Predsednik republike je na tviterju objavil pobudo za postavitev spominskega znamenja »vsem knjigam«. Posvečeno bi bilo tistim med njimi, ki so bile v 20. stoletju uničene ali prepovedane (cenzurirane) zaradi dveh svetovnih vojn in treh totalitarnih sistemov.
Knjige 20. in 21. stoletja
Pahorja je prepričala »pobuda akademikov in drugih strokovnjakov humanističnih ved«, med katerimi so pretežno desno usmerjeni razumniki, podobno tudi predsednika vlade Janeza Janšo, ki je njegovo objavo retvital.
Zanimalo me je, kaj storiti s knjigami iz 21. stoletja in predvsem, kako so omenjeni ravnali ob poskusu sežige knjige zgodovinarja dr. Boža Repeta leta 2015 z naslovom Prvi predsednik – knjiga govori o Milanu Kučanu. Glede podpisanih akademikov je mogoče dejstva dovolj hitro ugotoviti, glede predsednika Pahorja pa tole. Jeseni 2017 smo v pismu 34 intelektualk in intelektualcev v času pred volitvami podpisani med drugim našteli razloge, zakaj se nam zdi predsednik republike Pahor povsem neprimeren, da bi ponovil svoj mandat, med drugim zato, ker »si ne moremo in ne želimo privoščiti izigravanj zgodovinskih resnic in spomenikov, molka ob sežiganju knjig, zlorab zamisli sprave in koketiranj s kolaborantstvom (domobranstvom, ustaštvom) le zato, ker g. Pahorju imenitno služijo pri načrtu osebne uveljavitve in hkratnem nabiranju točk med levimi in desnimi volilkami in volilci«.
Ja, Pahor tedaj ni zmogel obsodbe dejanja sežiga. V osrednjem Dnevniku na TV Slovenija so 19. decembra 2015 predvajali zanimiv prispevek, iz katerega razberemo, da se je skupina petnajstih protestnikov zbrala pred hišo Milana Kučana, da je tam bila policija, da so navzoči seboj prinesli vedro in vžigalnik, Repetovo knjigo pa so poskušali sežgati kar vpričo novinarske ekipe TV Slovenija in policije – vendar ta ni najbolje zagorela.
Čiščenje s pomočjo ognja
Obsodb tega dejanja, z izjemo Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani in Alternativne akademije, ni bilo veliko. V slednji so zapisali, da je »z javnimi in medijsko odobravanimi sežigi knjig storjen še en korak naprej k fašizaciji domačih političnih razmer: znašli smo se ne samo v stanju, ko se verbalni napadi in demonizacije selijo v realnost in ogrožajo življenje konkretnih ljudi, ampak se sovražna in s propagando pregnetena govorica sprevrača v nedopustna dejanja neposrednega hujskaštva in uličnega linča, ki s tem vedno bolj postajajo običajna praksa in norma.« Ob tem so spomnili na 8. april 1933, ko so se nacisti na čelu z oddelkom za propagando in medije odločili javno zakuriti zanje menda sporne knjige, povezane z judovskimi liberalnimi, socialističnimi, komunističnimi, liberalnimi in drugimi avtorji, kar so označili dobesedno za čiščenje s pomočjo ognja (Säuberung).
Pravi naslov je na Nazorjevi
V citiranem prispevku TV Slovenija so novinarji povprašali za mnenje stranko SDS, ki pa se je odzvala s ciničnim tvitom – obenem so zapisali, da ne odobravajo zborovanj pred domovi, hkrati pa navedli naslov Foruma 21: do sežiga se sploh niso opredelili.
In če obsodbe ni zmogel predsednik Pahor, ki zdaj pledira za spomenik, se je odzval sedanji nepreklicno odstopljeni notranji minister iz vrst SDS, ki mu premier ne dovoli, da bi odstopil s tem, da ne odpre njegove kuverte. Aleš Hojs je na tviterju zapisal:
Knjige niso za sežig, a Repetova avtorizirana biografija Kučana, z izjemo kurilne vrednosti (kJ) drugih nima!
Povedano drugače: dejansko je podprl sežig omenjene knjige. Cinično-perverzna logika obravnave sežiga knjig v 21. stoletju je torej po tem sodeč velikokrat naslednja: že res, da knjig načeloma ne sežigamo, toda kaj, ko imajo »njihove« bolj ali manj visoko kurilno vrednost! Kako te vrednosti ocenjuje Pahor, ne bomo izvedeli.
Dokler je ideologija na ta način neposredno vpisana v neresne »obsodbe« prepovedanih ali celo sežganih knjig, pristnih obsodb pa ni, nam noben spomenik prepovedanim knjigam ne bo pomagal.
You must be logged in to post a comment.