Duhovna renesansa Slovencev in izvoz sprave v Srebrenico

Tiskovna agencija federacije BiH Fena je poročala tudi o Pahorjevem govoru v spominskem centru Potočari, kjer je položil venec in se poklonil spominu na 8.372 žrtev genocida v Srebrenici. Ja, v njem se je v vedno znova izumetničeni maniri predsednik naše države trudil v jeziku, ki ga ne obvlada, govoriti o stvareh, ki domnevno jih.

Avaz Pahor Srebrenica

Predsednikov govor, kjer se predstavlja kot prinašalec sprave, kot spravitelj in pravzaprav, kot bomo videli, tako rekoč njen izvoznik, sem v celoti povzel spodaj, v agencijski novici pa simptomatično privre na plano »prevedek«, ki so ga uporabili in dejansko ne ustreza izrečenemu:

He announced that Slovenia will do everything in its power »not to waste time on the path towards this future«.

No, v resnici je Pahor ves čas izvajal egologijo; kar je agencija pripisala Sloveniji, je predvsem njegova prvoosebna obljuba, razprava v prvi osebi o velikih dejanjih, ki jih bo storil. V naslednjem stavku se tako sliši že skoraj komično, recimo:

Rad bi vas spodbudil, da naredite pogumno dejanje odpuščanja, jaz pa se pred vami zavezujem, da bom po najboljših močeh prispeval k jasni evropski perspektivi Bosne in Hercegovine.

Prislov »pa« še dodatno lahko, ne nujno, implicira pomen nekakšnega do ut des, tako rekoč že skoraj pogojene izmenjave dejanj in dobrin: če boste vi prevzeli nase moj predlog sprave in odpuščanja, sem bom jaz v zameno potrudil in dajem obljubo, da prispevam k vaši prihodnosti.

Iz česa sestoji pokroviteljska poza, ki daje slutiti polno pomanjkanje občutka za pietetno situacijo in trenutek? Iz predpostavke, da mu bo z veliko slovenskimi izkušnjami, kjer se je brat boril proti bratu (kot že pred tem povedano, to frazo naravnost obožuje), po uspešni domači spravni terapiji, ki jo je spet predpostavil, uspelo prepričati v nujnost odpuščanja in sprave tudi ljudi v Bosni in Hercegovini. Predsednik se je tako rekoč predstavil s svojimi referencami in ponudil recept, v zameno pa še svojo pomoč v Evropi, če ga bodo poslušali.

Toda kakšne so te spravne reference? O zadnji iz Velikih Lašč sem že pisal: po Pahorju se kaže v tem, da je treba na ista spominska obeležja enakovredno pripisati imena tistih, ki so bili na strani okupatorja in tistih, ki so se proti njemu borili. Situacija, ki ni preveč primerljiva s Srebrenico: bi si upal slovenski predsednik isto pobudo predstaviti tudi v njej?

Tudi presoja, da je v Sloveniji »vse več razumevanja za odpuščanje in spravo«, kar je po njegovem, kot ponosno ugotavlja, neopisljivo lep občutek, ne velja za splošno prepričanje. Le kdaj smo kaj takšnega dosegli? Še več, kakor da bi si domišljal in se važil, da je s svojimi spravnimi dejanji doma stoodstotno uspešen, da je v njej že prišlo do zasuka, ko je dejal:

»Naj vam povem, moji dragi prijatelji. Ta moralni premik iz sovraštva in razklanosti v odpuščanje in spravo so v zadnjem času pravzaprav naredili Slovenci sami od sebe. Po 70. letih preprosto prihajajo do spoznanja, da je prišel čas. Da je prišel čas. Za odpuščanje, za spravo in nov začetek. Ta odločitev je v veliki večini sprejeta z velikim upanjem in odobravanjem. Osebno menim, da je ta duhovna renesansa Slovencev še veliko bolj pomembna od našega gospodarskega okrevanja. Toda za to smo potrebovali 70 let.«

Pahor je torej svojcem pobitih v Srebrenici v času, ko so proti srbskemu premierju poleteli kamni, ponujal zgodbo o novem čudovitem duhovnem stanju pri Slovencih, ki smo ga učinkovito dosegli. Kdaj se je to zgodilo, ni znano. Lahko bi rekli, da jim je razlagal o nečem, česar ni, želeli ali ne, in to v trenutku, ki najbrž še zdaleč ni bil najbolj primeren za sugestije o nečem, kar zveni tako ošabno odlepljeno, od tamkajšnje realnosti še bolj kot domače: duhovni renesansi naroda. Seveda, modno je zavzemati se za odpuščanje, zveni vzvišeno in humano, tako rekoč državniško. Nihče nima nič proti spravi, a velikokrat je težava enostavno v njenem plasmaju, morda celo zlorabi. Pretežno se je množica v Potočare prišla preprosto pokloniti spominu svojih najbližjih. Spet drugi so objokovali dejstvo, da trupel in ostankov preminulih nikoli niso našli. Duhovne renesanse res niso pričakovali.

Če odmislimo nesorazmernosti zgodovinskih okoliščin v primerjavah med Slovenijo in BiH, netočnost opisov dejanskih stanj in egomanično neokusnost, ki jo je predsednik investiral v svoje avtopromocijske obljube, je njegov nastop navzlic deklariranosti videti kot nekaj, kar preprosto ne izzveni avtentično sočutno in s tem tudi ne dovolj pietetno. Kar res manjka pri končni oceni je pričevanje kakšnega izmed naslovljencev. Težko si predstavljam, da ne bi vsaj približno delil teh občutkov.
Pahor Srebrenica n1

Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na komemoraciji ob 20. obletnici genocida v Spominskem centru Potočari 

Srebrenica, 11. julij 2015

Velja govorjena beseda!

Prišel sem kot prijatelj. In sprejeli ste me kot prijatelja. Zelo sem vam hvaležen za to. Zato bom govoril iskreno in iz srca. Rad bi vas pozval k odpuščanju in spravi.

Popolnoma razumem, če je ta moj poziv vzbudil različna čustva. Ta naloga je neskončno težka. Odpuščanje in sprava zahtevata veliko poguma in zaupanja. Toda to je po moje edina pot v boljšo in varno prihodnost.

Vem. Pričakovati od nekoga, ki je bil deležen zločinov, da odpusti, je zelo težko. Toda brez odpuščanja ni sprave. Brez sprave ni povezovanja in sodelovanja. Brez sodelovanja ni graditve enotnosti. Brez potrebne enotnosti pa ni velikopoteznih odločitev. Prav to pa sedaj potrebuje Bosna in Hercegovina in vsi njeni ljudje. Ni lahko. Težko je. Toda to je edina pot, vredna sanj in upanj vseh vaših otrok.

Nekaj vem o tem. Naj vam na kratko povem slovensko zgodbo. Veste, v času 2. svetovne vojne se Slovenci nismo borili samo proti okupatorju, temveč tudi brat proti bratu. To tragedijo se je skušalo pozabiti z molkom. Ni šlo.

Vse od demokratičnih sprememb in ustanovitve neodvisne Slovenije pa se o tem veliko govori in prepira. Vsakdo poskuša povedati svojo resnico. Znova eden proti drugemu. Toda v zadnjem času opažam, da je vse več razumevanja za odpuščanje in spravo. Končno eden z drugim, eden za drugega. To je tako neopisljivo lep občutek.

Naj vam povem, moji dragi prijatelji. Ta moralni premik iz sovraštva in razklanosti v odpuščanje in spravo so v zadnjem času pravzaprav naredili Slovenci sami od sebe. Po 70. letih preprosto prihajajo do spoznanja, da je prišel čas. Da je prišel čas. Za odpuščanje, za spravo in nov začetek.

Ta odločitev je v veliki večini sprejeta z velikim upanjem in odobravanjem. Osebno menim, da je ta duhovna renesansa Slovencev še veliko bolj pomembna od našega gospodarskega okrevanja. Toda za to smo potrebovali 70 let.

In zdaj sem jaz prišel sem v Srebrenico, na ta kraj groznega zločina, genocida in vas prosim, da odpustite po vsega 20. letih. Ne govorim o pozabi. Ne govorim o zastarelosti zločinov in pravičnem kaznovanju zločincev. Govorim o odpuščanju. Vem, da je težko. Neskončno težko. Da gre za pogumno intimno odločitev in kolektivno hotenje brez primere.

Toda premislite. Brez tega ni prihodnosti. Vsako odlašanje z odpuščanjem in spravo je odlašanje s prihodnostjo. Ali lahko mi kot starši svojih otrok vzamemo nase to pravico, da zaradi strahu in predsodkov odlašamo s prihodnostjo in naše lastne otroke obsodimo na preteklost? Ne smemo.

Odpuščanje in sprava sta temelj združene Evrope in bosta tudi prej ali slej temelj moderne Bosne in Hercegovine. Toda to ni edini pogoj za boljšo, bolj pravično, bolj enakovredno, strpno, napredno in uspešno Bosno in Hercegovino. Drugi pogoj je jasna evropska perspektiva. Tudi odlašanje s to evropsko perspektivo pomeni ohranjanje žalostne preteklosti.

Če sta odpuščanje in sprava skoraj v celoti stvar vaše intime in kolektivnega hotenja, pa je evropska perspektiva Bosne in Hercegovine tudi moja obveza in obveza vseh drugih evropskih voditeljev. Bruselj še vedno proces širitve na Zahodni Balkan vidi kot tehnični proces.

Ni tehničen proces. Je izrazito političen proces. Treba je videti in vedeti, da je zdaj trenutek za pospešitev vključitve Bosne in Hercegovine in Zahodnega Balkana v Evropsko Unijo. Birokratov ne smemo obsojati, če tega ne vidijo. Politiki pa smo dolžni to razumeti in ukrepati. Zdaj.

Nočem zavijati mojih sporočil v diplomatski celofan. Samo, če se bomo medsebojno spoštovali, če bomo iskali med nami tisto, kar nam je skupnega, če bomo imeli jasne skupne cilje glede prihodnosti, samo na ta način lahko gledamo v prihodnost z upanjem in vero, da je bil tragičen zločin pred 20. leti zadnji.

Iskreno sožitje med ljudmi in med narodi v Bosni in Hercegovini in njena jasna evropska perspektiva sta edini garanciji, da se Srebrenica ne bo ponovila. Brez odpuščanja in sprave ter brez evropske perspektive pa tvegamo, da se bo taka tragedija ponovila. Naj to povem še v angleščini.

Harmonious coexistence of people and nations in Bosnia and Herzegovina and its clear European perspective are the only guarantees that Srebrenica can never be repeated. Without forgiveness and reconciliation, and without a European perspective we risk that similar tragedies might happen again.

V vsakem drugem primeru pa jemljemo nase odgovornost, da se ponovi. Kdo ima to moralno pravico, da naših otrok ne razbremenimo strahu pred tem? Nihče.

Prišel sem kot prijatelj in želim oditi kot prijatelj. Želim se tudi vrniti kot prijatelj. V imenu države in ljudi, ki jo predstavljam sprejemam tu pred preživelimi pričami zločinov v Srebrenici in vseh drugih zločinov odgovornost, da bom storil vse za mirno in varno prihodnost tega dela Evrope.

Rad bi vas spodbudil, da naredite pogumno dejanje odpuščanja, jaz pa se pred vami zavezujem, da bom po najboljših močeh prispeval k jasni evropski perspektivi Bosne in Hercegovine.

Danes vidim tu žalost in trpljenje. Toda v solznih očeh vidim tudi upanje in hrepenenje. Vidim probleme, toda vidim tudi neskončne priložnosti vaše lepe države. Čutim hladnost nezaupanja, toda tudi neizmerno toplino želje po sodelovanju in zaupanju.

Vidim mirno Bosno in Hercegovino. Vidim varno Bosno in Hercegovino za vse njene ljudi. Vidim moč in energijo povezovanja in enotnosti. Vidim evropsko Bosno in Hercegovino. Gledam vas tu in vidim tako Bosno in Hercegovino.

Predsednik Pahor se v spravni zablodi norčuje iz živih in mrtvih

Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je v izjavi za javnost obsodila premestitev spominske plošče padlim udeležencem NOB s šole na Karlovici v občini Velike Lašče na skupno obeležje, na katerem je tudi spominska plošča padlim domobrancem. Od občine pričakujejo, da bo ploščo vrnila na prvotno mesto. Tako poroča Slovenska tiskovna agencija. Nenavadno, zaenkrat kot edini medij, kot vseslovenski medijski servis.

ZZN NOB Karlovica spravna zabloda STA

Že v prejšnjem zapisu sem opažal, da so mediji pretežno z molkom in spregledom pospremili dejanje »spravne zablode« predsednika republike, sklicujočega se na plemenitost in humanost,  in da je doslej le Delo poročalo o protestu ZZB za vrednote NOB oziroma o kakršnem koli protestu sploh.

Zadnji zapis STA pa razkriva, da je primer še veliko hujši. Premestitev spominske plošče ni samo izrazito sporno dejanje, nepietetno, žaljivo v svoji biti in poskus relativiziranja zgodovinskih resnic, ampak je tudi v nasprotju s sorodniki padlih borcev, talcev in drugih udeležencev NOB.

Spravna zabloda, kar je pravšnji izraz za to gesto, ima tudi zanimiv kontekst: na občini Velike Lašče trdijo, da so morali ploščo padlim borcem NOB odstraniti s šole, ker so izvajali gradbena dela ob energetski sanaciji šole. Vendar namesto pričakovane vnovične namestitve plošče do tega ni prišlo. Raje je nekdo na seji občinskega sveta predlagal sklep, da se jo namesti na »bolj dostopno lokacijo« ter da »se na to obeležje namesti tudi spominske plošče, ki bodo ohranjale spomin še na ostale krajane iz teh vasi, pobite med drugo svetovno vojno in tik po njej«.

Argumentacija o obeležju »skupaj z ostalimi krajani, pobitimi med drugo svetovno vojno in po njej« je šibka, povsem izpraznjena in ne more prispevati k spravi in medsebojnemu zaupanju, kot so omenili župan in njegovi privrženci – v nasprotnem bi lahko predlagali predsedniku Pahorju, da piše svojcem Benita Mussolinija, da bi si želel biti pokopan na njegovem grobu v rojstnem kraju Predappiu v osrednji Italiji ali vsaj po smrti biti dodan z zlatimi črkami na spominsko ploščo na njem. Plemenito in nadvse človeško, bi moral dejati vsi, skupaj z njim, ki za spravo navijajo na način, v katerem jim ta pomeni nek abstrakten skupinski spomin na mrtve brez razlik.

V tem, da ravnate v nasprotju z voljo sorodnikov žrtev, pa tiči ultimativna perverzija takšnega stališča. Predsednikov spravne zablode so več kot to, so norčevanje iz živih in mrtvih.

OBSODBA SPRAVNIH ZABLOD
Javna izjava Glavnega odbora ZB

Glavni odbor Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, ki ga sestavljajo pooblaščeni predstavniki 79 združenj in društev, 14 pokrajinskih svetov in člani predsedstva Zveze, je bil na seji 6. julija 2015 seznanjen z nerazsodno in žaljivo odločitvijo župana in svetnikov Občine Velike Lašče o premestitvi spominske plošče padlim udeležencem NOB k ploščam mrtvih sodelavcev okupatorja.

To dejanje je nepietetno in žaljivo, posebno še, ker mu nasprotujejo sorodniki teh padlih borcev, talcev in drugih udeležencev NOB in krajevna organizacija ZB – Društvo Zarja spominov, in je tudi na liniji delitve ter v popolnem nasprotju z idejo sprave oziroma državljanske pomiritve. Zato je nerazumljivo in neprimerno, da takim dejanjem, ki so manipulacija z mrtvimi, prisostvujejo predstavniki oblasti na čelu s Predsednikom države.

Pričakujemo, da bo vodstvo Občine Velike Lašče popravilo svojo zablodo in umestilo ploščo z udeleženci NOB, ki so padli za domovino, nazaj na ustrezno mesto.

Ljubljana, 8. julij 2015

Kajpajevstvo ali o nepomembnosti mahanja s cenzuro

Večkrat se spomnim na naslednjo parafrazo znane krilatice: V našem mediju ni cenzure. Prejšnji teden smo cenzurirali zadnjega, ki je to menil.

Hvaležen sem Večerovim novinarjem, ker so mi jasno in brez pretvarjanja namignili, da v njihov časopis ne sodim: iskrenost je pač vrlina. Ampak vsakič brez slehernega dodanega argumenta. Verjetno za medijskega kritika – »samooklicanega«, bodo hitro dodali levi in še bolj desni – ni boljšega, kot dobiti takšen permanenten poklon eksplicitne ignorance, čeprav je cena zelo visoka. Jo sprejemam, vendar ne priporočam.

Seveda nikoli niso pojasnjevali, zakaj, toda zlahka še kako razumem, skupaj z bralci te strani, da je kritično besedo pač vedno težko prenesti. Sploh takrat, ko opozarjaš na novinarsko podložnost politiki. Ne, ni jim bilo všeč. Ena tistih, ki mi je v preteklih desetih večkrat pripovedovala, da me brani pred cenzuro na Večeru, žal neuspešno, je bila njihova novinarka Dragica Korade. Posebej ji sicer nisem verjel, sem si pa z zanimanjem prebral njeno stališče, kakšna ironija, prav o tem – cenzuri v njeni hiši. Novinar Borut Mekina, nekoč tudi sam večerovec, jo je v Mladini izzval prav z mano:

Večer ima črno piko, to je trenutek cenzure pod Janšo. Boris Vezjak vedno pokaže na faksimile, na katerem so podpisani vsi uredniki, ki trdijo, da na Večeru ni cenzure. Kako je kaj z novinarsko hrbtenico?

Zakaj pa samo Večer? So morda na Delu novega urednika zabrisali skozi okno? So na nacionalki štrajkali? Pod Janševo vlado nisem bila več urednica, mene so pospravili že prej, za tiste podpise sem zvedela šele, ko je z njimi začel mahati Boris Vezjak. Uredniki so bili očitno povprašani o cenzuri, novinarji pa ne. V sobi, v kateri sem do nedavna sedela z Borisom Jauševcem, sva v omaro začela zlagati neobjavljene tekste. Boris je tej omari dal ime bunker. In kolikor se spomnim, so novinarji skrbeli za dokaj reden dotok člankov v bunker. In da ne bo pomote: v bunkerju so pristali tudi teksti, ki so bili tako slabo narejeni, da niso bili objavljeni. Z novinarsko hrbtenico je tako kot z vsemi drugimi hrbtenicami na tem svetu. Vsega je, vrsta pokončnih in požrtvovalnih ljudi, ki se borijo za standarde, so pa tudi taki, ki novega šefa pri vratih pričakajo z rožami. Ne vem, zakaj bi bilo v novinarstvu kaj drugače kot v zdravstvu, Zlatorogu ali na univerzi. Že to, da se pogovarjamo o hrbtenicah, ni dober znak. To govori o neznosnosti in brezdušnosti razmer.

Na začetku pojasnilo: vprašanje se nanaša na beležke o cenzuri na Večeru v času Janševega obvladovanja štajerskega časopisa (zdi se, da s SDS veliko novinarjev Večera še danes deli stališče, da pri njih političnih prevzemov ni bilo), obstoju bunkerja in uredniškem demantiju – vse na moji spletni strani. Kolikor vem, jih od leta 2007, ko je šlo za priložnostno objavo v časopisu Dnevnik (pa še to v rubriki vrste »Pa še to«) in Mladini nihče ni po-objavil. Uredniškega demantija pa sploh ne. Povedano drugače in že večkrat: novinarji so še zmerom pretežno solidarno molčeči med sabo, glede teh reči se sramežljivo skrivajo in nihajo med zanikanjem in Ungeschehenmachen.

Medtem so moji zapisi o tem samevali vse od leta 2007 – torej celih osem let. Je pa nedavno zgodbo povzel Svet24 in očitno je ta medijski pljusk, skupaj z naključno odkritim dopisovanjem med Janšo in predsednikom uprave NKBM o obvladovanju Večera, legitimiral zgornje vprašanje.

 

Korade bunker intervju Mladina Vezjak

Kako opisati novinarkin prijem v odgovoru, njen »Zakaj pa samo Večer?«, ki očita selektivno ugotavljanje političnih pritiskov in cenzure v enem mediju? Ko gre zame, je to zgrešen očitek. O medijski cenzuri sem nenazadnje uredil tematski blok že leta 2007 v Dialogih  – takrat, ko je bila Janševa cenzura na vrhuncu, in popisoval njene primere verjetno bolj kot kdorkoli v državi: na Delu, STA, RTV Slovenija, Večeru in drugod. Ne, ni slučajno, da nisem na dobrem glasu…

Ne nazadnje sem o tem na široko evidentiral v svojih knjigah. Je pa res, kot sem že večkrat pojasnil in bom znova v nadaljevanju, da je bila situacija na Večeru najbolj specifična. Da bi mi, skratka, novinarka resno očitala selektivnost, ni na ravni njenega intelektualnega potenciala. Zato to možnost črtajmo. Kaj še ostane kot pravilnejše branje?

Kajpajevstvo

Novinarka se z »Zakaj pa samo Večer?« niti ne sklicuje na splošno prakso (logično zmoto, pri kateri je X resničen zato, ker vsi/mnogi to počnejo: novinarka ne želi reči, da je prav, kar se je dogajalo, ker se je dogajalo v vseh medijih) niti ne gre za standardno obliko »tudi ti« (zmoto, kjer hipokritičnost prenašamo na drugega, češ tudi ti (vi) to počnete), a se očitek selektivnosti ohranja – v smislu, češ tudi drugi novinarji niso prav veliko protestirali proti pritiskom urednikov, ne samo večerovci. Retorično taktiko – očitno zmotno in napačno, saj s kazanjem s prstom na druge ne moremo opravičiti lastnega ravnanja – bom poimenoval za »kajpajevstvo« in jo promoviral pod tem imenom, saj očitno ni tako redka. Z izrazom prevajam »whataboutism«:

Whataboutism is a term first used by The Economist in 2008 to describe a tactic that has been used primarily by the Russians and former Soviets in their dealings with the West. At times when criticisms were leveled at the Soviet Union, the response would be “What about X?”; an accusation of hypocrisy in which a somewhat similar incident (“X”) from the Western world was brought up as a way of justifying the State’s shortcomings.[1][2] It represents a case of tu quoque.

Trik je enostaven: ko ste povprašani po X, lahko vedno rečete »Kaj pa Y (Delo)?«, »Kaj pa Z (RTV SLO)?« in tako dalje, morda v neskončnost. Gesto zaznamuje dvoje: odlog ali bežanje pred odločnejšim odgovorom na X, hkrati pa navajanje niza X,Y,Z pomeni, da ste odgovor glede X že relativizirali. Relativizacija ima dva obrata: da za vas X ni pomemben, temveč je pomemben kasneje navedeni niz X,Y,Z oziroma da verjamete, da se z nizom X,Y,Z spremeni smisel in pomen X. Kaj od tega je imela v mislih novinarka?

Urednika zabrisati skozi okno

Naslednja težava zanjo nastopi, ker se mora pretvarjati, da so X,Y,Z enakovredni. Konkretno: da je bila situacija z reakcijami novinarjev Večera, Dela in RTV popolnoma enaka. Zato lahko napiše: »Zakaj pa samo Večer? So morda na Delu novega urednika zabrisali skozi okno? So na nacionalki štrajkali?« Brati se ne more drugače kot takole: ja, mi večerovci smo bili tiho pred politično nastavljenimi uredniki, ampak zakaj očitati nam, saj so bili tiho tudi na Delu in na RTV. Tudi tam nikogar niso metali skozi okno. Zakaj bi jih potem mi?

Dva meseca nazaj je prav ob zapisu o Janševi cenzuri na Večeru (v omenjenem tabloidnem Svetu24, kajti novinarsko čast razprav o tem pri nas pač morajo reševati tabloidi) še en novinar tega časopisa jasno povedal, kdo so bili takratni cenzorji. Z imenom in priimkom je omenil Darko Zvonar Predan. S tem je Vasja Jager, sicer pripadnik mlajše genereracije, očitno storil tisto, česar novinarka Korade ni zmogla.

vecer-vs-zgaga-podpisi-urednikov Ob relativizaciji pa je z argumentom še nekaj močno narobe. Res je, slovenski novinarji so pretežno tihe riti, ko gre za podrejanja politiki. Kar ugotavljajo in priznavajo kar sami, kot smo ravnokar videli. Z novinarko se lahko strinjamo, da tu res ni velikih razlik med njimi: ali so tihe riti ali pa odkrito stopijo na njihovo stran, kot bodo nekateri očitno v primeru Janševega novega medijskega imperija. Toda neka distinkcija je le bistvena med Večerom in ostalimi, zato sem jo ves čas zadnjih let ponavljal: v nobenem drugem mediju se uredniki  ali novinarji niso podpisovali pod javne demantije, češ pri nas ni cenzure. Ja, bili so riti, ampak morda ne tako velike.

