Dr. Tomaž Mastnak je v današnjem Dnevniku objavil kolumno, v kateri je med drugim podvomil, da cepiva proti covidu-19 sploh delujejo. Po njegovem ne preprečijo okužb in tudi ne bodo ustavila epidemije. Cepiti se je potemtakem popolna neumnost, pravzaprav v svoji slepoti s tem, da se cepimo, pristajamo na zaroto:
»Jasno postaja, da cepiva ne preprečujejo ne zbolevanja ne okužb, da epidemije niso in je ne bodo ustavila.«
Po njegovem smo na globalni ravni deležni prisile ukrepov, pri katerih ne gre za omejevanje epidemije, ampak za nekaj čisto drugega. Svoj trhli konspiracizem sicer tokrat ne razširi v jasno trditev, kaj točno naj bi bil namen skritih načrtovalcev, vendar on že ve, da so vsi primeri ustavljanja smrti in bolezni s cepljenjem popolnoma odveč. V bistvu smo naivni, če sprejetim ukrepom, tokrat na globalni ravni, sploh verjamemo:
»Ker se cepljenje in drugi ukrepi stopnjujejo, čeprav ne omejujejo epidemije, se vsiljuje misel, da omejevanje epidemije niti ni njihov namen. Zdi se, da nimamo ukrepov zaradi epidemije, temveč da imamo epidemijo zaradi ukrepov. Da so ukrepi cilj, ne sredstvo. Potemtakem protislovje ni med neuspešnostjo ukrepov in njihovo intenzifikacijo, temveč med tem, kar verjamemo, da se dogaja, in tem, za kar dejansko gre.«
Po Mastnaku je kolateralna škoda, ki jo je zaradi protikovidnih ukrepov utrpelo javno zdravje, ogromna, hkrati je vprašljiva koristnost nošenja mask. Težko in najbrž tudi nepotrebno je navajati vse preostale zmotne trditve in ugotovitve v zapisu, saj so reciklaža že tisočkrat slišanih. Njegova kolumna sploh ni prva v časopisu Dnevnik, ki bi jo lahko označili za proticepilsko v polnem pomenu besede. Modni skepticizem sredi epidemije v kombinaciji s konspiracizmom in prehitrim in zgrešenim sklepanjem, zmotami in včasih preprosto lažmi predstavlja pomemben element množičnih medijev. Kritičen postane takrat, ko se uredništva odločijo, da ga bodo promovirala. Včasih se od svojih hišnih avtorjev ali drugih piscev vsaj distancirajo z disclaimerjem, pri Dnevniku se niso.
Mastnakovo proticepilstvo ni nekaj novega, trenutno so aktualne razprave, ali bi ga v oddaji Intervju na TV Slovenija morala ob tem voditeljica pravočasno ustavljati ali ne. Toda situacija je v časopisu Dnevnik vendarle drugačna. Ksenija Horvat je imela kot voditeljica za kaj takšnega morda res malo časa, če bi takšen poseg že sprejeli kot upravičen, nekaj več ga je imela na voljo v.d. odgovorne urednice Manica J. Ambrožič, a ga ni izbrala. In tudi v Dnevniku se je odgovorni urednik Miran Lesjak odločil za objavo brez zavor.
Vprašanje je zelo načelno in po letu in pol pandemije ga slovensko novinarstvo še ni poskušalo rešiti: bi moral medij proticepilska stališča preprosto zavračati v času, ko intenzivno preštevamo mrtve, samo za mesec november je predvidena številka vsaj okoli 400, obenem pa smo v vrhu svetovnih lestvic po tedenskem povprečju novih okužb? Se morda pri tem odgovorni sklicujejo na to, da si cenzure, najbrž jo bodo hitro razglasili za takšno, ne morejo privoščiti? Če se, zakaj se potem ne sklicujejo nanjo v vseh drugih primerih uredniških odločitev, ki jih sicer sprejmejo iz razloga »vratarjenja« (gate keeping), kar je sicer največkrat legitimen del njihovega vsakdanjega dela?
Mar niso proticepilska mnenja, objavljena v tovrstni obliki, med drugim tudi klofuta vsem njihovim novinarjem, ki se trudijo državljanom predstaviti realne nevarnosti virusa z vsemi posledicami okužb in pri tem grajajo politike? Kje se tu zastavlja meja novinarske in uredniške odgovornosti? Ker na te elementarne dileme ne znamo ali ne želimo odgovoriti, bodo mnenjski voditelji pod zastavo svobode izražanja in avtonomije osebnega odločanja, večkrat celo v imenu lažno zastavljene človekove svobode, po dobrem letu in pol življenja pod epidemijo pač lahko še naprej prepričevali, da se je cepiti proti covidu-19 nekaj skrajno nekoristnega, celo nevarnega in naivnega.
Več:
Mastnak v podporo Janši: kaj je in kaj ni antisemitizem
Lepodušniško levičarstvo in antijanšizem
36 odstotkov Slovencev ne verjame: koronavirus v času teorij zarot