Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev je spisala »Poročilo v zadevi Utrip/komentar – 3.2.2019, TV SLO1«, ki nosi datum 19. februar 2019.

Govorimo o novinarskem navijaštvu Jadranke Rebernik, ne nepričakovanem ali prvem, ki sem ga podrobno komentiral v zapisu Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili. Seveda ne gre le za avtorico prispevka, temveč za razpravo, ali je takšno ravnanje na javnem zavodu dopuščeno. No, v besedilu, ki ga je spisala varuhinja Ilinka Todorovski, so se na štirih straneh znašli trije elementi poročila o Utripu, predvajanem drugega in ne tretjega februarja: nekaj komentarjev zgroženih gledalcev in nekaj pohval, njeno »mnenje in priporočilo« in nato še »odziv« in »poročilo« odgovorne urednice Manice J. Ambrožič.

Ambrožič poročilo Utrip

Izsek iz obravnavanega poročila: močan avtorski pečat Jadranke Rebernik

V kolosalnem loku brez komentarja

Pričakovali smo seveda, da bomo prebrali mnenje, kaj si varuhinja in urednica mislita o novinarskem pristopu avtorice Utripa in ali ga razumeta kot skladnega s standardi javne radiotelevizije in novinarske etike. Žal ugotavljam, da se je zgodilo ravno to, kar se v zgoraj citiranem zapisu napovedal: da bo končna ugotovitev ob oddaji ostala pri tem, da »so prejeli pohvale in kritike, torej so bili spet uravnoteženi«.

Ampak res si nisem predstavljal dimenzij končnega rezultata njunega poročila, še drastično hujšega: na štirih straneh bo lahko bralec dobesedno s povečevalnim steklom iskal kakršnokoli opredelitev do konkretnega Utripa, a je ne bo našel. Todorovski in Ambrožič sta se namreč v kolosalnem loku izognili že eni sami samcati besedici komentarja omenjene oddaje. No, na tolikšno sprenevedanje, očitno novi standard, ki ga še nismo videli v delovanju varuha in odgovornih urednikov, celo ob svojih res do konca znižanih pričakovanjih, nisem računal. Ja, človek se v svoji naivnosti vedno znova moti in greši.

O tem, kaj morajo, ne o tem, kaj počnejo

Kaj sta potemtakem storili, da bi se izognili slehernemu mnenju, komentarju in stališču? Na štirih straneh beremo razpravo o tem, kako morajo novinarji postopati in ne o tem, kako so. Todorovski o tem, kaj da je komentar, kaj je značilno za ta žanr, da »avtorici takšne oddaje ni mogoče oporekati pravice do podajanja mnenj ali od nje zahtevati nevtralne drže« – kar je edini stavek, v katerem varuhinja, se zdi, vsaj posredno meri na avtorico in kaj ta sme početi, ne pa tudi, kaj je storila v oddaji.

Še več, po njenem ima RTV Slovenija »ne le pravico, ampak tudi dolžnost kritično obravnavati politične in družbene odklone« – in znova ni jasno, kako naj si s tem navodilom v analizi Utripa metodološko pomagamo. Novinar bi moral po njenem mnenju podajati preverjena dejstva »s čim bolj nevtralne in distancirane pozicije«, od komentatorjev pa se pričakuje, da »na podlagi teh dejstev, strokovne podkovanosti in poznavanja konteksta podajo mnenja, podkrepljena z argumenti, vedenjem in znanjem«.

Nato preide k strinjanju z odgovorno urednico, katere poročilo je potem v celoti objavljeno v nadaljevanju, in ki pravi, da morajo novinarjeva mnenja ostati »podkrepljena z dejstvi, izbor izjav za vsako tematiko naj bo reprezentativen, uporaba jezikovnih prijemov oz. sredstev naj bo premišljen in nikakor žaljiv, v kratkih in preglednih komentiranih formatih naj ima aktualno dogajanje prednost pred ideološkimi temami«.

Kaj še ostane od funkcije?

Naj ponovim ključno: Todorovski in Ambrožič se niti z enim stavkom nista opredelili do ravnanja novinarke in zapisali, ali je avtorica Utripa postopala pravilno ali napačno in v čem je ta pravilnost ali napačnost, kar se od njiju pričakuje in na kar računajo pritožniki. Očitno nova taktika javne radiotelevizije?

Žal predstavlja izogibanje temu, kar bi morali početi. V opisu delovanja instituta varuha beremo, da ta »preiskuje pritožbe posameznikov in predlaga odpravo nepravilnosti, kadar ugotovi, da je pritožba utemeljena.« V tem primeru pa ugotovitev ni. S tem varuhinja in odgovorna urednica pritožnikom in javnosti ne privoščita niti osnovne informacije – v čem da se ti motijo, ko hvalijo ali grajajo Utrip zaradi novinarskega zdrsa, ali v čem imajo prav.

Naj navedem manjši miselni eksperiment. Kaj bi dejali, če bi iz Narodne galerije nekdo odnesel Groharjevo sliko, kasneje bi ga ujeli in storilec bi se znašel pred sodnico zaradi tatvine. No, ko bi pričakovali sodbo, bi v njej sodnica na dolgo in široko ugotavljala, da so tatvine v Republiki Sloveniji kaznivo dejanje in da se krasti ne sme, ali je v konkretnem primeru do nje prišlo, pa bi v sodbi povsem izpustila. Kaj si bomo mislili o takšnem ravnanju? Brez presoje konkretnih dejanj je funkcija varuhinje in odgovornega urednika pretežno nepotrebna in nesmiselna!

Nepristranskost kot (ne)vrednota

Ni naključje, da omenjeni niti z besedico ne poskušata analizirati konkretnih novinarskih postopkov ali izrečenih besed v Utripu. Logično, da bi do konca izpeljali svoj očitni namen izogibanju podajanja presoje, se morata temu v celoti odpovedati. In sta se. V svojem prvem zapisu sem že storil tisto, od česar bežita kot hudič od križa: analiziral sem dele besedila in nakazal, v čem so pomanjkljivosti osrednjega dokumenta zavoda z naslovom Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija. Kar očitno marsikomu ustreza.

Navzlic temu ta dokument, kot rečeno, predvideva nepristranskost kot »temeljno vrednoto v vseh programih RTV Slovenija«. Zato bom ponovil vajo in s pomočjo delne tekstovne analize poskušal pokazati, da je novinarka Rebernik kršila to načelo. V oddaji je namreč med drugim dejala:

Govor je seveda požel odobravanje na levici, ki se že leta napaja z gojenjem antijanšizma in z agresivno delitvijo Slovenije na dva pola. V tej tekmi izgublja Slovenija, izgubljamo mi vsi.

Kot sem že zapisal, je tiha premisa njene vrednostne ocene takšna, da nas nujno vodi do naslednjega sklepa: če se Slovenija ne bi toliko ubadala z odporom do Janše, ne bi zamujala dolgih let napredka. Kar avtorici nedvoumno pomeni, da bi s pomočjo prvaka SDS in njim na oblasti prosperirala. Predstavljajmo si torej, da bi nek novinar v programih javne radiotelevizije izrekel s stavke, kot so: »V Sloveniji izgubljamo mi vsi, ker ne gojimo dovolj simpatij do Zmaga Jelinčiča (ali Mateja Tonina, Alenke Bratušek, Marjana Podobnika, itd.). Mar ni to povsem jasno in eklatantno politično navijaštvo? Kako ga je mogoče upravičiti? Pri čemer je Rebernik trdila še bistveno več od tega. Navijaštvo je nesporno oblika novinarske pristranosti – tiste, o kateri zdaj varuhinja in odgovorna urednica molčita.

Pionirska čepica in dvomljivec v komunistični sistem

Podobno politično ideološkost in pozicioniranje vsebuje naslednji del Utripa, tudi že citiran:

»Drži, vsi ki smo bili rojeni v tistem času, smo bili deležni pranja možganov v šolah. In pri sedmih letih najbrž verjameš marsičemu, kar si slišal v šoli. Problem je v tem, če temu verjameš dandanes. A ko je Marjan nosil pionirsko čepico, so Janeza ravnokar vrgli iz komunistične partije. Ker si je drznil dvomiti v komunistični sistem in njegovo pravičnost.«

Avtorica oddaje se spet popolnoma jasno opredeljuje do ideologije in režima bivše države, pri čemer se skozi prvo osebo množine postavlja v pozicijo nas vseh in govori v našem imenu: »nam« so prali možgane, »mi« smo bili naivni, »mi« smo morali verjeti marsičemu. Svojo pristranost še podkrepi in kara tiste, ki še danes verjamejo v socializem.

In potem sledi še pričakovana solidarizacija z njenim očitnim političnim idolom. Res, do njega ima vso pravico, vendar ne v komentarjih javnega servisa, kot nam želita dopovedati omenjeni. Če bi Rebernik zgolj smešila predsednika vlade (»ko je Marjan nosil pionirsko čepico«), bi temu lahko dejali bolj ali manj posrečena kritika. In bila bi legitimna, razpravljali bi le o okusu. Preostanek citiranega stavka pa prestopa to mejo in je značilen za navijaštvo in politično pristranost: spet dokazuje simpatiziranje s svojim političnim idolom.

In to takšno, ki predstavlja še potvarjanje dejstev: tednik Mladina je bogato dokumentiral, da je Janša v tistem času poskušal razviti koncept vseljudske obrambe, da je bil v tej svoji leninistični maniri preveč radikalen za komunistično partijo in da potemtakem ni žrtev režima, kot nam to sočutno predstavlja Rebernik. Ni šlo za njegov dvom v komunistični sistem v imenu več demokracije, ampak njegovo preveliko fanatičnost. Ta nam tudi pojasni, zakaj je napisal prošnjo, da bi se v partijo znova včlanil – le zakaj bi si želel vanjo znova včlaniti, če je v komunistično partijo dvomil? S kakšno materialno evidenco in v imenu katere novinarske resnice nam torej slika mučenika, ki je zdaj še nova žrtev v primerjavi s predsednikom vlade, ki je okusil zgolj pionirsko čepico?

Strankarsko trobilo in legitimirana pristranost

Avtorica je potemtakem v aktualni politični debati med Šarčem in Janšo preprosto branila tistega, ki ji je politično všeč in s tem nesporno ravnala pristransko, kar daleč presega kritičnost in subjektivnost. Če je to korektno novinarsko postopanje, kot to nesporno dopuščata Ambrožič in Todorovski s tem, ko se do takšnega ravnanja ne opredelita, potem se je enkrat več pokazalo že povedano: da se javna radiotelevizija zaradi ohlapnih novinarskih pravil lahko v trenutku potencialno spremeni v strankarski medij in trobilo, ne da bi temu smeli oporekati.

Če bi se po nekem naključju, kar se zgodi mimogrede, med novinarji znašli navdušenci le ene politične linije, sme po tem branju vsak med njimi biti »subjektiven« na opisani način. Rezultat lahko slutimo. Da se razumemo: težava ni razrešena niti s pluralizmom političnih mnenj različnih novinarjev, ker pluralizem pristranosti v ničemer ne reši začetne zagate – jo kvečjemu absurdno multiplicira. Komentar je namreč prešel mejo subjektivnega, ko novinar v svojem prikazu dejstev pristransko odstopa od standardov objektivnosti, točnosti in uravnoteženosti iz točno določenega vzroka, namreč zaradi novinarjevih/urednikovih vrednot, političnih preferenc, osebnih vezi in podobno.

V prikazu Medijska pristranost sem naštel nekaj elementarnih načinov, kako jo prepoznati. Rebernik je v Utripu demonstrirala predvsem prva dva načina: pristranost skozi pritrjevanje, kjer v prostorskem in časovnem smislu novinar ne obravnava stališč enakovredno, pozicije »naših« in »vaših« niso podane skozi kriterij njihove argumentacijske sprejemljivosti, temveč neobjektivno in navijaško skozi pritrjevanje »našim«.

