Zdaj, ko so se poslanci Aleksandre Pivec uprli svoji predsednici in zelo poenoteno ter odločno terjajo njen odstop, priključil se jim je tudi minister Tomaž Gantar, se vedno bolj zdi, da je šefica DeSUS-a deležna edine podpore zgolj v predsedniku vlade in njegovih medijskih satelitih (Njeni lastni poslanci zahtevajo odstop, toda raje ima podporo premierja).
Namesto sledenje moralni odgovornosti v politiki ji je s tem preostala le še opora tistega, pred katerim se mora zaradi očitkov v lastni stranki in zunaj nje že itak nenehno boriti in je zanjo že po sebi usodna. Politična igra je več kot pričakovana: premier je motiviran, da ne izgubi svoje ministrice, obenem si res ne želi odhoda njene stranke iz koalicije in posledično njenega verjetnega razpada. Tudi zato je danes pohitel in na tviterju objavil navodilo, ki se bere, kakor da bi ga napisal generalni tajnik stranke DeSUS:
Stranka mora sama preko članstva in izvoljenih organov odločati o svojem vodstvu in programu. Če je res samostojna, na podlagi dejstev in ne zaradi pozivov ali režij pristranskih medijev pod vplivom dugih strank in ozadij. V Sloveniji to loči demokratično suvereno stranko od satelita.
Kako torej? Janez Janša bi rad kot predsednik stranke SDS in premier poučeval drugo stranko o tem, kaj mora storiti s svojo predsednico, v isti sapi pa docira, da pri odločanju o tem ne sme biti vpliva drugih stranke? Ne vem, če najdemo kakšno boljšo recentno ilustracijo samospodbijajoče ideje, navzočo že v znamenitem Epimenidovem paradoksu lažnivca, ko je dejal, da Krečani lažejo, a je kajpak sam bil Krečan. Povedano enostavno: stavki tipa »Zdajle lažem«, najbolj skomprimiranega razvpitega primera paradoksa tega kova, vodijo v protislovje: če oseba govori resnico, potem ne more lagati, če dejansko laže, pa govori resnico.
Samospodbijajoče ideje večkrat sicer najdemo že na ravni principov in aksiomov. Če nam relativist zagotavlja, da velja stavek »Vse je subjektivno«, potem s tem samim že postavlja svoj stavek za princip, ki velja objektivno, s čimer torej negira začetno pozicijo oziroma »resnico« stavka.
In ker Janša ni tajnik stranke DeSUS, njegov apel res skoraj zveni kot epimenidovski paradoks, saj sam skozi izjavo počne ravno to, pred čimer svari, da se ne sme početi. Ob tem osnovna gesta trika ne sme biti spregledana: seveda v politični kulturi nikakor, res nikakor ne bi smelo veljati, da politik odstopa le s konsenzom celotnega članstva stranke. Takšen razmislek v temelju zanika pojem objektivne in subjektivne politične odgovornosti in kulture. Če bi takšno načelo vzeli resno, v Sloveniji, Evropi in svetu nikoli noben politik ne bi odstopil s položaja predsednika stranke po lastni želji in odgovornosti, temveč šele po izbiri organov svoje stranke ali članstva. Kot vemo, se to ne dogaja.
V primeru notranjega ministra Aleša Hojsa smo že videli, da mu premier dobesedno ne dovoli odstopiti (Morda bo odprl kuverto: kdo laže, Hojs ali Janša?). V praksi to pomeni, da morda po tihem uvajamo takšen tip bizarne politične kulture, kjer celo glede lastnega odstopa ne obstaja nobena svoboda odločitve političnega akterja. Za vse je potrebno vprašati druge, po možnosti eno osebo.