Od žalitev novinarjev do krvi: komentar Manice J. Ambrožič, ki pa je pozabil omeniti politike

Hvalevredno se je odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija odločila, da s komentarjem in nagovorom gledalkam in gledalcem v včerajšnjem osrednjem Dnevniku obsodi vse številnejše pritiske, grožnje, žalitve in zastraševanja novinark in novinarjev RTV Slovenija. Povod je bil napad na nanje na protestu proti vladi v Izoli minuli petek, a tega se je skozi zadnja leta nabralo veliko več in spodaj objavljam kratek izbor nekaterih svojih zapisov.

Poskusil bom na kratko analizirati nekaj poudarkov njenega komentarja. Manica J. Ambrožič je uvodoma posvarila, da »nevarno drsimo čez rob demokratičnih standardov«, grafika je nato izpisala, brez branja, številne grobe in vulgarne zapise, ki so jih na javni radioteleviziji deležni njene kolegice in kolegi. Nedvomno prepotreben kratek komentar v obrambo novinarske avtonomije, pričakovali bi jih še več. Pa vendar še zdaleč ne popoln. In ne zgolj to, vseboval je tudi fatalno hibo, močno pomenljivo za razumevanje trenutne zadrege novinarjev v odnosu do politike.

Kaj naslovnik meni, da je dobro za demokracijo

Naj navedem prvi zdrs. Urednica se je med drugim odločila za precej nerodno plasiranje retoričnega vprašanja, skozi katerega je nehote definirala publiko, na katero se naslavlja:

Res menite, da je dobro za demokracijo, če bodo v državi novinarji, ki bodo svoje delo opravljali s strahom, ki bodo dvakrat premislili, ali se teme velja lotiti, ker vedo, kaj jih čaka, ko se zavrti končna špica oddaje ali se vrnejo iz studia?

Seveda je gledalec vpričo retorične prisile moral odkimati z »Ne«, ampak v tej situaciji je vsaj malo ponižujoča redundanca, da ga je v to potrebno še malce potisniti. Če lahko tak očitek še odmislimo kot nepotrebno drobnarijo, pa tega ne moremo storiti z definiranjem naslovnika v drugi osebi množine. Ta je nekako okrivljen, kulpabiliziran: »Res menite, da je dobro za demokracijo« meri kot posplošena naslovitev na vse gledalke in gledalce, tudi na tiste seveda, ki novinarjev ne žalijo in blatijo, takšnih pa je seveda v množici največ. V seštevku zato retorično naslavljanje v drugi osebi izzveni najmanj neposrečeno.

Naslednja postaja: kri

Urednica je potem nadaljevala z dramatičnim apelom in omenila kri: »Zdaj so to žalitve in odrivanja mikrofonov. Kaj nas še čaka? Kri?«

In vendar štejem za strašanski zdrs previdno opredelitev izvajalcev sovraštva in žalitev do novinarjev RTV Slovenija, kajti Manica J. Ambrožič se je v celoti osredotočila le na anonimnega državljana, povsem pa izključila politike. Povedano drugače: žalitev politikov niti z besedo ni neposredno grajala, nakazala je zgolj, da največkrat anonimni napadalci včasih sledijo njihovim namigom. Ob grafičnem prikazu izpisanih žalitev je ob tem povedala:

Neverjetno je, kaj vse je človek sposoben spisati v intimi svojega spletnega profila ali na papir brez podpisa.

*Grafika v prispevku: najmanj ena izjava je podpisana in njen avtor zaradi tvita hodi na sodišče*

Njen pristop je nato izpadel komično in simptomalno obenem, saj je med izpisanimi napadi grafika predstavila tudi začetni del znanega tvita Janeza Janše, usmerjen v novinarki Mojco Pašek Šetinc in Eugenijo Carl: »Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk A. A. in B. B.. Eno za 30€, drugo za 35€. #ZvodnikMilan.«

Se pravi, da se ne pogovarjamo le o intimi spletnega profila in tudi ne papirju brez podpisa neznanega avtorja, zato komentar že faktično ni točen: to niso le izjave navadnih uporabnikov in anonimnih državljanov, ampak tudi predsednika vlade, v trenutku zapisovanja leta 2016 prav nič intimnega in prikritega šefa opozicije in stranke SDS! Seveda lahko razumemo nelagodje urednice vpričo poskusov oblasti, da demontira ali uniči javni zavod, ampak njen komentar bi vsekakor moral ustrezati grafiki in obsoditi tudi dejanja politikov!

»Tukaj smo«

»Zato, spoštovani gledalci in gledalke, tukaj smo!«. Takšna je zaključna misel, ko kamera nato iz ptičje perspektive tam nekje spodaj, stoječo pred stavbo na Kolodvorski, komajda še ujame figuro urednice.

Ampak čeprav pred tem sodelavca omeni, je misel nerazumljiva zunaj besedilnega konteksta novinarja Dejana Ladike v enem izmed zadnjih Utripov, oddaj tedenskega pregleda dogajanja v državi, kjer je na podoben način grafično prikazal žalitev na svoj račun in jo komentiral takole:

‘Rdeči barabin’ me je v elektronskem sporočilu ta teden naslovil gledalec in med drugim zapisal: ‘Kje se te da srečati, da ti v obraz povem, kakšen izmeček si.’ Tukaj sem, tukaj smo, za dober javni servis.

»Tukaj smo« je bil potemtakem njegov neomajnost in odločnost signalizirajoči odziv na (ne)anonimno grožnjo. »Tukaj stojim, ne morem drugače, Bog mi pomagaj! Amen«, bi dejal Martin Luther. Ampak nisem čisto prepričan, da je Ladikov večpomenski »Tukaj smo« brez predhodnega poznavanja omenjenega Utripa bil razumljiv tistim, ki so slišali kratko asociacijo nanj v zaključni misli odgovorne urednice. Z vidika povprečno informiranega gledalca je poanta obvisela v zraku in ostala nerazumljiva.

Naj spomnim, Manica J. Ambrožič je nedavno v odzivu na problematizacijo intervjuja s soprogo predsednika vlade svojega kolega Jožeta Možino odločno podprla, čeprav je bila varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev do te odločitve v odzivu relativno kritična do izbire gostje in je ni mogla povezati z zasnovo oddaje (Novi časi prilizovanja: na RTV zdaj intervjuji s soprogami predsednikov vlad). Nasprotno pa je odgovorna urednica ugotavljala, da prvim damam Slovenije nikoli niso zapirali vrat in zamolčala, da je bil to vendarle prvi intervju tega kova.

Da ne bi izpadlo, da se je lažje braniti brez žalitvami anonimnih državljanov, zato računamo na njen »Tukaj smo«, ki bo usmerjen tudi v politike.

Več:

Biti nesolidaren, ostati političen: novinarji, ki se priklanjajo žalitvam

Poslanec, ki novinarskega nagrajenca primerja s serijskim morilcem

Trije plakati pred Koprom

Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu

Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Vse Janševe medijske prostitutke

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

»Novinarske prostitutke« so plod medijske servilnosti

Sovraštvo do Jelene Aščić in vprašanje njegove legitimacije

Kako ne obsoditi Janšev tvit: od RTV prostitutk k materinskemu dnevu