Politika žalitev je vedno bolj navzoče področje politične retorike in slovenski avtorji bi lahko napisali debele knjige, če bi se z njo poglobljeno ukvarjali. Na globalni svetovni ravni najbrž v akademskih analizah vodi tista, ki jo v kontekstu tradicije desničarskega populizma piše Donald Trump in čeprav se ekspertni mainstream pretežno strinja, da je politično izjemno nevarna, se nekolikanj razlikuje v presoji, ali je morda toksični jezik celo omogočil njegovo predsedniško zmago ali pa je morda uspel navzlic tovrstni retoriki in ne z njeno pomočjo.
Helio Fred Garcia, sicer avtor knjige Words on fire, znotraj svojega koncepta »zažigalnega političnega jezika« ločuje med dvanajstimi vrstami politične komunikacije, ki so v preteklosti pripeljale do nasilja v odnosu do skupin, kritikov in opozicije, tudi na ravni državljanskih nemirov – po njegovem Trump uporablja prav vse med njimi. Naj jih nekaj naštejem: razčlovečenje neke družbene skupine, denimo Mehičanov, muslimanov, migrantov, označenih za »živali« in opisanih kot tistih, čigar prisotnost med nami vnaša okužbe; demoniziranje tekmeca ali kritika, ko je na primer štirim kongresnicam zabrusil, naj se vrnejo tja, od koder so prišle, čeprav so vse ameriške državljanke so se tri med njimi v ZDA tudi rodile; močno pretirano sklicevanje na »tveganje« z napihovanjem sorazmerno neškodljivega dogodka, recimo s skupino obubožanih migrantov, ki so zaprosili za azil, označenih za »karavano« in za »invazijo«, za katero menda stojijo skrivnostni finančni viri in ki zahteva, ker so menda nevarni, mobilizacijo vojske.
Sovražni in sovraštveni govor
Vse to zveni znano, toda znova se zdi ključno poudariti, da velja toksični jezik obravnavati onstran diskurza sovražnega govora, ki je vselej uperjen zoper zaščitene manjšine. Na ravni zakonodaje lahko sovražni govor v najboljšem primeru preganjamo, ob sicer katastrofalni sodni praksi, sovraštvenega jezika pa, razen na zasebno pobudo zaradi kaznivega dejanja razžalitve zoper čast in dobro ime, običajno ne, sploh ne v primeru verbalnih obračunov med politiki, kjer se spontano pričakuje višji prag tolerance glede svobode izražanja.
In čeprav smo na ravni zaznanega v Sloveniji že dolgo pred razvpitim fenomenom aktualnega ameriškega predsednika detektirali razmah toksičnega jezika, njegovo širitev in intenzifikacijo spremljamo tudi po marcu 2020, ko se je nekaterim zdelo, da bodo protagonisti v trenutku prihoda na oblast morda vendarle odvrgli svoja retorična orodja vpričo doseženega cilja. Morda tudi zaradi implicitnega trumpovskega zgleda, ko je videti, da raba žalitev, diskreditacij, posmeha in norčevanj preprosto deluje in vsaj pri zadostnem številu volivcev naleti celo na odobravanje, vsekakor pa njegovim uporabnikom praktično nič ne škoduje.
Kar toksičnosti pri nas daje moč in veljavo, sta dva dodatna elementa. Prvi je, da več kot očitno njegovi izvajalci računajo, da njihovi kritiki, predvsem politična konkurenca na levici, tovrstnega jezika pač nikoli ne bo uporabila, zato so nujno v primerjalni prednosti. Takšen premislek je možen le ob predpostavki, da učinkuje pozitivno pri doseganju političnih rezultatov in podpore, ne negativno. In prav na tej točki ima po vsem sodeč levica težave, saj pričakovano stoji na stališču o neprimernosti tovrstne politične kulture in tudi, da bodo državljani tak jezik kaznovali, kar pa se nikakor ne zgodi.
Drugi element je za naše razmere značilno hipokritičen (»Mi lahko, vi ne smete«) in povezan s paralelnim strankarskim medijskim imperijem, katerega nastanek je ceh preprosto pasivno opazoval – če se kdaj zgodi, da toksični jezik uporabi kritik oblasti ali pripadnik opozicije, bodo propagandna glasila v trenutku reagirala in za isto vrsto prekrška, največkrat ustrezno prenapihnjenega, akterja brez zadržka pribila na križ, medtem ko smo se pri protagonistih na njihove ekscese že navadili. Metoda, ki ima dvojno funkcijo: neposredno diskreditacijo političnega nasprotnika, razen če je očitek upravičen, in implicitne nivelizacije ali »normalizacije« lastnega toksičnega jezika v smislu »Saj tudi drugi to počnejo«.
Jezik posmehovanja
Kar se mi v domačih razmerah zdi povsem neraziskano polje, je funkcija posmeha v korpusu rab toksičnega jezika. Več kot očitno ima moment žalitve funkcijo ponižanja in kompromitacije naslovnika. Če je osebno norčevanje največkrat povezano z neugodno vpeljavo variant »ad hominem«, ki se velikokrat ne iztečejo najbolje za njenega uporabnika in ne naletijo na zadostno odobravanje, pa je bolj ali manj sofisticirani posmeh videti bistveno bolj učinkovit in sprejemljiv element političnega jezika, ker se največkrat ne zdi invaziven.
Domačih zgledov imamo veliko, vzemimo enega zadnjih, šolsko enostavnih. Ko je predsedujoča socialnim demokratom te dni opozorila na novo epizodo v izvajanju »nadzora škode« na mednarodnem parketu, kjer Slovenija kotira vedno nižje zaradi oddaljevanja od Evropske unije, sumljivih prijateljevanj z nedemokratično Madžarsko in posegov v medije, pri tem pa ciljala na nov prevod Janševe žabje basni »Vojna z mediji«, o kateri sem že obširno pisal, se je nanjo res na kratko odzval predsednik vlade. Janša je preprosto, verjetno v želji po veliki učinkovitosti, reagiral takole:
»Tanja ima spet dan cepetanja«.
Brž lahko vidimo, da je preenostavno in tudi nenatančno njegov jezik označiti za žaljiv, dejansko se je trudil doseči posmeh. Če pustimo ob strani diskvalifikatorični in poniževalni kontekst vpeljave osebnega imena za Tanjo Fajon, je intenca stavka »ima spet dan cepetanja« hitro razumljiva vsakomur. Premierjevo izbiro je več kot očitno vodila želja, da bi predsedujočo konkurenčne stranke prikazal kot infantilno: SSKJ med drugim navaja rabi »otrokova jeza se kaže največkrat v cepetanju« in »otroci so cepetali od veselja«. Dejanje cepetanja ni nekaj, kar bi bilo vpeljano v enostavni funkciji žaljenja, ampak predvsem zato, da bi Tanjo (!) prikazal kot nekontrolirano ali neodraslo osebo.
Na resno izraženo kritiko je Janša preprost ponudil le kratek stavek, s katerim jo je prezentiral kot nenadzorovano cepetajočo osebo, za katero se, podobno kot za otroka, ki zganja svoj cirkus, ne smemo preveč zmeniti, s čimer ni postopal le adhominalno, ampak jo je hkrati izbrisal in izključil iz registra oseb, s katerimi se želi pogovarjati.
Posmeh in komedija
Anshuman A. Mondal v prispevku v knjigi Comedy and the Politics of Representation ugotavlja, da je posmehovanje sicer tesno povezano s komedijo, vendar se razlikuje od njega, na podoben način pa se tudi komedija razlikuje od satire, čeprav si z njo deli nekaj skupnih lastnosti.
Pojmovne meje niso jasne, komično še nujno ne vsebuje elementa posmeha in tudi satira ne nujno elementa komičnega. Če upoštevamo, da je posmeh povezan s komičnim, bo tudi jasneje videti, da je toksični jezik posmehovanja drugačen od klasične žalitve – da je žaljiv, je tukaj lahko šele naknadni učinek, primarni cilj je drugje. Pri posmehovanju gre za neko vrsto govornega dejanja, ki bi ga lahko skupaj s spoznanji J. L. Austina označili kot performativnega; z njim ne želimo preprosto opisati sveta, ampak jezikovni znak (stavek, izjava, glagol) tudi »izvaja« in tvori dejanje, ki ga zaznamuje. Ne more biti dvoma, da je Fajonova s takšnim dovtipom na konci diskreditirana, vendar je do takšnega učinka pripeljal nekakšen porog, bolj ali manj huronska zabava, na katero pri občinstvu stavi avtor.
Posmeh lahko vsebuje različne nivoje ponižanja, norčevanja in zabavljaškosti, prav vse oblike, tiste najbolj agresivne in žaljive, pa ne bodo s polno zanesljivostjo pripeljale do želenega komičnega učinka.
Toksični jezik s Spinozo
Že filozof Baruch Spinoza se je glede zasmehovalca obregnil, da sledi napačnem mnenju in s svojim dejanjem nakazuje nepopolnost. Po njegovem bodisi predmet posmeha ni smešen in je v tem primeru zasmehovalec v zmoti, ker ga obravnava za takšnega, bodisi je smešen, zaradi česar pa posmeh (irrisio) ni pravo orodje za izboljšavo, s čimer zasmehovalec ne bo uspešen. V svoji Etiki (IV, 45) je opažal, da sovraštvo ne more biti nikdar dobro (odium nunquam potest esse bonum) in v dokaz navedel, da človeka, katerega sovražimo, poskušamo uničiti, zaradi česar si prizadevamo za nečim, kar je slabo.
Med afekte, ki se nanašajo na sovraštvo ali iz njega izvirajo, je navedel prav posmeh, ob zavisti, zaničevanju, jezi in maščevanju. Vse, »za čemer se ženemo, ker nas navdaja sovraštvo, je sramotno in v državi krivično,« ugotavlja, končno pa v opombi opozarja, da je med posmehom, ki je zanj nujno slab, in smehom, ki je zanj dober, velik razloček, saj sta »smeh in tudi šala v čisto veselje« (Nam risus, ut et iocus, mera est laetitia), medtem ko posmeh do tega nikoli ne pripelje.
Povedano drugače: če se za domačim zasmehovalcem zdi, da uživajo in jim je toksični jezik v veselje, Spinoza takšno možnost odreka. Kar nas seveda ne more niti malo začuditi – da bi se v tukajšnji krajih prebiralo ali celo sledilo spoznanjem kakšne »Etike« ali etike, se zdi v razmerah, ki favorizirajo sfero neetičnega, maksimalno deplasirano in anahrono početje.
Več:
Medijski cinizmi in njihova neuspešna detoksikacija
Irena Joveva kot socialistična balkanska čefurka: zakaj ne znamo ustaviti sovraštva?
O diskreditaciji in argumentih ad hominem
Poslanec, ki novinarskega nagrajenca primerja s serijskim morilcem