Retorični cinizem oblasti

Politični cinizem ima veliko obrazov, eden teh je skrit v odnosu državljanov do oblasti in se kaže kot posledica nezaupanja v vlado, raste pa iz splošnega ciničnega odnosa do politične sfere. Ker ni dvoma, da tak cinizem zadnja desetletja narašča in med drugimi dejavniki vpliva na politično udeležbo povsod, kjer se pojavi, lahko predstavlja resno krizo legitimnosti oblasti, kar se kaže v upiranju ljudstva zakonom, zmanjševanju politične participacije, ustvarjanju vtisa o nemoralni, nepošteni, sebični in nesposobni oblasti.

Težava je v tem, da opisani ljudski cinizem v posebnih situacijah ni več neupravičen, če je oblast resnično takšna, kot je opisana – če ni zaupanja vredna, če je res nemoralna, sebična in nepoštena. Še večja težava pa je, če je oblast sama cinična – potem smo se znašli v nenavadnem odnosu cinizma, ki je odgovor na cinizem oblasti.

Cinizem v odziv na cinizem

Eden lepih zgledov je morda tudi odziv državljanov, ki ne želijo slediti zahtevam in ukrepom, povezanim z bojem proti epidemiji. Nekatere študije kažejo, da se tudi ob prihodu cepiva proti covidu ne želi cepiti skoraj četrtina slovenskih državljanov. Kaj pa, če je cepitveni skepticizem, velikokrat zveden na katero od oblik konspiracizma, povezan predvsem s skepso do oblasti? In kaj bomo dejali, če je množično zavračanje uporabe mobilne aplikacije za varovanje zdravja in življenja ljudi #OstaniZdrav, tistega pripomočka, ki vam sporoči, ali ste bili v stiku z okuženo osebo, prav tako posledica tovrstnega nezaupanja, pri čemer je pomemben del zadržkov utemeljen tudi v cinizmu množic?

Če katera slovenska vlada dokazuje svoj cinizem kot prvino svoje psihopolitične retorike na dnevni ravni, je to Janševa. Daleč od tega, da bi bila edina, tudi ne drži, da bi šele zdaj postala cinična, ampak tolikšne zgoščenosti in intenzivnosti, ki jo kaže na vseh korakih svoje komunikacije, sploh tiste na tviterju, takšne množičnosti in obsega, ki ga zmore v obliki široke palete politikov, ministrov in državnih sekretarjev, najbrž ni mogoče najti nikjer na svetu – da, tvegam takšno čvrsto izjavo. Pri tem puščam ob strani samo presojo cinizma v dejanjih, ne zgolj na ravni komunikacije.

Žalitve, diskreditacijska grobost, nesramnost in norčevanje so postali normalizirani v resnično vsakodnevni ekscesivni praksi, zato se z njimi nihče niti več ne ukvarja – ker tega preprosto ne zmore. Tudi zadnji tviteraški obračun, ki so ga pri Slovenskih novicah poimenovali za »ravs«, saj v končni instanci tovrstna cinična retorika imenitno služi za tematizaciji in senzacionalistični naraciji, v bistvu v ničemer ne izstopa.

Minister, ki bi mu morali odvzeti otroke

Predsednik vlade je mimogrede prejšnjega ministra za izobraževanje povprašal, če njegovo otroci močno trpijo in namignil, ali bi mu jih moral odvzeti Center za socialno delo. Dr. Jernej Pikalo je namreč podvomil v pravilnost zapiranja šol v času epidemije, kjer je Slovenija ravnala zelo konservativno in omenil tragedijo:

Otroci so doma že več kot 80 dni, brez podpore, njihove stiske in primanjkljaji v nebo vpijoči. PV pa se krega z mediji kdo je kaj rekel in razpravlja o nekih imaginarnih modelih. Realizacije nobene. Nesposobnost razmišljanja in ukrepanja je pripeljala do tragedije.