Še več, vse to so na Večeru počeli ob epifaniji bunkerjev – ko so pisali svoje demantije, so pred sabo, nalepljene na omare, lahko motrili demantije njihovega demantija, cenzurirane tekste. Kakorkoli je že bila hvalevredna drža upora skozi arhiviranje in idejo o bunkerju, ki jo Korade celo za hip razvrednoti (»V bunkerju so pristali tudi teksti, ki so bili tako slabo narejeni, da niso bili objavljeni«), pa je šla ravno taista drža skoraj v nič ob opisanih minimizacijah cenzure, s katerimi, kot poniževalno pravi, »maha Boris Vezjak«.

Hrbtenice se pač krivenčijo

Človeku se nehote utrne solza in bi najraje zaklical: »Sorry za mahanje, no, res ni fer, da opozarjam na nekaj, kar ni nek velik problem, ne bo se več ponovilo!« Novinarka Korade nadaljuje z linijo »kajpajevstva« tudi v izteku odgovora. Nenadoma je težava s cenzuro na Večeru minimizirana še s primerjavo hrbtenic, naše niso nič posebne, še pravi: »Z novinarsko hrbtenico je tako kot z vsemi drugimi hrbtenicami na tem svetu.«

Vedno se mi je zdelo, da se novinarji v družbi sklicujejo na malce višje standarde, da je njihova pozicija drugačna, da so zavezani določenim kodeksom. Ja, največkrat se svojega poslanstva spomnijo, ko želijo povzdigniti svoj poklic. Ko jim kaj ni v čast, pa njihova etika ne rabi biti nič posebnega. Še več: takrat je menda povsem običajno posvojiti standard upognjene hrbtenice: saj ga imajo tudi v Zlatorogu (!) in zdravstvu. Skratka, znova kajpajevstvo: ko ste povprašani po X, lahko vedno rečete »Kaj pa Y (Zlatorog)?«, »Kaj pa Z (zdravstvo)?«

 

Bunker svet24

Odgovor Dragice Korade je pomenljiv v več smereh. Razodeva, kar ves čas ponavljam, da prave notranje volje po refleksiji in verjetno tudi prekinitvi s političnimi praksami podrejanja medijev še vedno ni; novinarji so pač še vedno precej indiferentni do njih. Bog ne daj opozarjati, res ni treba mahati s tem. Kajpajevstvo, minimizacija in relativizacija odkrite razprave o cenzuri – le kaj je bilo novinarji Mekini, da je v to drezal in celo omenil mojo malenkost, res odveč! – temu brez dvoma pritrjujejo. V kakšni reporterjevski maniri bi lahko odgovor interpretirali tudi takole: a ste videli, celo tisti, ki so delali bunkerje, priznavajo njihovo nepomembnost, Še več, priznavajo, da so v njih bili tudi uredniško slabi teksti. Kakšna cenzura torej?

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/05/07/kdo-so-bili-torej-vecerovi-cenzorji/

https://vezjak.wordpress.com/2015/05/05/janseva-vojna-za-vecer/

Papež Frančišek in njegov domnevni odstop

Kakšno vrednost ima Frančiškova spodnja izjava, da bi jo smeli interpretirati kot »namig« na Frančiškov odhod, renuntiatio? Poglejmo si zapis pri Žurnalu:

V Cerkvi bi morali imeti omejitve za neko funkcijo, saj gre v resnici za funkcije služenja,” je dejal vedno neposredni papež. In še: “V Cerkvi ni doživljenjskih voditeljev. To se dogaja le v državah, kjer je doma diktatura.”

Frančišek odhod Jasno, takoj opazimo otipljivo razliko med stališčema »Frančišek je namignil, da bo odstopil« in »Frančišek verjame, da v Cerkvi ni doživljenjskih voditeljev«. Iz slednjega bi šele sledilo, da bo morda nekoč v prihodnje, še pred smrtjo, odstopil. Premalo, da bi smeli smelo namigniti, kot se tabloidno insinuira, da bo to kmalu. Ampak v naslovu se bere dovolj rumeno, morda celo raje maksimalno rumeno, da pritegne pozornost.

Kratek pregled tujih časopisov in medijev razkrije, da praktično nihče ni interpretiral papeževe izjave na tako radikalno senzacionalen način. Večina jih povzema kot poudarek, da bo tudi Frančišek morda nekoč odstopil  tako kot njegov predhodnik Benedikt XVI. in da torej ne bo dosmrtno na svoji funkciji. V tabloidni ideologiji pa lahko sklicevanje na namig nenadoma odigra vlogo ustrezne semantične popačitve – ali bolje rečeno, ustrezno raztegnitve na želeni medijski poudarek, ki bo privlekel pozornost. A je obenem temu namigu imanentno, da je zgolj to, zgolj namig: namreč tudi pri Žurnalu nikjer ne zapišejo, da bi se to lahko zgodilo kmalu. Na to zgolj posredno namigujejo. Metanivojsko je torej uporaba namigov za tabloidne namene sila hvaležno sredstvo, saj se lahko vedno, sicer malce za lase privlečeno, izognete očitkom.

Frančišek Telegraph odstop Po drugi strani je tudi v Frančiškovi izjavi veliko sprenevedanja. Reči, da v »Cerkvi ni doživljenjskih voditeljev in da je to značilno za diktature«, predstavlja argument zlate ribice, ki se je spomnila prejšnje ure, ne pa tudi včerajšnjega dne. Kajti tako rekoč včeraj je namreč odstopil Benedikt XVI. točno 600 let (!) po tistem, ko v Vatikanu ni odstopil prav noben papež. S Frančiškovimi pomenljivimi besedami: značilno za države, kjer je doma diktatura. Nagradno vprašanje: se Frančišek zaveda, da je grdo pljunil po lastni instituciji?

Odstop Benedikta Delo

Kako smo se NKBM kot postarane kokoši znebili še pravi čas

Maribor in slovensko gospodarstvo ne bosta izgubila prav dosti. Še posebno če bo NKBM ob novem navalu finančne krize, ki se iz Grčije širi po svetu, že v bližnji prihodnosti potonila še globlje. Kar pomeni, da smo se je znebili še pravi čas.

V Večeru so z glavnim komentarjem Vasje Jagra pospremili včerajšnjo prodajo »domače« mariborske NKBM ameriškemu skladu Apollo in mu dodali malce presenetljiv poudarek: prav je, da se je mariborska banka prodala. Ni šlo drugače. Še več, po Jagru smo se banke »znebili še pravi čas«. Mimogrede, tiste banke, ki je iz kapitalskih oziroma lastniških razlogov desetletja bdela tudi nad Večerom in ustrezno rezala jezike njihovim novinarjem, da niso bili preveč kritični do nje. Celo fizični obračun z Mirom Petkom, ki je razkrival tančice sumljivih skrivnosti v tej smeri,je kasneje služil tudi kot novinarski solidarnostni »coming out« z njim malce iz slabe vesti.

Jager Večer NKBM prodaja

Kakšno vrednost imajo argumenti tipa »znebiti se pravi čas«? Jager se je s pol stavka celo humanitarno (ali humano, danes sta pojma vedno bolj povezana) spomnil uslužbencev banke, ki se bodo znašli na cesti – za trenutek se celo zazdi, da sočustvuje z njimi, a ga takšne malenkosti ne prepričajo pri glavnem toku njegove misli, ki se poudarjeno glasi: prodati, prodati to postarano kuro, ki sedi na usmrajenih jajcih. Metafora je njegova. Prodati nekaj, kar je sicer stalo za veliki uspehi mariborskega športa in kulture, ampak kaj, kot še pravi, tvori le štiri prazne črke brez vsebine. Banko, ki je ravnala družbeno neodgovorno, ki so jo uničevali in kradli domači banksterji in jo je obvladovala usmrajena politika, banko, ki je grdo izigrala svoje delničarje, se je treba le znebiti, brez tehtanj konsekvenc:

Petelinjenje z “mariborskostjo” in hvalisanje z družbeno odgovornostjo sta ves čas prikrivali dejstvo, da ta banka – oziroma njeni gospodarji – dejansko nikoli ni premogla dosti družbene odgovornosti. Medtem ko so se slikali na prireditvah in ob humanitarnih akcijah, so nesposobni in/ali pokvarjeni bankirji brezsramno, nestrateško in na škodo celotne skupnosti šarili po NKBM. Ter odmerjali tribut politiki, ki je bdela nad njimi; pa so izčrpavali, zapravljali in odpisovali, kakor da nad njimi ni ne boga ne zakona. Kakšna družbena odgovornost neki.

Koliko je vredna argumentacija iz pozicije, ki zavzame takšen jezen pogled, ko se glave ohladijo? Bojim se, da bolj malo. Začnimo kar pri logiških koncesijah: če verjamete, da se je NKBM (ali česarkoli že) treba znebiti, potem vam je vseeno, komu kaj prodajate. Brez dvoma, kajti zanima vas le tisti »znebiti se«. Ne preseneča, da Jager o tem ne zna povedati besede: tujemu lastniku, domačemu, vseeno. Špekulativnemu ali strateškemu? Tudi. »Znebiti se« je inherentna indiferenca. Tudi če bo mariborsko banko kupil maksimalno neodgovoren lastnik, vam mora biti vseeno. In potem ste seveda v čistem protislovju: zaradi zagovora družbene odgovornosti in razočaranja nad njegovim mankom ste porodili (celo vnaprej sprejeli)  prav to, od česar bi radi zbežali

Če verjamete v tak »argument iz razočaranja«, kakršnega očitno gojijo na Večeru, potem vam je tudi  bolj malo mar, za koliko denarja. In res: njihov komentator se imanentno svoji izhodiščni misli ne more spraševati o tem. In se tudi ne. Stare kokoši so za to, da se jih znebimo za sleherno ceno, po možnosti skupaj z usmrajenimi jajci. Dolgotrajna pogajanja so bila odveč, dilema, ali je 200 milijonov malo ali ne, tudi.

Še Mladinina teza, po kateri smo dejansko NKBM prodali za skromnih 100 milijonov zaradi danih jamstev s strani države in SDH, vas ne more prepričati. Končno mora biti za vas nepomembna tudi razlika med višino zneska naše dokapitalizacije (870 milijonov zgolj leto in pol nazaj) in doseženo kupnino, kot tudi ne stališče malih delničarjev, da je ta prodaja čista katastrofa. Le kaj bi si začeli s crknjeno perutnino?

In če je banka nadležen plevel za odstranitev in ste zelo zadovoljni, da se je to zgodilo še pravi čas, vas ob tem, da nista pomembna lastnik in kupnina, mora boleti uho tudi za vse druge socialne, podjetniške, družbene, nenazadnje kulturne, športne in druge učinke na mesto, ki ji je mariborska banka doslej kot vodilna finančna ustanova v regiji proizvajala, posredno ali neposredno. Že mogoče, da se doslej ni nujno izkazala, da vas pri zagovoru prodaje nosi veter prepričanja »slabše ne more biti«, ampak iz tega sledi vsaj dvoje, česar niste izključili iz premisleka: morda je lahko poslej še slabše, morda je lahko – s kakšnim resnim lastnikom – tudi bolje.

Stališča Večera o »znebiti se pravi čas« so ob koncu dneva lahko predvidljivo najbolj veseli seveda novi kupci, vlada Mira Cerarja, centrala v Bruslju in vsi udeleženci, posredniki in mešetarji v nagradni igri »Slovenija na razprodaji«. Ter seveda tisti novinarji, ki jih niti napoved novega lastnika, da bo NKBM ohranil v lasti od pet do deset let (!), še vedno ne prepriča dovolj, da bi podvomili v pravilnost kupčije.

Človek bi se skorajda že bal, da je znova na delu spontana kratkovidna ideologija defetizma, ki po svoje upravičuje vse, proti čemur se bori. Morda so stvari bolj komplicirane. Ker tako kot ni naključje zlizanost mestnega časopisa z NKBM v preteklosti (čudno, o tem pa vsa ta leta niti besede), tudi ni dogovarjanje Janeza Janše in Matjaža Kovačiča za prevzem Večera in posledično niti, da je slednji neposredno vpleten v podjetja, ki so pomagala sedanjim lastnikom časopisa (Hakl in Todorović), da so to postali. Še več, Kovačič je kot dolgoletni predsednik uprave NKBM samo nekaj tednov nazaj aktivno sodeloval pri možnem nakupu Dela. Toliko o kapitalsko-medijskih spregah in trgovcih z novci, ki se jih še nismo znebili. Celo ne ugotovili, da gre za jajca sumljivega izvora.

Zato, neglede na iskrenost pozicije jeznega defetizma, ostaja ključno vprašanje: kakšni so točno videti družbeno odgovorni novinarski argumenti?

Blatni dol komentarjev in novinarji kot zvezde v njem

Moderacija spletnih komentarjev je trenutno zaradi sodbe Velikega senata sodišča (ESČP) v primeru Delfi AS proti Estoniji in seveda domače novele zakona o medijih vroča zgodba. Ni zgolj na delu sovražni govor, zdi se, da so spletni komentarji ne samo konkreten indikator  vseh vrst mentalitet, ki plujejo po Blatnem delu, ampak presečišče hujskaštva, sovraštva in norosti na eni strani ter nezainteresiranosti samih medijev, da bi se spopadli z »moderacijo javnega diskurza«, vzeto čisto generalno. Kar se mene tiče, je ta nonšalanca hujša bolezen od tehničnih napotil, kaj moderirati in kaj ne.

Lep zgled takšne flegmatičnosti dobimo ob (današnjem) zelo bežnem preletu komentarjev na spletni strani Večera. Če kaj dokazujejo indolenco in pasivnost medijskih hiš, je to neizbrisan obstoj tistih komentarjev, ki govorijo o novinarjih samih: Branki Bezjak, Igorju Selanu, Nini Ambrož, Jasmini Cehnar, itd.

Na žaljiv, sovražni, hujskaški, osebno diskreditacijski način.

Sovražni govor Večer 2

AntiFištravec komentar Večer Bezjak Selan

Če se novinarji in uredniki ne bodo pobrigali niti za svoje lastno ime, kako smemo pričakovati, da se bodo za druge? Če jih ne gane lastna targetiranost, zakaj bi jih kakšna druga? Če ne čutijo sovraštva na lastni koži, jih bo zanimala tuja?

Tekma za primat: kdo je bil prvi?

Stara praksa, novi učinki šibkosti medijev: ko se mediji med sabo dajejo, kdo je bil prvi pri razkrivanju korupcijskih afer. Korak z namero trkanja po prsih se ne izteče: če po eni strani razgalja novinarski kanibalizem, torej kdo bo prvi koval medijski in finančni dobiček, po drugi strani odplava v pozabo prav tisto, kar bi moralo biti poslanstvo četrte veje oblasti.

Kaj ima Večer od tega, da Financam očita tako rekoč plonkanje? Kaj imajo Finance od tega, da zamolčijo trud drugih medijskih hiš? Vsi skupaj nimajo nič, razen trenutnega zadovoljstva ob misli na prvenstvo ali bolj ali manj prikrite jeze na konkurenta. Še en simptom nemoči psov čuvajev danes.

Večer podkupovanje zdravniki Finance