O cenzuriranem Handkeju na Radiu Slovenija

Jeseni 2007 so tri velike novinarske organizacije izrazile dramatično zaskrbljenost nad stanjem slovenskih medijev. Najprej Mednarodno združenje novinarjev (IFJ – International Federation of Journalists), kasneje še Mednarodni inštitut za tisk (IPI – International Press Institute) in Novinarji brez meja (RSF – Reporters without borders). Čeprav se je z alarmantnimi opozorili predvsem prvo med njimi oglasilo že nekajkrat, se je situacija zaostrila.

Najprej po tistem, ko se je novinar Večera, Blaž Zgaga avgusta 2007 naslovil na evropske državnike in cehovske organizacije s pozivom, da poskušajo ustaviti vpliv g. Janeza Janše na medije. Po njegovem so postali politični pritiski in cenzura nevzdržni, posledično pa so omejili normalno novinarsko in predvsem profesionalno delo. Apel je isti novinar ponovil s kolegom z Radia Slovenija, Matejem Šurcem, in oba sta sooblikovala »Peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji«. Z njo sta se skupaj z drugimi naslovila na domače novinarje. V oktobru 2007 je njuno pobudo podpisalo 571 novinarjev, kar je tvorilo eno četrtino vseh tistih, ki so bili v tistem trenutku v svoji stroki aktivni.

Ko komentar o Handkeju ni in ne bo objavljen

Včeraj pa se je zgodilo nekaj, kar diši po cenzuri enega izmed njiju, Mateja Šurca, ki je spisal naročeni komentar o Nobelovi nagradi književniku Petru Handkeju. Brez Janše, ker ga ni na oblasti, in brez ozko političnega oblastnega konteksta. So jo odgovorni na Radiu Slovenija izpeljali s tem, ko so posegli v avtorski komentar svojega zaposlenega in ga niso želeli objaviti?

O tem piše Šurc na svojem Facebooku profilu, kjer objavlja zavrnjeno besedilo v celoti in pripisuje zelo kratko opombo:

ŠVEDSKA AKADEMIJA SE PRIKLONI PETRU HANDKEJU

Če je Nobelova nagrada za mir – dobil jo je etiopski premier Abiy Ahmed – tokrat prišla v prave roke, pa je toliko več razburjenja deležna letošnja Nobelova nagrada za literaturo avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju, ki velja za apologeta nekdanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševiča.

Skoraj šestdeset tisoč ljudi je podpisalo peticijo, s katero od švedske akademije, zahteva razveljavitev Nobelove nagrade Petru Handkeju. Med podpisniki sem tudi jaz, a ne zato, ker bi bil Handke zanič pisatelj. Številni hvalijo njegovo mojstrsko ustvarjalnost, njegov izvirni slog pisanja. Švedska akademija je v obrazložitvi poudarila, da je nagrado prejel zaradi svojih literarnih del.

Ob tem primeru pa se znova postavlja vprašanje, ali je umetnino treba ločiti od umetnika.

Peter Handke – sin slovenske matere in vojaka nemškega wermachta – je v času najhujšega divjanja srbske vojske in prostovoljcev po Hrvaški ter Bosni in Hercegovini – jasno in odločno podpiral srbskega vožda Miloševića. S tem je legitimiziral srbske vojne zločine in hkrati na simbolni ravni relativiziral žrtve agresivnih vojn balkanskega klavca.
Pisatelj sicer pravi, da je na Jugoslavijo od daleč gledal drugače kot drugi. Pa vendar zato še ni romantični junak, ki naj bi se kot Gary Cooper točno opoldne sam zoperstavil premočnim nasprotnikom. Handke je kvečjemu nasedli kvazi-iluzionist, ki hoče pomolsti vola, a mu to nekako ne uspeva.
Nevedni in lahkoverni Handke sam ni kriv, pač pa je za sramoto odgovorna tisočkrat prekleta Švedska akademija, ki mu je nagrado podelila.
Tudi Nobelova nagrada za literaturo namreč po Handkeju ne bo več to, kar je bila.

(Komentar sem napisal za informativno oddajo Druga jutranja kronika na Radiu Slovenija, v torek 10. decembra 2019. Ampak … Ne bom povedal, kaj so odgovorni ob tem sklenili.)

Ali je prišlo do cenzurnega posega?

Vsako dejanje posega v besedilo seveda ne more šteti za cenzuro, zelo delikaten pa postane takšen poseg v primerih, ko gre za komentar – ta je po definiciji subjektiven in avtorski pogled na dogajanje. Drugačen ta žanr niti ne more biti.

Šurc cenzura Handke fb

Šurčev komentar je objavljen vsaj na Facebooku

Cenzuro običajno povezujemo s tremi konteksti: političnim, verskim in moralnim. Primer zapisa z Handkejem ne sodi neposredno v nobeno od teh kategorij. Načeloma velja, da je cenzura najbolj razširjeno sredstvo za omejevanje izražanja, še zlasti idej, mnenj in informacij.

Načini legitimacije njene uporabe so običajno zavarovanje resnice, pravega mnenja, mnenja večine, javnega reda ali zaščita družbe kot takšna. Zlahka si predstavljamo, da želi politika krojiti svojo resnico in pogled na družbeno dogajanje, da omejuje novinarsko vsebino iz razloga nacionalne varnosti, da poskuša zaščititi »pravo mnenje«, ki je največkrat usklajeno z mnenjem moralne večine (Millova tiranija večine), da želi ohraniti javni red in podobno.

Toda kdaj je poseg urednika v neko besedilo vendarle upravičen, kdaj se uredniška avtonomija lahko vplete v avtorsko avtonomijo? In ali se je to zgodilo v zgornjem primeru Šurčevega komentarja?

Dokumenti RTV Slovenija nam pri tem niso v posebno pomoč. V Poklicnih merilih in načelih novinarske etike lahko preberemo le nekaj precej ohlapnih stavkov o statusu komentarja v programih javnega zavoda. Recimo o tem, da kadar se odločamo za objavo osebnih mnenj novinarja, je treba zelo jasno opozoriti, da gre za komentar. O čemer v Šurčevem primeru ne more biti dileme. Ali o tem, da ker subjektivna mnenja temeljijo na določenih, velikokrat tudi parcialnih dejstvih, morajo uredniki zagotoviti, da bodo zasnove in vsebine komentarjev čim bolj pluralne. Mimogrede, uporaba različnih oseb zgoraj ni kakšen lapsus, saj omenjena merila večkrat izmenično uporabijo prvo in tretjo osebo množine.

Vendar nekomu, ki bi presojal o dejanju cenzure, ti dokumenti niso skoraj v nobeno pomoč.

Kaj je zmotilo urednike?

Letošnjega julija je Danijel Poslek začel svoj štiriletni mandat odgovornega urednika 1. programa Radia Slovenija. S kakšnimi razlogi je on ali nekdo v nizu urednikov zavrnil objavo besedila?

Seveda le ugibamo in vprašanje je, ali je iskanje pravih motivov sploh prava pot – takšna, ki se potem velikokrat izteče v nasilno legitimacijo dobrih razlogov. Sam jih sicer za zavrnitev komentarja ne vidim. Je katerega od urednikov morda zmotilo, da je novinar jasno povedal, da je tudi sam med podpisniki zahteve za razveljavitev Nobelove nagrade?

Če je komentar nujno subjektiven in sme biti takšen, potem takšen podatek ne more postati posebej moteč – saj je vendar dokaz avtorjeve odprtosti in jasnega zavzetja stališča, k čemur nas žanr že po sebi vabi. Končno celo sama Poklicna načela kličejo k pluralnosti – očitno pri tem predpostavljajo, da se avtorskih pozicij pri komentiranju ne bo ustavljajo in zavračalo, se jih bo pa dopolnjevalo z drugačnimi stališči.

Je v besedilu lahko sporno še kaj? Morda sintagma o tem, da je Handke kvečjemu nasedli kvazi-iluzionist in se je urednikom zazdelo, da je opis preveč žaljiv za prepričanega zanikovalca genocida? Upam, da ne. So se morda spotaknili ob čustveni vzklik, da je za sramoto podelitve »odgovorna tisočkrat prekleta Švedska akademija, ki mu je nagrado podelila«?

Je morda ta poudarek v očeh presojevalcev postal razumljen kot gesta nedostojnega preklinjanja, kot takšna pa menda ne sodi v posvečeni eter javne radiotelevizije?

Izolacionisti proti holistom

Moje stališče je sicer zelo podobno mnenju novinarja, o čemer sem podrobneje pisal na drugem mestu. V trenutni razpravi namreč vidik spor med dvema taboroma.

V prvem so »izolacionisti« – ker verjamejo, da moramo motriti umetnost (tudi znanost) izolirano, samo po sebi, ob tem pa jo odmisliti od umetnika. Spet drugi so »holisti«, saj verjamejo v celostni in »neločeni« pogled na umetnika in umetnino. Handkejevi zagovornik mu nagrado privoščijo, v slovenskem primeru najbrž tudi zato, ker je malce »naš«.

Glede osnovnega načela, ki mu izolacionist pri tem sledi, da je namreč vedno potrebno ločiti umetniško ustvarjalnost posameznika od njegove osebnosti, lahko uporabimo analogijo s pico, ki v popolnosti opiše takšno pozicijo: ko vam jo dostavijo na krožniku, boste ocenjevali le to, ali je pica dobra. Vaša presoja ne bo v ničemer odvisna od tega, kdo je kuhar; ne bo vas zanimalo, kaj je storil v preteklosti, ali je morda koga ubil, ali pomaga Karitasu, ali je gejevski aktivist ali zadrt homofob, borec za človekove pravice ali nasprotnik splava, tudi se ne boste zmenili za barvo polti in se spraševali, ali plačuje davke. Pri pici bo štel okus, videz, njene intrinzične kvalitete in njena slastnost, ne kuhar.  V besedilu dokazujem, da izolacionistična pozicija ni posebej prepričljiva in da se mora njen zagovornik soočiti z nepremostljivimi težavami.

Vendar pa mojega besedila niso cenzurirali in zavrnili. Novinar Radia Slovenija ni imel te sreče.

Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije

Verjetno sem zadnja oseba v Sloveniji, ki bi gojila pričakovanje, da bo predsednik Borut Pahor obsodil sovražno in nestrpno govorico proti beguncem, v takem kontekstu pa tudi zadnjo naslovnico Demokracije, ki z grobimi vizualijami namiguje na »migrantsko kulturo posilstev«, ki preti Sloveniji in še zlasti slovenskim ženskam. No, vrh ledene gore in za ustvarjalce takega vsakodnevnega hujskaštva povsem normalna stvar.

O njegovi premišljeni nevtralnosti sem že nekajkrat obširno poročal, najbolj zgoščeno v analizi z naslovom Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu, v kateri sem pokazal, da je bil predsednik, ko se je bil ob eskalaciji sovražnega govora le prisiljen izreči, primarno zainteresiran za pravico do drugačnega mnenja in svobodo izražanja, šele mimogrede pa pripravljen ob najhujših ekscesih nameniti kakšno besedo o potrebi po dialogu, strpnosti in kar je še podobnih zanj nenevarnih imaginarnih floskul.

Poseg v svobodo tiska in govora

Današnji prispevek v TV Dnevniku javne radiotelevizije pa me je vendarle vrgel iz tira. Ob pričakovanju, kaj bo storil ob odkritih rasističnih namigih na omenjeni naslovnici, je potem prekašal samega sebe: po vseh kriterijih ksenofobno, strah in sovraštvo zbujajočo manipulacijo je mimogrede odpravil za zavrnitvijo po komentarju, češ da bi to pomenilo poseg v svobodo tiska in govora.

Pahor naslovnica Demokracije posilstva

Grafika iz TV Dnevnika: predsednik ne komentira

Argument je torej analogen zgornjemu: kadar koli vas kdo vpraša po kateri koli opredelitvi od sovražnega govora, lahko uporabite tak čudežen recept in ga zavrnete. Ker vam je svoboda tiska in govora ljubša izbira. In vanju ne želite posegati.

Povedano drugače: Pahor je razkril, v zaradi njegovega ravnokar opisanega načela ne moremo pričakovati, da bo kadarkoli v prihodnje obsodil kakšno od medijskih dejanj razpihovanja sovraštva. Če vzamemo sintagmo »poseg v svobodo tiska in govora« čisto dobesedno, pa to pomeni še nekaj, da ne bo komentiral niti kakšno od nemedijskih dejanj rasizma, netolerance in sovražnega govora. Čeprav je danes večina takih, ki so medijsko posredovana in fabricirana. Na kratko torej: ker bi se to lahko razumel kot poseg v naštete pravice in svobodo, od predsednika ne pričakujmo obsodb.

Pasivni prispevek k rasti sovraštva

No, takšno stališče je popolnoma nevzdržno za njegovo funkcijo, tudi takrat, ko se bizarno razglasi za »nemoralno neavtoriteto«. Je škandal brez primere in dokaz, da prvi državnik v Sloveniji pasivno prispeva k nekontrolirani rasti sovražnega in sovraštvenega govora.

K temu je dodati še nekaj: da je končno Pahor v opreki s samim sabo. Ker je v preteklosti v stiski pred obtožbami, da je glede tega tiho, že navajal sicer izrazito izmišljeni izgovor, češ doslej sem se že večkrat oglasil. Kar je potem moralo biti razumljeno kot poseg, ki ga po njegovi najnovejši izjavi ne bi smelo biti.

No, morda pa te opreke res ni. Kajti vsa javljanja so bila zelo podobna drugemu stavku iz objavljene grafike: »Njegova stališča o nujnosti medsebojnega spoštovanja pa so splošno znana«. Kar res zveni kot še ena zmagovita floskula na natečaju abstraktnosti in praznosti v izražanju ali bežanju od konkretne opredelitve. V na ta način izraženem stališču namreč ni nobene logične povezave s tem, kar bi moral obsoditi – Pahor ni dejal niti tega, da je omenjena naslovnica primer takšnega medsebojnega nespoštovanja. Zato bi na tem mestu lahko stal kateri koli stavek, recimo: »Njegova stališča o nujnosti uvedbe letalske obrambe pred točo pa so splošno znana«.

Demokracija kultura posilstev migranti begunci

Naslovnica Demokracije v svojem hujskaškem elementu

Kot na radiu Erevan

V tej tragikomediji Pahorjeve (ne)odzivnosti na razrast ksenofobije v državi človek nehote pomisli, da so njegovi odgovori resnično strukturirani kot šala. Spomnimo se recimo na njihovo strukturo v nizu vicev o radiu Erevan, kjer komični učinek vedno znova vznikne med vprašanjem A in nemogočim odgovorom B, ki se vedno začenja s tistim »Načeloma da, vendar«. Naj navedem primer.

Vprašanje: Ali drži, da so pogoji v naših delovnih taboriščih odlični?

Odgovor: Načeloma da. Pred petimi leti eden od poslušalcev ni bil prepričan o tem, pa se je odločil zadevo raziskati. Kaže, da mu je tam tako všeč, da se še vedno ni vrnil.

Pahorjevi odgovori na vprašanja novinarke Eugenije Carl v citiranem dnevniku so, z nekaj moje pesniške svobode, podobni nečemu takemu:

Vprašanje: Ali drži, da kot predsednik republike obsojate razraščanje sovražnega govora do beguncev?

Odgovor: Načeloma da, vendar (a) to ni sovražni govor do beguncev, temveč do migrantov, (b) po moje je napak govoriti o sovražnem govoru, ker moramo zaščititi pravico do svobode tiska in govora, (c) medijske naslovnice o kulturi posilstva migrantov res niso prijetne, ampak sam ne bom tvegal, da bi bil narobe razumljen, (d) sem pa za medsebojno spoštovanje.

Žal ni smešno, ampak tako kot so sovjetske šale na svoj (politični) račun pomagale ljudem preživeti, bomo morali preživeti tudi tega predsednika.

Več:

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

JAZ NA RADIU EREVAN (GOVORI PAHOR), sonet

Demokracije slik’co imate v mislih?
Prešlí so mejo dobrega okusa,
a v tej napak’ci sta tud’ en, dva plusa …
Poletje je čas kumaric pač kislih!

Da bi obsojal? Jaz?! Saj niste resni!
Vršíl ne bom najmanjšega pritiska,
svobodo ščitim govora in tiska!
(Zamerit’ nočem levim se ne desnim.)

Ker sem preCednik kurjega telesa,
ne bom tud’ lumpov Cerkve za ušesa
(stvar staršev je, ki hočejo imet’ birmo)

ne teh, ki so ukradli javno firmo …
Dovolj meglena, da so spoštovana,
stališča moja so vsesplošno znana!

Jurčičevi nagrajenci: Peter Rak in njegove tarče

V današnji sobotni prilogi Dela (10. 3. 2012) se na drugi strani s čestitkami na celi strani (!) poklanjajo svojim nagrajencem, tudi Marku Crnkoviču in Petru Raku. Analiza novinarskih presežkov je vedno na mestu in dobrodošla – za orientacijo, katerim zgledom je treba slediti. Prvemu sem na teh straneh že večkrat čestital, zdaj je čas za čestitke drugemu. Zofijini smo to že storili na podlagi odkrivanja Delovega poročanja o EPK. Čase zlate dobe časopisa Delo (torej pod Janšo in Jančičem) si bomo zapomnili tudi po obračunih s političnimi oponenti, ne le novinarji. Kako to počnejo slednji, je zmerom vredno vsaj bežnega mementa. Leta 2005, 2006 in 2007 je bilo obdobje, ko je tedanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek postal trn v peti oblasti zaradi nenehnih kritik Janševe oblasti, predvsem v dveh zadevah: izbrisanih in izgonu romske družini Strojan. Novinarji so razumeli sporočilo, po načelu: kar ni všeč Njemu, ne sme biti všeč niti nam, ki mu sledimo. Nekateri so nalogo vzeli zelo resno. Poglejmo si nekaj miselnih dosežkov, doslej po krivici spregledanih, ki jih je Rak prispeval v svojem komentarju pod naslovom »Gromovnikovo slovo« v Delo 24. februarja 2007.

»Frajgajstovski pulover in superge, razkuštrani lasje in razmršena brada, avtor treh pesniških zbirk, nekonformistična preteklost, ko je denimo v srednji šoli tekmoval, kdo bo zbral več cvekov, aktivistična dejavnost ob sovjetski invaziji na Češkoslovaško in ob konfliktih na Kosovu. Nekonvencionalnost bivšega varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka je lahko osvežujoča v okolju rigidnih političnih manir, v svetu navideznih interakcij in virtualnih družbenih procesov, ko ob koncu velikih zgodovinskih zgodb in prozaičnosti vsakdanjih banalnosti postajamo vse bolj zdolgočaseni in otopeli.«

Komentar (skoraj odveč): superge in razmršena brada niso za urejeno okolje, kakršno je zdaj slovensko. Prišli so novi časi, politične razmere niso več rigidne, zato je nekonvencionalnost zunanje podobe varuha, siceršnjega nekonformističnega zbiralca cvekov na šoli, odvečna ali celo moteča. O človekovih dejanjih marsikaj pove že njegova neurejena pojava.

»Pa vendarle se je ob koncu mandata treba vprašati, ali je bil njegov način delovanja res optimalen oziroma ali je bila njegova neortodoksnost že sama po sebi garant za učinkovito opravljanje temeljnega poslanstva, to je varovanje človekovih pravic.«

Komentar (skoraj odveč): ob odhodu varuha – kakšna sreča, da se mu je iztekel mandat – bi rad novinar Rak zreduciral delo varuha na njegov neortodoksni videz, hipostaziran v nekaj, kar je pri varuhu opazil kot edini učinek (ja, učinek) njegovega dela. Od tod nadvse sofisticirana misel, kajpak podtaknjena, da se je treba vprašati po vzročnoposledični zvezi med zunanjim videzom in opravljenim delom. Povedano drugače: novinar Rak je dobesedno predpostavil, da učinkov dela varuha ni in da se je Hanžek zgolj šlepal na svojo neortodoksijo zunanje podobe. Ta podoba  kot »način delovanja« ne more biti jamstvo za optimalno opravljanje svojega poslanstva…

»Samostojna in avtonomna drža ombudsmana je seveda nujna, vendar se je pri Hanžku pogosto zdelo, da gre predvsem za zunanjo, manifestativno neodvisnost, ki je bolj kot reševanjem problemov rabila samopromociji varuha samega.«

Komentar (skoraj odveč): v grimsovskem propagandističnem slogu sovražnika obtožiš nečesa, kar si vanj projiciral v svoji sovražnosti. Korak naprej je to: Hanžek je zdaj obtožen kar dvojega, navidezne neodvisnosti in s tem povezane samopromocije.

»To je posledica njegovega svetovnega nazora, izoblikovanega v duhu generacije ’68, kar pomeni zavračanje establišmenta, institucij in avtoritet. Za mesto varuha človekovih pravic bi bilo to zelo dobrodošlo, če se ne bi napajalo iz že davno preživetih retroprincipov, navideznega psevdoradikalizma in pogostega oponiranja političnemu establišmentu zgolj zaradi poze.«

Komentar (skoraj odveč): Ne, to ni kakšna laična psihoanalitična vaja, to so vnovič grimsovske vaje »ad hominem«. Hanžek je obtožen, kar na pamet, zastarelih miselnih nazorov, »retroprincipi« so tu verjetno nekaj, kar ovira delo v sedanjosti (varuh ne razume in ne pozna, katere so nove modne smernice reševanja romskega vprašanja). Predvsem pa je pozer, oponirajoč politikom zaradi oponiranja samega. Argumentov in dokazil seveda nobenih, Rak tu znova črpa iz bazenov svojega političnega imaginarija, ki sploh ni njegov, na kar kaže njegova predvidljivost.

»Minimalna stopnja kooperativnosti je pač nujna, sicer delo ombudsmana ostane zgolj v okviru bučne deklarativnosti, ki nima posebnega dometa.«

Komentar (skoraj odveč): no, tu se je novinar le iskreno prebil do sredice problema, ki ga žuli. Varuhu bi predlagal več kooperativnosti z vladajočo politiko, Janševo torej, in manj bučnosti v nastopu. Domet prvega je bistveno večji. Spontano mu je treba dati prav: s svojo novinarsko kooperativnostjo je za to živ dokaz!

»Tukaj igrata veliko vlogo tudi njegov temperament in vztrajanje pri brezprizivnosti stališč, kar je dajalo tudi vtis vzvišenosti in samozadostnosti njegovega položaja.«

Komentar (skoraj odveč): klasičen etotičen »ad hominem«, že tretji v nizu. Udri po človeku in njegovem značaju, ne po argumentu, ki ga je povedal. Rak se je dobesedno zaletel kar v Hanžkov temperament, po tistem, ko je opravil z njegovim telesom, iz tega pa izpeljal še tezo o psiholoških učinkih  slabega temperamenta na ljudstvo, ki prevarano zaradi njega in ne česa drugega razbira trdnost in nedotakljivost pozicije varuha.

»Posebno poglavje je njegova politična opredelitev.«

Komentar (skoraj odveč): ja, to res zahteva posebno poglavje, po tistem, ko drugemu to politično opredelitev podtakneš. In res bomo veliko zamudili, če izpustimo pridigo o tem s strani pravovernega novinarskega nagrajenca.

»Ko ga je leta 2001 za to funkcijo predlagal tedanji predsednik Milan Kučan, se je predstavljal kot apolitični kandidat in v državnem zboru tako dobil večinsko podporo, vendar ga je njegov svetovni nazor nedvomno determiniral v smislu simpatizerstva z določenim političnim blokom in tukaj je bilo pri Hanžku zaslediti vrsto nekonsistentnosti. »

Komentar (skoraj odveč): res se trudi ta novinar z nabuhlim baročnim jezikom, namesto da bi povedal naravnost: zanj je Hanžek blefer. Navidez nepolitičen, v resnici pa globoko politično prodana duša. In žrtev svojega nazora, napačnega seveda, ki ga je, revčka, danes predsednika neke stranke, čisto determiniral.

»Resnici na ljubo sta ga Drnovškova in nato Ropova vlada zgolj pokroviteljsko tolerirali, branje njegovih poročil v državnem zboru je bilo nekakšna zdolgočasena rutina, kateri ni nihče posvečal posebne pozornosti, in tudi Hanžek je bil precej bolj diplomatski do leve politične opcije.«

Komentar (skoraj odveč): here we go. Hanžek je prodana levičarska duša – do svojih je zdolgočasen rutiner in nadvse diplomatski. Vseh ne kritizira z istimi vatli. To je vse, kar moramo o njem vedeti. Klasičen politikantski argument, ki smo ga tisti čas poslušali iz stranke, ki se jo brani, in njenih  pribočnikov. Po načelu: kdor ni z nami, je proti nam.

»Sporov nikoli ni stopnjeval do konfliktnosti ali celo sovražnosti, z nastopom Janševe vlade pa se je njegov nastop precej radikaliziral, še zlasti ob primeru romske družine Strojan, ko je v njemu lastnem vehementnem slogu podal z dramatičnim patosom ozaljšano izjavo o koncu pravne države.«

Komentar (skoraj odveč): ja, je moralo zaboleti vsakega pravovernega novinarja. Kako si drzne varuh nastopiti proti Janševi vladi? Kako si drzne govoriti o koncu pravne države? In ali ste videli, uporablja dvojna merila! Ena za nas, druga za njih! Vse to je le politično motiviran govor, ker ne mara Janše!

»Primer Strojanovih lepo ilustrira Hanžkovo nezmožnost celovitega objektivnega vpogleda v določeno problematiko, saj ostaja ujetnik svojih precej klišejskih projekcij o vzrokih za izbruh konfliktnih situacij, Romi pa so po njegovem že a priori ogrožena skupina, ki si ne glede na njihova dejanja zasluži protekcionistično obravnavo.«

Komentar (skoraj odveč): psihologizacija ad personam. Hanžek je slep ujetnik svojih predsodkov in klišejskih razumevanj romske problematike, zato ni uspel uvideti čudovitih panoramskih rešitev s preselitvijo in razselitvijo Romov, kot sta si jo zamislila dr. Zver in Janša. In, seveda: Robi ne morejo biti vnaprej zaščiteni in niso manjšina, kam pa pridemo!

»Lahko se strinjamo z razlago, da je bilo delovanje vlade in policije zgrešeno ali vsaj nespretno, vendar se pri tem primeru kaže Hanžkovo pomanjkanje širine duha in tolerantnega pristopa do vseh vpletenih strani.«

Komentar (skoraj odveč): še ni konec psiholoških šikan. Tem se zdaj pridruži še obtožba o manku širine duha (kaj je to?) in tolerance. Ne do Romov, seveda, ker je ti ne potrebujejo. Toleranco potrebujeta Janša in Zver.

»Vsaj nenavadna je tudi njegova internacionalizacija te zadeve. Pri tem ne gre za kakšno zgražanje nad ‘sramotenjem naše države’, kot so se glasile nekatere deplasirane reakcije, temveč predvsem začudenje nad infantilnim tožarjenjem, ki samozavestni suvereni državi v primeru tako minornih zapletov pač ne pritiče.«

Komentar (skoraj odveč): novinarja Raka je očitno internacionalizacija zabolela vsaj tako kot vlado. Subtilnost uvedbe distinkcije med »sramotenjem« in »tožarjenjem« je frapantna in bi bila vredna poglobljene analize, če ne bi bilo jasno, kaj novinarja tako močno žuli. Hanžek je bil tožibaba, on ni sramotil države. Plasirana dikcija je tista o tožibabi, deplasirana o sramotenju. Da o argumentu o užaljeni in prizadeti samozavesti države, tej butasti personifikaciji, ne govorim.

»Če potegnemo črto pod Hanžkov mandat, bi mu ne glede na takšen gverilski način delovanja nedvomno lahko dali pozitivno oceno. Če nič drugega, je bil nedvomno agilen, glasen in – kakor je obljubljal ob nastopu funkcije tudi tečen.«

Komentar (skoraj odveč): kakšna nenadna naklonjenost ob končni razsodbi in »potegnitvi črte«! Potem ko je Hanžka razsul po dolgem in počez, bi ga zdaj ocenil pozitivno le zato, ker je tečen. Če mu je prej šlo v nos, da je naš gromovnik glasen in ga zaradi tega grajal, ga bi zdaj zaradi istega pohvalil. Razumi to globoko konsistenco, kdor more (in komur se še ljubi)!

»V primerjavi z njegovim anemičnim, omlednim predhodnikom Ivom Bizjakom je to nedvomno korak naprej in Hanžek zagotovo ni diskreditiral funkcije varuha človekovih pravic. Njegov odhod po šestih letih pa je kljub temu dobrodošel.«

Komentar (skoraj odveč): kakšna prilizljiva hinavščina je reči »Saj nisi bil tako slab, ampak vseeno raje hitro odidi!« In kakšen korak naprej – najprej se je Rak zataknil ob Hanžkov temperament in ga sesul, zdaj pa je taisti neanemični in neomledni temperament le nekaj stavkov naprej deležen vse pohvale in kardinalen argument podpore. Čeprav je, seveda, varuhov odhod dobrodošel.

»Na tem mestu pač potrebujemo človeka s pristno in ne izsiljeno avtoriteto ter predvsem nekoga, ki se zna tudi na osebni ravni identificirati s problemi ljudi brez misli na osebni prestiž ali apriorno kljubovanje vladajoči garnituri, kakršnekoli barve že je.«

Komentar (skoraj odveč): Pajade. Barva je pomembna. It is all about color. Saj je sam prej lepo povedal. Nov venček osebnih diskvalifikacij (»misel na osebni prestiž«, »kljubovanje Janševi garnituri«), čeprav gre članek h koncu. Nelogičnosti, kako v istem tekstu očitati, da je bil do prejšnjih vlad ravnodušen, zdaj pa še, da »apriorno kljubuje vsem vladam«, pustimo ob strani, novinarju Raku logika pač ni blizu.

»Žal je od kandidature odstopil Boštjan M. Zupančič, ki bi bil skoraj idealen človek za to funkcijo, vendar se zdi tudi Zdenka Čebašek Travnik solidna izbira. Verjetno bo sedaj nekoliko manj gromovništva, zato pa več konkretnih rezultatov na področju varovanja človekovih pravic.«

Komentar (skoraj odveč): novinar Rak se ne ukvarja le z diskvalificiranjem ljudi za nazaj in dani trenutek, temveč tudi z gledanjem v prihodnost (Boštjan M. Zupančič pa bi bil res prava izbira). Celo svojo podporo novi kandidatki je izkoristil za to, da bi še v zadnjem finalnem stavku ošvkrnil zapuščino odhajajočega varuha, ki od sebe ni dal »več konkretnih rezultatov«. Hkrati že ve, da bodo ti, rezultati namreč, sledili pri njegovem nasledniku.

Za konec: ko pogledamo celoto, tako opazimo, da novinar ni bil sposoben navesti niti enega vsebinskega očitka. Govori o varuhovem značaju in temperamentu, divje špekulira o njegovi politični pristranosti, stilu življenja in mišljenja, zunanjem videzu in nekonvencionalnosti. Skratka, podaja pripise psihološke in politične ocene varuha, na njihovi podlagi pa gradi svoje sklepanje in končno vrednotenje, ki je dejansko »razvrednotenje« Hanžkovega dela. Razkošje politične pravovernosti Petra Raka se ne bi moglo razbirati v večji in bolj nazorni slepoti udinjanja.  Škoda, da ga Janševa SDS ni pritegnila že malce prej, ob začetku Hanžkovega mandata. Prepričan sem, da je vedno še kaj prostora za nove apostole resnice. Takrat in danes.

Verjamem, da bi Delovi novinarji morali doseči večjo stopnjo memorativnosti in se spominjati svojih preteklih in sedanjih dosežkov, takšnih ali drugačnih. Vzhičenost ob nagradah kaže na nekaj čisto nasprotnega.

Hanžek ombudsman Mladina