V praktičnem smislu pritrjevanje prepoznamo po enostranosti v poročanju, opazni naklonjenosti, dajanju prednosti in hvalisanju. Po drugi strani obstaja pristranost skozi opuščanje, kjer se opuščajo in prezrejo stališča in trditve, ki ne govorijo v prid »našim« ideološkim in političnim pozicijam, ker so ta zoprna, odvečna in v napoto. Pri opuščanju novinar in urednik ne izvajata neposredne cenzure, temveč navidezno nevtralno opustita neprijetne in zamolčanja »vredne« okoliščine, dejstva, izjave in stališča. Opuščanje je oblika pristranosti, ki je nasprotna pritrjevanju.

Če sklenem: od odgovornih na RTV Slovenija in varuhinje pričakujemo presoje novinarskih dejanj in postopkov, ne le abstraktno naštevanje profesionalnih standardov in načel, kar ima za posledico izmikanje odgovornosti. Todorovski in Ambrožič s svojim nekomentarjem dejansko podeljujeta licenco za vsa prihodnja sorodna početja: sporočata, da si lahko vsak novinar v oddaji Utrip ali kateri podobni izbere svojega političnega varovanca in zanj izvaja propagando, a na to ne bosta vsebinsko reagirali.

Več:

Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Medijska pristranost

Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili

Rotirajoči Utrip, kjer se v izvedbi menjujejo novinarji, je v režiji Jadranke Rebernik vedno znova enak: v njem bo veliko moraliziranja v podporo desnici, televizijski material preteklega tedna, kajti gre za pregled dogajanja v njem, bo pretežno vzet z »njenega« tretjega parlamentarnega kanala, kjer že itak nastopajo voditelji, ki dobesedno pišejo himne stranki SDS, v oddaje pa vabijo lobiste, preverjeno politično desno orientirani kader in odpadnike iz levih strank, kakršen je bil tokrat Igor Lukšič, ali komentatorski zbor okoli Bojana Požarja.

Rebernikova tudi tokrat ni razočarala. Oddajo, ki jo je zaključila s poetično budnico, z »Živimo v državi, kjer se ljudje vsako jutro zbudijo, a se še niso prebudili«, je povzela iz govora Janše leta 2017 (»SDS ima jasen cilj: prebuditi Slovenijo in ustvariti okolje, ki bo omogočalo, da bo Slovenija domovina za vse!«) in še ene himne njegove stranke z naslovom »Prebudi se, Slovenija« avtorice Martine Prevejšek. V kateri je, kot vemo, celo kot glasbenik (!) nastopil spet Janša:

Zaupala mi je, da se je ideja porodila na Pučnikovem pohodu na Boču leta 2016, ko je rojstni dan praznoval tudi predsednik SDS Janša. »Ko sva sedela pri kosilu,« pripoveduje, »je beseda nanesla na glasbo in predlagal mi je, naj napišem novo pesem o Sloveniji, ki bo odražala razmere današnjega časa.«  In tako je nastal refren pesmi »Prebudi se, Slovenija! Prebudi se, čas je že«.

Neustrašna in objektivna analiza Marjanove čepice

Da Rebernikova ni pustila razočaranih, smo prebrali v tviter odzivih, kakršna sta bila »Pravoverni bojevniki se zagotovo že pripravljajo na diskreditacijo Jadranke Rebernik. Njeni Utripi so ‘sovražni’, ‘populistični’ in ‘ekstremistični’. Tokrat si je drznila dregniti v populistično pionirsko – komunistično samoobrambo Serpentinška.« in »Jadranka Rebernik, Utrip, TV 1. program! Po dolgem dolgem času objektivno poročanje, brez dlake na jeziku. Neustrašno direktno. Ali se časi Slovencem jasnijo ali pa je bil le dežurni cenzor na smučanju?!«

In res, enega osrednjih delov Utripa je tokrat tvoril protinapad na Šarčev govor ob spodleteli ustavni obtožbi, predvsem del o Janševem članstvu v Zvezi komunistov, ki je očitno močno zbodel tudi Rebernikovo:

Zakaj vam je nerodno priznati, da ste bili člani Zveze komunistov, veste vi. Čudno pa je, da meni, ki sem zvezdo nosil samo na pionirski čepici v prvem razredu, očitate komunistično doktrino. Veste, tudi jaz znam pogrevati zgodovino, ne samo vi, ampak bodi dovolj, ker se s tem ne mislim ukvarjati.

Rebernikova je Šarca komentirala: »Drži, vsi ki smo bili rojeni v tistem času, smo bili deležni pranja možganov v šolah. In pri sedmih letih najbrž verjameš marsičemu, kar si slišal v šoli. Problem je v tem, če temu verjameš dandanes. A ko je Marjan nosil pionirsko čepico, so Janeza ravnokar vrgli iz komunistične partije. Ker si je drznil dvomiti v komunistični sistem in njegovo pravičnost.«

JJ Utrip

Utrinek iz analiziranega Utripa: avtorica in njen politični idol

Antijanšizem, zaradi katerega izgubljamo vsi

Ker v Sloveniji spimo, ker smo še zmerom uročeni, ker ne spregledamo in nosimo pionirske čepice z zvezdo, se nam dogaja, da imamo na oblasti levico in predsednika, ki hrani antijanšistične resentimente, je svoja politična prepričanja še dalje krepila avtorica Utripa in jemala v bran večnega prvaka opozicije:

Govor je seveda požel odobravanje na levici, ki se že leta napaja z gojenjem antijanšizma in z agresivno delitvijo Slovenije na dva pola. V tej tekmi izgublja Slovenija, izgubljamo mi vsi.

Tiha premisa njene vrednostne ocene nas pripelje do sklepa, da če se Slovenija ne bi ubadala toliko z odporom do Janše, ne bi zamujala dolgih let napredka. Kar najbrž avtorici pomeni, da bi z njegovo pomočjo in njim na oblasti prosperirala.

Je bil dežurni cenzor res na smučanju?

Pisec zgornjega tvita se najbrž moti v duhovičenju, ko pravi, da je Utrip bil objavljen, ker je zatajil cenzor. Kot sem pokazal v prispevku z naslovom O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«, je z odgovorno urednico Manico J. Ambrožič na javni radioteleviziji možno vse: ker ni prepovedanih tem, ker ni prepovedanih gostov in ker sama prejema tako pohvale kot graje, so na RTV odprta vrata za vsako misel vseh možnih orientacij in prepričanj.

Čeprav je Rebernik nesporno branila Janšo na več ravneh, to posledično ne bo štelo za kakšno posebno neuravnoteženo pristranost. Osrednji dokument zavoda, Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija, je spisan s precejšnjo nepreciznostjo in je zato mogoče ubežati slehernemu očitku. V njem se res sugerira, da je nepristranskost »temeljna vrednota v vseh programih RTV Slovenija«, da mora novinar objektivno obveščati javnost, da ne sme zavajati, biti čustveno opredeljen in v etičnem razmerju (!) do vseh oseb, ustanov, tem in dogodkov, da ne sme spodbuditi upravičene domneve, »da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.«

Skrivanje za žanr

Nič od tega ne pomaga, ker merila ne določajo, da v žanru komentarja novinar ne bi smel posredovati katerega koli svojega subjektivnega prepričanja. V razdelku 5.7, ki je posvečen ravno komentiranju, Utrip pa velja za avtorsko, torej komentatorsko oddajo, je namreč zahteva po nepristranskosti nekompatibilno dopolnjena z idejo pluralnosti mnenj:

Osnovno poslanstvo RTV Slovenija je javnost čim bolj izčrpno in uravnoteženo ter nepristransko seznanjati z dogajanjem doma in po svetu. Čeprav imajo novinarji o problemih, o katerih poročajo, svoja mnenja, ta v ničemer ne smejo vplivati na to, da bi novinar izmed njemu znanih dejstev uporabil samo tista, ki ustrezajo njegovemu videnju. Kadar se odločamo za objavo osebnih mnenj novinarja, je treba zelo jasno opozoriti, da gre za komentar. Ker subjektivna mnenja temeljijo na določenih, velikokrat tudi parcialnih dejstvih, morajo uredniki zagotoviti, da bodo zasnove in vsebine komentarjev čim bolj pluralne. V določenem obdobju morajo biti komentarji uravnoteženi, to pomeni, da morajo biti zajeta vsa relevantna stališča. Nobeden od zaposlenih novinarjev in urednikov na RTV Slovenija nima monopola nad komentarjem. To velja tudi za zunanje komentatorje.

V praksi pa to pomeni, da se odgovorni na javnem zavodu v takih situacijah največkrat skrijejo za žanr oddaje, s čimer se izognejo očitku, da niso opozorili, da gre za komentar, hkrati pa različnost političnega prepričanja avtorja ali avtorice, npr. v  Utripu, vedno legitimirajo z nedoločenim pluralizmom, zapisanim vodilom komentiranja.

Kot Nova24TV

Najbrž se bo to zgodilo tudi tokrat in posledica je, da je od časa do časa TV Slovenija videti kot strankarska Nova24TV. Navzlic temu, da je bila novinarka evidentno pristranska, da ni skrivala svojih političnih prepričanj in je subjektivno podajala dejstva na način, ki sledijo njenemu videnju.

Kako bo že dejala odgovorna urednica? Da so prejeli pohvale in kritike, torej so bili spet uravnoteženi.

Imperij vrača udarec ali o fašistični nevarnosti z RTV Slovenija

»Pa čeprav so bili posnetki vojaškega urjenja po zaslugi vidnega funkcionarja podmladka SDS-a, ki je osumljen sodelovanja pri nastanku gozdne čete, najprej predstavljeni prav v medijskem imperiju največje opozicijske stranke.«

Mojca Pašek Šetinc, Utrip, 15. september 2018

Povejmo naravnost: javna razprava o spolitiziranosti slovenskih medijev je pretežno tabuizirana tema. Kdaj smo nazadnje videli kakšen prispevek o tem na javni radioteleviziji? Kdaj smo slišali kakšno fokusirano debato o Janševem »medijskem imperiju« – oznaki iz zadnjega Utripa izpod peresa Mojce Pašek Šetinc, ki je vzbudila nenormalno ogorčenje pri kom? Istem imperiju. Obratno ne velja – tu opazimo načelo asimetrije. Nekoga, kot je Peter Jančič, boste našli kot komentatorja na obeh straneh: v Odmevih TV Slovenija ob Rosviti Pesek, Slavku Bobovniku ali Igorju E. Bergantu, in recimo na Janševi Nova24TV.

O neki asimetriji

V zadnji oddaji dela imenovanega Janševega imperija s pomenljivim naslovom »Kdo vam laže« je skupaj z Mitjo Iršičem moral komentirati naslovno temo, lažno medijsko dogajanje na RTV Slovenija. Simetrija je torej hitro prepoznavna: prva izjemno rada, že obsesivno komentira drugo, vendar javni zavod, med drugimi, ne bo komentiral prvega.

Jančič nova pašek

Nova24TV in pogovorna oddaja o RTV Slovenija

Ker je delavce na Nova24TV izrazito razburil zadnji Utrip, je dejansko skoraj celoten enouren pogovor usmerjen v analizo poročanja javne radiotelevizije. Kjer je v tej sicer kultni sobotni komentatorski oddaji, nekakšen okoli 15 minutnem pregledu tedenskega dogajanja na notranjepolitičnem parketu, padla kakšna ne dovolj naklonjena beseda na račun opozicije in njenega vodje, posledično pa, vedno znova pričakovano, prebudila reakcijo pri naslovniku in njegovih novinarskih brambnih delavcih.

