::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

O diskreditaciji in argumentih ad hominem

Slovenski politični in medijski diskurz je zanesljivo naporen, na trenutke tudi utrudljiv in nedostojanstven. Zdi se, da je takšen vedno bolj in da nas odvrača od zainteresiranega zanimanja zanj. Eden od razlogov za stanje v njem ni npr. v predvolilnem času, temveč v njegovi prevladujoči argumentativni naravi; ko ga ocenjujemo in se nam zdi izrazito osebno konfliktno obarvan, se pretežno zadovoljimo z označevalci, kot sta »diskreditacija« in »žalitev«, včasih omenjamo paranojo in teorije zarote, skoraj nikoli pa ne pogledamo pobliže, kaj tvori njegovo zmotnost in kakšne načine prepričevanja ubira.

Ena dominantnejših in prepoznavnejših značilnosti v slogu besedovanja slovenskih politikov, medijskih plačancev in ljudi sumljivega slovesa je zagotovo prav diskvalifikacija, ki jo hitro označimo kot napad na človeka, ad hominem.

idiot

Največkrat po pravici, kajti tovrstna retorika je izjemno razširjena, navzoča malodane agresivno in tako rekoč zimzelena. Državljanska (rado)vednost se žal na tej točki ustavi. Kajpak bi veljalo na javni diskurz, predvsem političen in medijski, pogledati prav skozi očala slabe argumentacije, ki se ji je v zadnjih letih uspelo prepoznavno prebiti v vse pore družbenega življenja; začela je prečiti normalno razpravo ne le na političnem parketu, temveč recimo v gospodarstvu, spletnih forumih in seveda na ulici.

Takšen vidik bi nam razodel, da je ad hominem logična zmota (ki je zaradi svoje razširjenosti niti ne bomo vedno slovenili) s svojimi posebnostmi, da ni nujno žaljiva in da je morebiti ne poznamo tako dobro, kot si domišljamo. Njene zgodovinske korenine vodijo vse tja do Aristotelovih Sofističnih ovržb, kjer grški filozof med sabo primerja »usmeritev« ovržbe proti nekemu argumentu ali proti osebi. Nekateri drugi avtorji sicer verjamejo, da je invencijo tega tipa argumenta treba pripisati šele J. Locku in G. Galileu. Toda njene prave mojstre videvamo tukaj in zdaj.

Ad hominem ni le ena najbolj razširjenih zmot, čeprav ob njej poznamo še desetine drugih, temveč tudi ena najbolj hitro prepoznavnih, zato ima določeno recidivno vrednost za množice in politike – najhitreje bi smeli upati, da bodo državljani zaradi nje lažje sprejeli odločitev, ali se bodo pustili voditi tistim, ki argumentirajo slabo, ali tistim, ki to počnejo dobro. Od tega je ne nazadnje odvisna tudi kvaliteta demokracije, pa tudi politične in medijske argumentacije ob predpostavki, da akterji napak ne bodo več ponavljali, če bodo zanje na volitvah (in sicer) kaznovani. Kar seveda ni nujno, zato se sovražnost in netoleranca v razpravi lahko hitro sprevržeta v njihov običajen modus vivendi. V nadaljevanju bom na kratko predstavil štiri tipe te zmote.

Zmerjalni ad hominem

Temu tipu večkrat pravimo tudi ad personam (napad na osebo), sloviti teoretik argumentacije Douglas Walton ga imenuje »etotičen«. V aristotelski retoriki občinstvo vselej ocenjuje govorčev argument ob pomoči ethosa, torej predpostavljenega govorčevega značaja. Če je ta moralno dobra oseba, bo njegov argument sprejemljivejši, in obrnjeno. Sklepanje, ko je iz verodostojnosti govorca izpeljana sprejemljivost njegove argumentacije, je po Waltonu nekoliko pozabljena komponenta, ki jo sam imenuje za »etotično« (značajsko) zato, da bi jo jasneje razlikoval od moralne. Beseda za moralnost sicer izvira iz iste besede in njenega pridevnika ethikos. Etotičen argument je torej element formalne dialektike, ki v argumentacijo vpelje moralno verodostojnost govorca kot faktor, ki vpliva na presojo prepričljivosti njegovih izjav. No, oblika tega tipa zmote je enostavna: »Oseba A ima slab značaj, torej njenega argumenta ne moremo sprejeti.«

Zmerjalni ali neposreden argument ad hominem je brž prepoznaven, zlasti če je zelo oseben in ker se govorec želi z njim jasno izogniti razpravi o stvari, ad rem. Odpoved vsebinski debati in preusmeritev pozornosti na neko značilnost pri sogovorcu je sicer lastna vsakemu njegovemu tipu, skupni imenovalec postopka pa je le eden: izreči sum, dvom ali celo obtožbo, nesramnost ali žalitev na račun tistega, ki mu odgovarjamo, pri čemer tak korak vsakič korenini v moralni karakterizaciji napadenega. V širši diskurzivni (ali socialni) razsežnosti so seveda napadi ad hominem največkrat prav to – poskusi diskvalifikacije sogovorca.

BMZ KUZLE

Okoliščni ad hominem

Čeprav slovenska politika in medijsko brezno premoreta brezmejno število odličnih eksemplifikacij etotičnega argumenta, si raje oglejmo naslednjo vrsto, okoliščni ad hominem (latinsko ad hominem circumstantiae). Pri njem in vseh drugih se je žaljivost nekako izgubila, od tod težja prepoznavnost. Klasičen primer zanj je prepoved kajenja. Predstavljajte si, da ste eden izmed zaskrbljenih staršev, ki želijo svojim otrokom odreči ta omamni užitek, vaš otrok pa vam zabrusi: »Hej, stari, glede na to, da kadiš tudi sam, si povsem neprepričljiv.« Če je za zmerjalni ad hominem značilen očitek o slabem značaju napadenega, se okoliščni sklicuje na nekonsistenco. In če kadite in karate svoje otroke, da tega ne smejo početi, ga boste nekoč zanesljivo deležni. Argument bi na kratko predstavili v takšni obliki: »Oseba A zagovarja trditev X, toda izvaja dejanje, ki implicira, da je zavezana trditvi, ki je nasprotna X. Torej je A slaba oseba in njene trditve X ni treba sprejeti.« Pomembno pri tem je, da se nekonsistenca povezuje z moralnostjo osebe, da torej očitek leti na vas kot kadilca in kot nekoga, ki »pridiga«, kar pomeni, da izpostavlja vašo »sprijenost«. Da se ne povezuje, pa se zgodi zelo poredkoma.

Spomnimo na zgodbo o medijskem uravnoteževanju in iskanju alibijev za njihovo politično delovanje. Temu se nemalokrat pridruži še racionalizacija, sicer redkokdaj izrečena na glas: če mediji že ne bi bili vaši, če jih vi že ne bi prevzeli, nam jih ne bi bilo treba »osvobajati«. S tem se delu slovenske politike (osebno) očita, da počne ali je počel nekaj drugega od tega, kar pridiga. Dodati velja, da nekateri avtorji včasih omenjajo še ad hominem vrste »tudi ti« kot avtonomen tip zmote, vendar ne preveč prepričljivo; zdi se, da gre za okoliščno varianto. »Tudi ti« (latinsko tu quoque), sicer druga vrsta zmote, pa postane prevladujoč ad hominem, ko je uporabljena za namen »protinapada«, zanj pa je hkrati značilen očitek o nekonsistenci. Oblika argumenta je v tem primeru taka: »Oseba A trdi, da sem slaba oseba, ker sem počel X, toda v resnici je sama počela X.« Tako vrača udarec in se osredotoča na »nevtralizacijo« argumenta ad hominem s tem, da napade sogovorca.

Pristranski ad hominem

Če je za okoliščni ad hominem karakterističen očitek o nekonsistenci (»Pravite, da prevzemamo medije, ampak vi počnete isto«), je za tretjega pristranskost. Pristranski ad hominem temelji na poudarku o nekredibilnosti oziroma neverodostojnosti. Splošna oblika argumenta je lahko takšna: »Oseba A je v svoji trditvi pristranska, ker je povezana s stanjem stvari S. Torej je njen argument treba zavreči.«

Za domače razmere zveni zelo znano: pri nas se za posameznike obsesivno išče predvsem povezave s strankami in neformalnimi skupinami civilne družbe. Včasih upravičeno, včasih ne. V primeru, da je očitek upravičen, seveda ne moremo govoriti o tipu logične zmote.

Zastrupitev vodnjaka

Četrti argument tipa ad hominem je dobil ime »zastrupitev vodnjaka«: v skladu z bajko iz srednjega veka, ko so verjeli, da so Judje krivi za zastrupitev studenca, kar je bil le izgovor, da se jih preganja. V tem tipu napada na človeka predpostavljamo, da je oseba močno in dogmatično zavezana zagovarjanju neke trditve, zaradi česar ji v njeni presoji ne smemo nikoli zaupati. Opis zmote bi lahko bil naslednji: »O osebi A poznamo ali vemo X. Torej X kaže na to, da njeni argumenti niso resnični.« Za »zastrupitev studenca« je velikokrat značilna sovražnost, napad na človeka pa nujno sploh ni povezan s temo razprave. Izgovor za diskreditacije sogovorec običajno najde v njeni preteklosti ali pripisu, pri nas pa je izjemno priljubljeno, da jo uvrstimo v določen »klan«, pri čemer vas lahko specifično »obremenjuje« ne le članstvo v kakšni stranki ali društvu, temveč že kakšen partikularen dogodek, recimo »napačno« kosilo z »napačnim« človekom ali vaša udeležba na naključnem cvetličnem festivalu.

»Zastrupitev vodnjaka« je v svojem bistvu togo izpeljana različica prejšnjega tipa pristranskega argumenta v stilu »enkrat komunist, vedno komunist«. Za slovenske razmere je izrazito značilna zaradi agresivnosti političnega etiketiranja, ki se ne zadovolji z očitkom o pristranskosti, temveč dobesedno demonizira nasprotnika, o njem govori z gnusom in prezirom. Notorična delitev na »naše« in »vaše«, logika izključevanja torej, parazitira na takšni demonizaciji in jo naravnost zahteva. Značilno za tretji in četrti tip argumenta je, da ju govorec velikokrat usmeri proti napadenemu človeku, še preden je ta sploh spregovoril, postopa torej z vnaprej določenim mnenjem o njem in ga zaradi tega že predhodno izključi iz razprave.

Napad na človeka torej ni nujno žaljiv – množice ga verjetno zato manj hitro prepoznajo in ovrednotijo, če ni takšen. Toda v primerjavi z drugimi napakami je še zmerom zelo identifikabilen, zaradi česar ima določeno instruktivno ali pedagoško vrednost, kakopak če državljani sploh kažejo voljo po učenju in zavračanju neveljavne argumentacije. Za vse različice te napake je nadalje značilno, da razpravo speljejo proč od relevantne teme, zato spadajo pod zmote ustreznosti ali relevance. V političnem diskurzu je ad hominem največkrat taktika (nemočne) opozicije, v slovenskih razmerah pa je, zelo neobičajno, lahko tudi taktika vladajočih, če se spomnimo zgodb z brezplačniki, ki so vmes postali s pomočjo domačega in tujega kapitala financirana strankarska trobila.

Razprava o veljavnosti argumentov, njihovi moči in šibkosti, bi seveda bila nujna za izboljšanje stanja argumentacije v političnem diskurzu, ki na trenutke kaže znake akutnega vnetja, zaradi česar je naša demokracija videti oziroma je bolna. A bi si česa takšnega vse strani najprej morale želeti. Zato smo bolj na tem, da žalostno odkimavamo, ker je ad hominem samoumevno postal tako rekoč intrinzični sestavni del političnega in medijskega delovanja, vključno z nekaterimi novinarskimi sateliti.

Diskreditacijski diskurz žalitev zadnja leta postaja normalno diskurzivno stanje velikega dela medijev in širše družbe, njihove nosilce pa, navdušene nad uspešnostjo lastne nizkotnosti in včasih podlosti, dela celo za ponosne.

 

Information

This entry was posted on 14/11/2019 by in ad hominem,diskreditacija,mediji,zmote.
%d bloggers like this: