Denar in ugled kot napačni vrednoti: kaj ustvarja nesporazume v percepciji zdravniške etike in morale

Javnost na družbenih omrežjih je razburila fotografija, na kateri so navedeni trije pojmi, ki bi lahko šteli kot razlog, zakaj se nekdo odloči študirati medicino: »ugled«, »denar« in »pripadnost izbrancem«. Znašli so se na platnu predstavitve dr. Igorja Švaba, dekana Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ko je dijakinjam in dijakom informativnega dne predstavljal študij medicine.

Na prvi pogled se je zazdelo, da dekan šokantno snubi nove zdravnike, naj sledijo tovrstnemu vrednostnemu sistemu: častihlepnosti, denarju in elitizmu. Četrta možnost se je glasila: »pomagati sočloveku«. Številni, tudi podpisani, smo za trenutek nasedli slabo skomuniciranemu zavajajočemu kontekstu, v katerem se je v dani družbeni situaciji čudenja trhli zdravniški etiki ob vseh zahtevah Fidesa zazdelo dokaj verjetno, da bi nekdo na fakulteti propagiral vrednoto denarja kot vstopnico v študij, pri katerem se zdi, da je ta zelo visoko na lestvici zdravniškega sindikata. Posredno pa ji, ker najmanj po tihem pasivno podpirajo sindikat, sledi tudi nemalo zdravnikov.

Princip dobrohotnosti

Počasi je začela v ospredje riniti drugačna resnica skozi pričevanja, ki so dala slutiti, da je zapisano na platnu vzeto iz konteksta: na informativnem dnevu Medicinske fakultete so pomešano navajali raznotere razloge, zaradi katerih se splača in ne splača študirati medicine. Natančno štiri. Poudarek je na tem: pomešano navajali. Med njimi tudi takšne, za katere so menda potem izrecno dejali, da niso pravi razlogi. Toda kateri med štirimi naštetimi so takšni in kateri ne? Dekan je takoj izključil tri: ugled, denar, pripadnost izbrancem in navijal le za zadnjega: pomagati sočloveku.

Če sledimo principu dobrohotnosti (charity principle) v interpretaciji in vsakič pomislimo na najboljšo možnost v razlagi, smo naredili napako, ker takšne kontekstomije nismo predvideli. Javnost je partikularen zapis (slajd) sprva v veliki meri razumela drugače, kot bi morala, saj res ni videti, da bi zdravniški ceh kaj prida delal proti hitremu izgubljanju svojega dobrega slovesa v situaciji, ko zase zahteva denarne ugodnosti, o katerih lahko primerljivi profili v družbi le sanjajo. Še več, že desetletje in več se zdi, da mu za negativen javni ugled največkrat ni posebej mar – vsa čast izjemam, a te so redke. Resda verjetno dekan ni imel namena kritizirati sindikata Fides, a ga je, vsaj posredno. Ne, denar res ni plemenita vrednota, za katero bi morali korakati prihodnji zdravniki.

Skratka, lahko upamo, da so se potencialni študentke in študenti medicine česa naučili – v tem smislu je razprava o napačnem kontekstu in s tem njegovi sporočilnosti zaželena. Navijati bi morali za možnost, da bodo prihodnji zdravniki sledili zgledu dr. Sama Zvera in še koga, ki javno kritizirajo pogoltnost zdravniškega ceha okoli Fidesa. Vse preveč je takih, celo večina, ki preprosto molčijo. Če se bodo pridružili boju Jaše Jenulla za javno zdravstvo, tem bolje!

Razlogi za študij medicine

Zakaj se študentje medicine odločajo za študij? Vzemimo primer. V raziskavi »Razlogi za študij medicine in dentalne medicine pri študentih prvega letnika Medicinske fakultete v Ljubljani« (2017) avtorjev Janje Omejec, Ane Stepišnik, Polone Selič in Marije Petek Šter, je sodelovalo skupaj 216 študentov, od tega 158 študentov medicine in 58 študentov dentalne medicine.

Kot razloge vpisa na Medicinsko fakulteto je največji delež študentov medicine navedel željo pomagati ljudem (85,3 %), željo po izboljšanju zdravja ljudi (78,8 %) ter željo po delu z ljudmi (64,7 %). Za trditev »ker je služba zagotovljena« se je odločilo 28,8 % študentov, za trditev »ker se dobro zasluži« pa 14,1 %. Študenti dentalne medicine so se najpogosteje odločili za naslednje odgovore: želja pomagati ljudem (87,9 %), želja po izboljšanju zdravja ljudi (74,1 %), temu pa sledi želja po delu z ljudmi (65,5 %). Za trditev »ker je služba zagotovljena« se je odločilo 50 % študentov, za trditev »ker se dobro zasluži« pa 46,6 %.

Odstotki v odgovorih tistih študentov, ki vidijo odločitev za študij v dobrem zaslužku, niso povsem zanemarljivi, sploh ne na dentalni medicini. Seveda navajam le en samcat primer raziskave in bi jih za pridobitev bolj objektivnih in natančnejših rezultatov potrebovali precej več.

Kaj je narobe z ugledom?

Toda v pojasnilo dekana Švaba za portal N1 se je prikradla nova dilema. Ni dvoma, da se mu je zgodila krivica in je bil narobe razumljen, vendar je s svojim odgovorom odprl novo težavo. Med napačnimi tremi razlogi za študij medicine, kot smo videli, navaja tudi ugled:

»’Napačne interpretacije nas obtožujejo, da naj bi naša fakulteta oglaševala študij medicine in dentalne medicine z obljubami o potencialnem zaslužku in ugledu bodočih zdravnikov, ter da naj bi zaslužek in ugled predstavljala kot primarna motivatorja za odločitev za študij na naši fakulteti. Želimo poudariti, da to ne ustreza resnici,’ so razložili in dodali, da je bil njihov cilj ravno nasproten, da so želeli s prosojnico izpostaviti, da denar in ugled nista pravilna razlaga za izbiro tega študija, temveč je prava motivacija pomoč soljudem in skrb za njihovo zdravje.«

Sam res nisem prepričan, da je to enoznačno pravilno. Kaj bi bilo narobe z ugledom tistih, ki si ga zaslužijo? Je to preveč meritokratsko? Po moje ne. Nič ni narobe s tem, da imajo zdravniki ugled – težava je v tem, da ga zadnje čase nimajo. Težava je v tem, da se ne obrnejo proti lastnemu sindikatu, ki pomaga tak ugled rušiti. Težava je v tem, da sami načenjajo lasten ugled. Ne, želimo si ugleda posameznih poklicev in nekateri zdravniki, žal preredki, ga tudi uživajo.

Sicer je res mogoče reči, da pač ne sme biti osnovni motivacijski faktor pri vpisu na študij, podobno kot ne denar. A se bojim, da je dekan imel v mislih nekakšno popačeno semantiko ugleda v smislu častihlepnosti in iskanja pozornosti. V njegovih očeh je, tako le domnevam, ugled morda devalvirana vrednota.

Humanistika vs. medicina

Sam bi plediral, da se ta krivica popravi; z njim ni nič posebej narobe, le zaslužiti si ga moramo in ustvarimo si ga z dobrim delom. Žal pa moram biti tudi na tej točki kritičen v svoji ne preveč prizanesljivi pomisli: kaj pa, če je omenjena devalvacija ugleda velikokrat, ne pa vedno, že posledica napačnega zdravniškega razumevanja sistema vrednot, v skladu s katerimi si za njim ne splača prizadevati?

Zdi se, da nas ta zgodbi uči, da se moramo več pogovarjati o pomenih besed in jeziku, socialnih kontekstih in kontekstomijah, vrednotah v družbi in etiki. Ko se pogovarjamo o medicini, pozabljamo na humanistična znanja, ki nam omogočijo takšno razumevanje. Ta pa, ker hote ali nehote fetišiziramo zdravniški poklic, nikogar več ne zanimajo.