Vidimo, da predsednik vlade kritike ni dobro prenesel, takoj je posegel po omenjeni žaljivosti. Kar želim posebej izpostaviti, je prav mešanica osebne žalitve in cinizma, ki vsebuje značilen posmeh in razvrednotenje:

Res žalostno, da so otroci @JernejPikalo že več kot 80 dni brez podpore in v stiski. Kaj počne center za socialno delo? Bo potreben odvzem? Moja dva osnovnošolca pridno vsak dan delata šolo na daljavo, z vso podporo. Hvala učiteljicam. Stiska pa, ko morata z računalnika.

Janšev sarkazem se po moje skriva v posmehu, da bi bilo potrebno posredovanja centra – čeprav pri tem ni vzpostavil prav nobene logične povezave med očitkom in odgovorom. Njegova replika služi cinični zabavi, v kateri želi bivšega ministra pred javnostjo diskreditirati kot nekoga, ki mu odvzemajo lastne otroke – kar sicer kot reakcija ni utemeljeno v ničemer, kar je povedal. Še več, premier je vpletel odnos svojih otrok do računalnika, da bi vzpostavil razliko – njegova sta menda rada ob njem, nimata težava s šolo, zato ju celo »stiska«, če morata proč, a prav šolska in psihološka stroka že mesece svari pred nevarnostmi in pastmi učenja na daljavo, pri čemer lahko zgolj upamo, da je omenjeno »stiskanje« ob ločitvi od računalnika povezano s šolo in ne morda kakšno drugačno, bolj prostočasno in neobvezno obliko zanimanja za njegovo uporabo.

Zakaj se splača

Cinizem oblasti ima več obrazov. Kar je skupno tem zvrstem in se prilega opisu cinizma oblasti, je že dolgo nazaj opredelil Slavoj Žižek v svoji kritiki Petra Sloterdijka: če za ideološko vpetost velja marksističen premislek »Ne vedo, pa to vseeno počnejo«, za cinično velja nasprotno: »Vedo, kaj počnejo, pa to vseeno počnejo.« Cinik ve, kaj pravi in ve, da manipulira. Pozna svoje izhodišče in se ga zaveda, a mu ni odveč, da ne bi z njim varal.

V Sloterdijkovi terminologiji nam pretita dve nevarnosti: cinična in kinična. Zadnja se manifestira v sarkazmu in norčevanju iz obstoječih institucij in politike, distanciranem iskanju alibija skozi posploševalne argumente, kot sta »Vsi so isti« ali »Politika je kurba«, zato prej ustreza odnosu množic do oblasti. Če ljudstvo nadvse rado kritizira licemernost institucij, politike in oblasti, pa takšno odtujeno zlaganost na drugi strani vladajoči večkrat že vračunajo v svoje ravnanje. Njihov cinizem se torej kaže v »razsvetljeni napačni zavesti«, ki se natanko zaveda zlaganosti svojega delovanja, a v njem še kar vztraja. V svoji mreži ujetosti išče nove potrditve za »prav« svojemu varanju, namesto da bi se izvila iz klobčiča laži. Po drugi strani se kinizem po Sloterdijku, ki smo ga opisali, približuje konceptu »sranja« moralnega filozofa Harryja Frankfurta: stanju, kjer nam ni mar in ne mislimo resno tega, kar govorimo, ker si resignirano niti ne želimo več nobene spremembe. Sralec, pravi Frankfurt, je še hujši od lažnivca: slednji vsaj zanika resnico in jo s tem posredno afirmira, medtem ko je prvi sploh ne priznava. Kinizem, če sklenemo, na koncu uspava volilno telo, naredi ga za apatičnega. S tem pa takšnega, da lahko o njem sanja sleherna avtoritarna oblast. V praksi to pomeni, da se cinizem oblasti splača, kajti vsak avtoritarec si želi pasivizirano množico – ko ta postane sama cinična, je svoj cilj dosegel.

V zgornjem primeru je cinizem lokaliziran v zgolj eni inačici, postal je sestavina diskreditacijskega žargona, podobna sramotenju, žalitvi in norčavosti. Tistega žargona, po katerem si bomo trenutno oblast še kako zapomnili.

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: