluje, so za takšno stanje nedvoumno nadvse soodgovorni politiki, takoj za njimi pa uspavani mediji. Imena smo ravnokar našteli.

P.S.

Dne 22. decembra, po dobrih desetih dnevih čakanja, lahko mirno pripišem: v »ambrožičlamprehtslokarurbaslesjakštrukeljstepišnikovskem« svetu domače medijske odgovornosti, če naštejem sedem najpomembnejših medijev, je minister Pikalo obveljal za povsem nedolžnega, brez ene žal besede.

Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega

Spodnje poročilo v obliki Slovenske tiskovne agencije je tako rekoč skoraj genialno: v njem so vsi nesporazumi, ki zadevajo aktualno vročo razpravo o sovražnem govoru, vsi nesmisli, vsa politična moč, ki želi biti in ostati nemoč, vsa polnina retorike, ki hrepeni po lastni praznini. In vse to na tako malo prostora.

Naj jo kar navedem v celoti:

V SD za odločno reakcijo na pojave sovražnega govora

Ljubljana, 10. decembra – Nujna je odločna družbena reakcija na pojave sovražnega govora, so se strinjali sogovorniki na današnjem posvetu SD o dvigu kulture dialoga. Niso pa si bili povsem enoti o morebitni potrebi po spremembi zakonodaje, ki bi podrobneje naslavljal tovrstne pojave.

Vprašanje sovražnega govora je pomembno zato, ker z govornimi dejanji sooblikujemo prostor, je dejal minister za izobraževanje Jernej Pikalo.

Pikalov predhodnik na ministrskem položaju Žiga Turk se je strinjal, da z govornimi dejanji sooblikujemo prostor. Po drugi strani pa tudi drži, da besede ne ubijajo. Kar te ne ubije, pa te naredi močnejšega, je poudaril.

Po besedah pravosodne ministrice Andreje Katič je svoboda govora omejena s človekovim dostojanstvom ter s predpisi na področju javnega reda in miru.

SD okrogla miza Turk sta

Začetni del vesti STA: kar te ne ubije, te ojača

Seveda za vso praznino najbrž ni kriva SD, morda je odgovoren avtor novinarske vesti. A sem prepričan, da bi tudi sicer prišli do istega rezultata. Za začetek se vprašajmo: kaj so v tem dialoškem krožku stranke sploh napovedali? Menda odločno reakcijo, pravi naslov. Ampak iz povedanega res ni tega videti. Še več, odkar je Ministrstvo za pravosodje v rokah stranke SD, nam obljubljajo le to, da glede boja proti sovražnemu govoru ne bodo nič spremenili. Navzlic njegovi eskalaciji pri nas ministrica Andreja Katič in njena državna sekretarka Dominka Švarc Pipan obljubljata status quo. Oziroma, kot je zatrdila slednja, ne pripravljajo nobenih zakonskih sprememb. Toliko o njihovem razumevanju situacije. Na kaj bodo potem oprli svojo obljubljeno bolj odločno reakcijo? Na kaj se bo oprl generalni državni tožilec, ki je toliko napovedoval v tej smeri?

Govorna dejanja v prostoru

Gremo dalje. Minister za izobraževanje Jernej Pikalo, seveda iz iste stranke, je dejal, da je sovražni govor govorno dejanje. Tako ohlapne definicije, kakor da bi bila vzeta iz učbenika filozofije jezika, že dolgo nisem slišal. Še več, menda govorna dejanja sooblikujejo prostor. Prostor? Znova nenavadno širok opis, da si ne znam predstavljati, kaj naj s tem počnemo. Ker ni jasno, kaj bi nam to pomagalo pri določitvi sovražnega govora in še manj pri boju proti njemu.

»Pikalov predhodnik na ministrskem položaju« je prispeval najbrž najbolj tragikomično epizodo. S to elastično retorično praznino, da govorna dejanja sooblikujejo prostor, se je Žiga Turk pričakovano strinjal. Kar je dodal, sodi v anale najbolj trapastih domislic, kar sem jih slišal o sovražnem govoru: da besede menda ne ubijajo. Še več, da te tisto, kar te ne ubije, naredi močnejšega. Sovraštvo, žalitve in nasilje v besedah bi morali tako rekoč promovirati.

Na poti k nadčloveku

No, Turkovo ničejanstvo manifestira prav surovo, že bebavo nerazumevanje smisla pregona in ustavljanja sovražnega govora. Ker nikoli ni bil med tistimi, ki bi to želeli početi, pač ne zna in ne želi ujeti duha ustave in kazenskega zakonika širom sveta: regulacija nasilje v besedah je v izvoru vedno namenjena temu, da bi preprečili nasilna dejanja. Ravno zato, ker besede lahko vodijo do ubijanja. Končno na tej podlagi, sicer preozko, presojajo tudi tožilci in sodniki – če sovražni govor obravnavajo kot kaznivo dejanje, ga ravno zaradi znakov možne kršitve javnega reda in miru, kar pomeni, da zaradi možnega nasilja. Bodi dovolj o tem, kako komična je zato, v vseh ozirih, ničejanska pozicija, ki bi iz sovražnega govora menda črpala še dodatno moč. In kako lepo se poda k praznini strankarske geste okrogle mize, ki kliče h kulturi dialoga. In, očitno, fiskulturi duha in telesa.

Svoboda govora in javni red

Končno je tu še ugotovitev ministrice, češ svoboda govora je omejena s človekovim dostojanstvom ter s predpisi na področju javnega reda in miru. Če je povzetek točen, majhne grotesknosti izjave ni mogoče spregledati: svoboda govora ni povezana z nobenimi predpisi s tega področja, pač pa je inkriminacija javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti v Kazenskem zakoniku (nesmiselno) umeščena v poglavje o kaznivih dejanjih zoper javni red in mir. Povedano drugače: trditev je pravno nelogična, neposredna povezava med svobodo govora in kršitvijo javnega reda in miru pač ne obstaja. Prve ne omejuje javni red in mir, temveč je po 297. členu Kazenskega zakonika spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti kaznivo le, če je »storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«. Kar omejuje svobodo govora, je torej nekaj bistveno bolj kompleksnega, namreč sovražni govor, kjer tožilci k temu dodajajo še nekatere »robne« pogoje.

Če nisem preveč prijazen, potem bi dejal, da je strankarska razprava aktivnih politikov in ministrov o »kulturi dialoga«, kot so temu dejali, bolj kot kaj drugega vplivala na krepitev duha nekaterih udeležencev – na jačanje njihovega uma, morda teles. Napovedano »odločno reakcijo« moramo najbrž razumeti bolj v tej smeri, hvaležni pa bodo tudi vsi, ki za vsem slutijo prazno govoričenje – kajti kar te ob neumnostih ne ubije, to najbrž okrepi tvojega duha.