::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Janševa vojska in Cerarjev potop: od cenzure do žaljivosti in nazaj

Po tistem, ko je Jelena Aščić v avtorskem Utripu pred mesecem menda močno grešila zgolj z enim stavkom, ki se je glasil »In medtem ko se vlada in ljudstvo ukvarjata z migranti, pašteto in komedijo, vodja opozicije snuje svojo vojsko«, še zmerom nismo bili deležni niti najmanjše resne diskusije, česa točno je novinarka kriva.

Sledili so spletni in drugi medijski linči »kuzle lažnive«. Tudi obsodba varuha pravic gledalcev in poslušalcev. Cenzura prispevka, kar sicer vodilni zanikajo, češ da so ga zaradi pomanjkanja prostora zgolj premaknili drugam, nakar so ga res devet dni (!) kasneje v Odmevih tudi predvajali: ne nujno istega. Končno je sledila tudi cenzura prispevka v drugem mediju o isti cenzuri. Čemu ves ta kraval?

Jelena Aščič sovražni govor

Če sem prav razumel Lada Ambrožiča je, novinarka v avtorski oddaji ravnala nenatančno in pristransko. Zapisal je:

»Avtorica Utripa je v oddaji izrekla nekaj, kar ne drži, za svojo trditev o ‘snovanju Janševe vojske’ ni imela nobenega sprejemljivega argumenta, s čimer je, logično, kršila temeljna poklicna merila (natančnost, nepristranskost, preverjanje dejstev, odgovornost, verodostojnost).

Morda res. Vendar je Aščićeva pri tem bila daleč od enoznačnosti: prej bi rekel, da lahko njen stavek, pri katerem je dejansko »pristranska« tudi do vlade, razumemo še drugače. Je prvi del stavka, ki se nanaša na vlado in njeno ukvarjanje le s pašteto in komedijo, podan skozi nek uravnoteževalen način, manj problematičen? Kje je meja pristrankosti?

Sintagmo o »svoji vojski« je mogoče brati tudi ohlapneje in bolj dobrohotno – kot »svoj koncept vojske«. In res Janša počne ravno to: predlog nacionalne garde z 25.000 domoljubi je del take ideje. Težava je seveda nekje drugje: v tem, da sta SDS in Janša njen nastop dojela kot žaljiv – le zaradi enega samcatega zaimka. In RTV Slovenija in novinarko nemudoma napadli.

Če smo pred leti obsojali politične pritiske na novinarje, se danes bolj zdi, da jim prikimavamo. Poskusimo izvesti le majhen miselni eksperiment in zamenjajmo vlogi predsednika vlade in vodje opozicije. Bi Miro Cerar na povsem isti način rohnel proti novinarki, ker je uporabila tisti povratni svojilni zaimek? Verjetno ne. Toda že vnaprej ugibamo, da bi Janša rohnel, ker je omenila njegove težave s paštetami in komedijo. Poanta: Cerar ni oporekal prvemu delu stavka. Je manj problematičen od drugega? Iskreno povedano, kontrasta sploh nihče ni opazil.

Janša kot pes, njegova vojska in mediji

Razprava o pristranosti morda v tem primeru ni ključna: če je Janša novinarkino sintagmo vzel za žaljivo, moramo to dejstvo vsekakor upoštevati. Težava je v tem, da ni nujno žaljiva, kot sem že opisal, če jo interpretiramo v ohlapnejšem smislu. V prvem primeru bi šlo predvsem za to, da mu pripisujemo nekakšen namen privatizacije vojske. V drugem tega namena ni. Razprava o pristranosti pa nesporno predpostavlja, da je trditev neresnična. Le kot takšna je lahko šele žaljiva diskreditacija. Pa je res?

Drži, verjetno nimamo zelo dobrih dokazov, da bi javno ugotavljali, kako Janša snuje svojo vojsko. Imamo pa nekaj induktivnega znanja in preteklih izkušenj: gospod je bil svojčas minister za obrambo. Je tudi diplomirani obramboslovec. Doslej ga je že veliko ljudi obtožilo, da je v preteklosti obvladoval podobne sisteme: Moris, Sovo, del vojske. Udeležuje se alternativnih, svojih postrojev prve vojske pod okriljem Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Tudi opozicijska Združena levica ga je ob njegovi zamisli obtožila, da želi zgraditi paravojsko – uporabili so ta izraz.

Kateri pogoji bi morali biti izpolnjeni za to, da bi lahko dejali, da je nacionalna garda njegova vojska? Verjetno politični vpliv nanjo. Lahko tega res kar tako izključimo, poznavajoč njegovo dosedanje delovanje in čvrsto namero, da zmaga na naslednjih, po možnosti predčasnih volitvah?

Zato si predstavljajmo, da bi Jelena Aščić v oddaji povedala nekaj drugega: »Janša snuje svoje medije«. Ali: »Janša snuje prevzem medijev«. In bi se zgodilo, kar se je: vse bi bilo res. Saj je vendar on tisti, ki je lani zagnal nov imperij in pozval svoje članstvo k nakupu delnic. Kajti čeprav to zanikajo tudi svojčas pokorjeni mediji, se je v njegovem mandatu 2004 in dalje zgodilo prav to. Želim povedati: morda trditev novinarke ni tako zelo neresnična. Morda bo nekoč celo zelo točna.

Reakcija prvega zato bolj kot kaj drugega dokazuje njegovo občutljivost in alergijo na kritiko. Lep zgled tega je še iz časov, ko je tudi RTV Slovenija bila politično povsem njegova: Natašo Štefe so praktično takoj želeli odpustiti, ker je v radijski eter dejala, da je prvi zadetek na youtubu, če vtipkate ime »Janša« – pes. Ja, trditev je bila točna, kar pa direktorja TV Slovenija ni posebej zanimalo, domnevna žaljivost je bila sankcionirana.

Janša pes Štefe Mladina

Senzibilizacija kriterijev

Iz povedanega sledi precej očitno spoznanje: danes se v Sloveniji pogovarjajmo raje o povečani senzibilnosti – če je to sploh prava beseda – glede domnevne pristranosti. Kar je storila novinarka, bi verjetno pred leti ne štelo za poseben prekršek. Tudi marsikje drugje v tujini. Ne bi štelo niti pri nas, če ne bi šlo za Janšo.

Posledica: samocenzura, uvajanje uredniških pregledov oddaj, strah pred izgubo všečnosti neke politike. Poljski urednik navaja zanimivo uredniško prigodo »žalitve« novinarjev, tokrat skozi karikaturo, usmerjeno v njihovega predsednika. Primer je nekoliko drugačen, vendar odpira isto vprašanje razmerja med svobodo izražanja in sankcioniranjem novinarja:

And surprise — things got even more complicated. Warsaw Business Journal editor-in-chief Andrew Kureth told me that in Poland,  “offensive” often means insulting to the President, as it’s possible to be prosecuted for “insulting symbols of the state” — including heads of state. Although Polish journalists are careful about what they say about the President, Kureth said the line is always being tested.“Just this week we are publishing a cartoon in which we depict the President refusing to sign the Treaty of Lisbon because it is ‘perverse blasphemy’, while someone is whispering in his ear, ‘Mr. President, it’s Lisbon not lesbian’ (the President and his party are known for their anti-gay views),” he wrote in an email. “I do, however, fear repercussions. We’ll see what happens. We have steered clear of cartoons which depict the President as, for example, a dog and – god forbid – a potato.”

Biti lizbonski, ne lezbijski je karikaturni moment, ki domnevno žali politika, ker ima »svoje« poglede na istospolno usmerjene in slabo razume nekatere pojme. Za razliko od Aščićevega je poljski kontekst humoren. Kaj šteje za možno diskreditacijo v politiki in novinarski Rubikon, ki je prestopljen, si oglejmo na še enem, včerajšnjem primeru.

Nataša Pirc Musar, rešiteljica na mestu potopljene SMC

Voditeljica Erika Žnidaršič je v pogovor s predsednico Rdečega križa Natašo Pirc Musar v osrednjem večernem dnevniku vpletla čuden podatek, s katerim je močno začinila temo o »križih in težavah« v sporu med predsednico in generalno sekretarko. Od nekod so namreč potegnili neznano raziskavo Episcentra, o kateri ni še nihče poročal in naj bi najbolj prepričljivo kot »obraz nove levice« odkrivala taisto predsednico.

Nataša Pirc novi obraz Žnidaršič TV

V kar treh naletih vprašanj na to temo s strani voditeljice se je razvil naslednji del pogovora:

EŽ: Ste vi podjetju Episcenter naročili javnomnenjsko raziskavo (…)

NPM: Ne. (…)

EŽ: To, da ste ambiciozni, niste nikoli skrivali. Ali boste izkoristili funkcijo predsednice za skok v politiko?

NPM: Absolutno ne.

EŽ: (…) Še enkrat vas bom vprašala: ali obstaja kakšna možnost, da postanete nov obraz levice, če bo potonila Stranka modernega centra? Slabo ji kaže v zadnjem času.

NPM: »Ne, politika me ne zanima.«

Nadaljujemo torej z razpravo o žaljivosti. Če odmislimo insinuacijski vložek o tem, da naj bi Pirčeva »izkoristila funkcijo predsednice za skok v politiko«, kar bi lahko prizadeta vzela za poskus osebne diskreditacije, zapakiran v insinuacijo, poskusimo ovrednotiti trditev o »novem obrazu levice« po tistem, ko naj bi svoj brodolom doživela SMC. Menda ji slabo kaže, je še dejala voditeljica in nam pri tem gladko pozabila povedati, za kakšno anketo gre, kaj šele jo pokazati.

Nataša Pirc Žnidaršič RTV

Moja zastavitev problema je zelo podobna zgornji: kakšne tehtne razloge ima voditeljica TV za svojo ugotovitev, da SMC v zadnjem času kaže slabo in lahko doživi potop? Ista RTV Slovenija je le nekaj dni nazaj povzela zadnjo raziskavo Dela in zapisala:

Medtem se razmerja med političnimi strankami niso bistveno spremenila. Na prvem mestu ostaja SDS (12,3-odstotna podpora), sledijo SMC (9 odstotkov), ZL (5,2 odstotka) in SD (2,4 odstotka).

Po vsem drugih raziskavah je Cerarjeva stranka še vedno in prepričljivo dovolj trdno na drugem mestu. Bili so časi, ko je vladajoča stranka kotirala bistveno nižje. Je torej insinuacija Žnidaršičeve utemeljena? Se nahajamo pred volitvami, iščemo nove liderje, je vladajoča stranka potopljena? Nikakor. Javno mnenje ne kaže česa podobnega.

Poanta: tako kot se je Janša obregnil ob žalitev Aščićeve, bi se lahko pri Cerarju ob Žnidaršičevo. Zato, ker niso potopljeni. Pa se verjetno ne bodo. Žaljivost s tem postane precej arbitraren princip, v celoti odvisen od subjektivne senzibilnosti in morda političnih aspiracij nagovorjenega.

Kaj nam asimetrija reakcij pove? Morda o javnem servisu predvsem to, da so včasih bistveno bolj pazljivi, ko gre za kritiko Janše kot kritiko vlade.

Več:

https://vezjak.com/2016/01/29/primer-ascic-kako-prispevke-na-tv-slovenija-mecejo-v-kos/

https://vezjak.com/2016/01/30/kako-smo-popravili-jeleno-ascic/

https://vezjak.com/2016/02/01/tv-komedija-popravek-popravka/

%d bloggers like this: