Ameriški predsednik Donald Trump je pred dnevi na večerji Nacionalnega republikanskega kongresnega odbora nastopil na odru in se pohvalil, da mu države željno »poljubljajo zadnjico« ob pogajanjih o carinah med njegovo globalno trgovinsko vojno.
Novinar Dela Janez Markeš je gesto označil za njegov nov strel v koleno, izraz arogantnosti in vasezagledanosti. Če mislite in se hvalisate, da vam vsi poljubljajo zadnjico, »kissing my ass«, potem tak predsednik »nima civilizacijskih dimenzij, da bi karkoli izpeljal«, je še prepričan.
Da Trump osebnostno in značajsko ni civiliziran ali kultiviran, vemo že dolgo; njegova kartoteka nesramnih izjav je zagotovo ena najbolj debelih v zgodovini svetovne politike. Smemo govoriti zgolj o Trumpovi vulgarnosti ali še čem več?
Nediplomatski jezik
Trenutno dogajanje ni zgolj izraz bizarne trgovinske vojne, sploh med ZDA in Kitajsko, kjer je ameriški predsednik uvedel 145 odstotno carino, saj je treba upoštevati še 20-odstotne carine, ki jih je uvedel zaradi dotoka fentanila. Ne, vprašajmo se raje, zakaj njegov začetek novega mandata spremlja še dodatna ekstremna vulgarnost, dejansko zmagovita politična drža vsaj glede na volilni rezultat ameriških volitev?
Zagotovo Trumpov jezik in mentalno stanje dokazujeta zdaj že prislovično narcisistično samozavest, s katero ne izraža zgolj osebne in politične moči, temveč tudi močno željo, da druge ponižuje in da so mu vsi v okolici povsem podrejeni. Občutek, da dela nekaj prav v carinski vojni, ki jo je sam povzročil, je ob izrazitem odkimavanju celotnega sveta najbrž še močneje izražen. Zaradi vseh dvomov še bolj potrebuje potrditev, da je v središču dogajanja, zaradi česar vzvišeno uživa v podrejanju drugih, saj opazuje njihov strah, kaj bo storil glede carin in kakšne posledice bodo sledile.
Nasploh so carine postale tako rekoč beseda leta, njegovo priljubljeno politično in gospodarsko orožje, s katerim trenutno do zadnjega atoma moči dokazuje, da je tako rekoč vladar sveta in si ga lahko kadarkoli podredi v celoti, če se lahko odloči.
Aroganca kot znamenje moči
»Poljubljanje zadnjice« sodi v neverjetno nediplomatski in konfrontacijski jezik, s katerim intenzivno dokazuje svojo agresivnost in tekmovalnost. Je dobra metafora za opis ponosa, ki ga čuti v sebi zaradi lastne pomembnosti, četudi na način, da z njim spravlja iz tira domačo in svetovno ekonomijo, kjer se za svoje napačne odločitve niti ob ugovarjanju ne rabi sekirati. Bahavost nekoga, ki uživa razumevanju, da vsi poljubljajo njegovo zadnjico, zagotovo izvira iz potrebe po bolehnem iskanju pozornosti, šokiranju javnosti in tudi tega, da spravlja sogovorce v neroden položaj. Vsaka običajna beseda bi zanj predstavljala tako rekoč znamenje šibkosti. Razen tega predstavlja osnovno njegovega populizma, ki mu prinaša politično priljubljenost.
Trgovinsko vojno, ki je pripeljala do njegovega vtisa, da mu vsi poljubljajo zadnjico, je najbrž mogoče razumeti tudi kot nekakšen performativen odnos. Naj pojasnim. Kaj pa, če trenutna vojna ni le ekonomsko orodje, s katerim izvaja svojo dominacijo, sicer pogubno tudi zanj, ampak tudi ali celo predvsem gesta potrjevanja hierarhije, v katerem skozi simbolni mehanizem nadzora druge politične in gospodarske akterje reducira na objekte svojega vpliva? V tem smislu morda prvenstveno kaže svojo absolutno moč in jo skuša teatralično narediti za karseda vidno.
Narcisističen Leviatan
Te dni je izšel slovenski prevod kultnega Hobbesovega Leviatana, napisanega davnega leta 1651. Trump želi biti en takšen narcisističen Leviatan, ki vzpostavlja centralizirano oblast absolutnega suverena – tokrat sicer v imenu ZDA, čeprav se počuti kot vladar sveta, in na škodo vseh drugih na zemeljski obli. Če želijo po Hobbesu ljudje vselej delovati iz sebičnih vzgibov, kar je njihovo naravno stanje, ki nato poraja nenehne spore in vojno vseh proti vsem, bo po njegovem družbena pogodba na koncu pogubne posledice preprečila, če se bodo odpovedali delu svojih naravnih pravic in s tem pridobili na varnosti in redu, ki ju obljublja absolutna oblast.
Za Hobbesa je absolutna moč Leviatana upravičena, ker verjame, da bi alternativa, nekakšna anarhija, bila veliko hujša možnost, kar je sam zaznaval v času angleške državljanske vojne (1642–1651). Ob vtisu kaotičnosti, ki jo je doživljal, je še bolj pritrjeval ideji, da je močna oblast nujna. Šele njegovi kritiki, še zlasti filozof John Locke, so v imenu zagovora svobode razumeli Leviatana kot povsem tiranski lik.
Tokrat si je Trump vlogo suverena in vladarja kot »umetni človek« zamislil skozi neomajno vsiljevanje svoje volje drugim državam s pomočjo carin. Te so zgolj trenuten meč, ki ga energično vihti kot svoje orodje moči. Toda če je Hobbes svaril, da bi naravno stanje človeka, ki zasleduje lastne interese, povzročilo nenehne konflikte in nevarnosti, zaradi česar je menil, da bi bilo naše življenje v tem stanju bilo »osamljeno, bedno, ogabno, surovo in kratko« (angleško »solitary, poor, nasty, brutish, and short«), nas Trump kot samooklicani suveren, ne da bi se tega zavedal, verjetno sili natančno tja, od koder Hobbes beži.
Mrtev ali ne?
Ker rad ponavlja, da je nekakšen odrešenik, je Američane celo pozval, naj ne bodo šibki in neumni, temveč »močni, pogumni in potrpežljivi« v trenutku, ko je uvidel – kar res ni težko -, da njegove carinske rešitve niso najbolje sprejete in so med drugim začeli indeksi na svetovnih delniških trgih rekordno padati, svet pa se je znašel na robu nove recesije.
Le kaj lahko ustavi megalomanski občutek pomembnosti monarha sveta in ali si ga svet lahko privošči? Skupaj z Markešem lahko rečemo, da je zaradi takšnih ali podobnih potez Trump že mrtev, ker še nihče ni preživel. Druga možnost je, da tako rekoč ne bo preživel preostanek sveta. Še verjetneje pa je, da bo zaradi sodobnega Leviatana, te biblične morske pošasti, za nekaj časa vržen iz tira še precej bolj, kot je že sicer.