Jančič je, kot komentator RTV Slovenija, navzlic svoji notorični zadržani previdnosti uspel povedati nekaj krepkih. Naj jih navedem: ker je Pašek Šetinc v prispevku pokazala nekaj fotografij Mladine s tako rekoč zasebne strelske zabave s prvakom SDS na čelu, je to označil s tremi opisi: diskreditacijskim »Širi neke fantazme z arhivom Mladine«, pokroviteljskim »Tudi Mojca bi morala sama premisliti« in vrednostnim »Nekorektna politična propaganda«.

Eden od trenutkov Utripa, ki je moral vznemiriti sodelavce Nova24TV, je zagotovo sicer že zapažena okoliščina, da je nekaj narobe z zadnjo konspiracistično pogruntavščino SDS, po kateri medijsko pokritje Šiškove varde služi le zamegljevanju fokusa in bežanju od drugih pomembnejših političnih tem, zaradi česar je Šiško tako rekoč podtaknjenec Murgel, ki so podtaknile Šarca. Zakaj? Ker so člani SDS in avtorji Politikisa, ki sodi v omenjeni imperij, v Tarči kar sami navajali, da so bili povabljeni k Šišku v štajersko gošo in se nato celo hvalili z medijsko ekskluzivo.

Obravnava RTV, ki vodi v koncentracijska taborišča

Še več, Jančič je v delovanju javnega servisa ugledal vzporednice s fašizmom, pri katerem je prišlo do obračunavanja z opozicijo na podoben način, kot so si to zamislili uredniki TV Slovenija:

»Fašizem je to počel… končalo pa se je tako, da so jih strpali v koncentracijska taborišča in pobili.«

Predvidljivo ga je potem fašistična tendenca s Kolodvorske vznemirila do te mere, da je prišel do dveh ugotovitev, v katerih je ugledal politično naklonjenost in klanjanje: »Ko javni zavod ravna na tak način, tu moramo biti zaskrbljeni« in »To je priklanjanje neki oblasti na način, ki je nedopusten.«

In končno je nekdanji odgovorni urednik Dela komentiral še delo odgovorne urednice TV Slovenija Manice Janežič Ambrožič, do katere je sicer poskušal biti nekoliko bolj uvideven, zato ji je očital »le« nekorektnost in ji podelil prijateljski nasvet:

»Imamo novo odgovorno urednico, ki očitno ni poskrbela za to, da bi bila javna radiotelevizija korektna do opozicije in do gledalcev in poslušalcev. Morajo se tudi uredniki zamisliti, kaj počnejo.«

So pa uredniki TV Slovenija vendarle precej tolerantni v svojih komentatorskih izbirah, kar sem že večkrat pokazal. Če odmislimo sezname nezaželenih oseb, jim ni težko šparati s povabili takrat, ko gre za politike, ki pljuvajo po njihovih novinarjih ali ne plačujejo RTV prispevka, o čemer sem pisal npr. v prispevku Kako RTV reklamira tiste, ki hujskajo proti plačevanju prispevka. Včasih vabijo takšne, ki celo pozivajo proti temu, ali gostijo druge urednike in politične komentatorje, ki v službi politikov načrtno sesuvajo avtonomijo hiše ali nesramno žalijo – na kar opozarjam v Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu.

Mazohizem nepreprostosti

Mazohizem, ki kaže na notranjo razdvojenost, nenačelnost in odprte rane večnega vračanja istega, politične zakletosti javnega servisa, ki deluje v skladu z Grimsovim Zakonom o RTV Slovenija. Pri čemer so normalne rešitve, umerjene s prakso in blizu vsem normalnim svetovnim medijem s tradicijo, popolnoma na dlani: če bi kakšen politik žalil njihovega novinarja z medijsko prostitutko, se mu prepove vstop v njihove studie vse do trenutka javnega opravičila. Seveda velja tudi za javne servise. Tako preprosto je to.

Kako »smo« popravili Jeleno Aščić

Današnji Utrip (30.1.2016) smo številni z zanimanjem pričakovali. Ne zaradi siceršnje vsebinske plati, bolj zaradi napovedanega opravičila in popravka po tistem, ko je bila avtorica prejšnjega, Jelena Aščić, deležna huronskih žalitev in ogorčenja zaradi svojega nedolžnega stavka o »Janševi vojski«. V kontekstu cenzure prispevka o sovraštvu do novinarjev in širše sem že podrobneje pisal.

Pričakovanja so se uresničila, govorice so bile točne: uredniki TV Slovenija so v dodatku oddaji izpeljali nekaj, kar je videti kot popravek ali opravičilo. Tehnično vzeto pa ni nič od obojega. Naj pojasnim.

Anticipirana dilema je bila, ali bo to bolj njihovo lastno opravičilo, s katerim se bodo distancirali od novinarkinega stavka: z njim je v prejšnjem Utripu pospremila njegovo idejo o ustanavljanju nacionalne garde. Druga možnost uporabe je klasičen popravek, ki ga želi ali zahteva prizadeta stran. Kdo torej? Sam Janez Janša ali morda, v širšem smislu, njegova stranka SDS.

Če si ogledamo približno enominuten popravek, ki so ga ločili od Utripa in objavili po odjavni špici, v njem ne najdemo nujnih elementov ne opravičila in tudi ne popravka. Ker izjava spominja predvsem na slednjega, se je treba zavedati, da njihovo objavljanje regulira Zakon o medijih.

Demanti SDS Utgrip Jelena Aščić prva

Če je odgovorna urednica presodila, da sta bila s stavkom Jelene Aščić prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa – takšna je uradna dikcija – potem mora na njihovo pobudo takšen popravek objaviti. Težava je v tem, da iz prikazanega ne moremo vedeti, ali se je to res zgodilo.

Popravek namreč ni podpisan. Še huje, po tretjem odstavku 27. člena istega zakona mora vsaka objava biti jasno označena kot popravek, lahko pa tudi z oznako »prikaz nasprotnih dejstev«. Razen tega mora vsebovati ime prizadetega in navedbo, na kateri članek oziroma oddajo se nanaša.

Utripov popravek pa izpušča oba navedena elementa in zato povzroča že komične učinke: predvsem ugibanje, kdo je njegov avtor.

V začetnem delu je citirana trditev »In medtem ko se vlada in ljudstvo ukvarjata z migranti, pašteto in komedijo, vodja opozicije snuje svojo vojsko«, ki je nato označena za neresnično in pospremljena z zanikanjem: »Vodja opozicije ne snuje svoje vojske«.

Temu sledi tehnična razlaga o »podrejenosti« nacionalne garde Slovenski vojski skozi citat Aleša Hojsa, kar naj bi mehanično dokazovalo, da ta ne bo »zasebna«.

Na koncu je dodan še stavek o predstavitvi ideje o nacionalni gardi, za katerega je povedano, da »smo ga obširno predstavili«.

Kdo je ta prva oseba množine, kdo je ta neimenovani »smo«?

Demanti SDS Utrip Jelena Ascic

Seveda lahko domnevamo, da nam to pojasnjujejo v stranki SDS, vedeti pa zanesljivo tega ne moremo. Samoumevnost, s katero se pozicija izjavljanja tistega »smo« vpisuje v register vodstva TV Slovenija, nenadoma briše razliko med pozicijo njenih urednikov in domnevnega uveljavitelja pravice do popravka.

Kakor da bi bili na nekakšni Janševi televiziji, kjer »smo« prepoznavo denotira »naše« občestvo – kdo ga tvori, ni treba posebej razlagati. In ker ni, podpis pod popravek smiselno ni potreben.

Na koncu lahko zgolj ugibamo, ali so, čeprav so bili vsem na očeh, na nacionalki zgolj diletantsko in mimo zakona izpeljali popravek. Možnost, ki bi si je morali želeti, kajti njena alternativa je precej hujša in tiči v spoznanju, da je njegova vojska bistveno širša, kot smo domnevali in bili pripravljeni tajiti.

Več:

https://vezjak.com/2016/01/29/primer-ascic-kako-prispevke-na-tv-slovenija-mecejo-v-kos/