Je zaprosilo – menda celo pooblastilo – da francoski predsednik Emmanuel Macron v Bruslju zastopa Slovenijo, grob poseg v državno suverenost? In zakaj je takšen zdrs šel povsem mimo kritične javnosti, še bolj pa domačega avtokastriranega novinarstva? Odločitev Roberta Goloba, za katero ne vemo niti, ali je bila pisna in ali jo je potrdila vlada, ni zgolj anomalija v diplomatski praksi, temveč neposreden poseg v suverenost države, ki jo naš ustavni red postavlja na piedestal neodtujljive pravice do samoodločbe.
Mediji menda niso opazili
Če je slovenski premier zbolel, bi bilo logično pričakovati, da ga nadomesti drug slovenski politik – na primer podpredsednik vlade ali ministrica za zunanje zadeve. Takšna praksa bi bila v skladu z ustavo, zakoni in ustaljenimi mednarodnimi normami. A se to ni zgodilo. V svetu, kjer nacionalna suverenost velja za temeljni steber državnosti, je Golob pokazal, kako hitro smo pripravljeni popustiti njegovi samovolji – le dan ali dva po tem, ko je Macron obiskal Slovenijo. Znova se je razkrilo tudi, kako pasivne so naše medijske hiše, ki njegovega ravnanja niso sposobne niti problematizirati.
Naj spomnim: premier je zaradi bolezni pooblastil francoskega predsednika, da ga nadomesti na vrhu Evropskega sveta v Bruslju, kjer so voditelji držav članic EU razpravljali o izjemno občutljivih temah – od nadaljnje podpore Ukrajini, vključno z vojaško pomočjo, do novega paketa sankcij proti Ruski federaciji. Tretji člen slovenske ustave jasno določa, da je Slovenija suverena država vseh svojih državljank in državljanov. Pooblastilo tujemu državniku, da nas zastopa Slovenijo na najvišjem političnem organu EU, kjer se sprejemajo strateške odločitve o varnosti, gospodarstvu in zunanji politiki, ni zgolj formalna napaka, temveč kršitev tega načela.
Nevaren precedens
Evropski svet ni kakšna arbitrarna platforma za dogovorno zastopanje, ampak ga sestavljajo izključno predsedniki vlad ali njihovi pooblaščeni namestniki iz lastne države – na primer podpredsedniki vlade ali zunanji ministri. Golob je imel na voljo tri podpredsednike vlade in ministrico za zunanje zadeve Tanjo Fajon, a je raje izbral Macrona, svojega političnega zaveznika in mentorja, s katerim se sprehaja po Revozu in ljubljanskem gradu ter vmes hvali francosko tehnologijo.
Takšno ravnanje pomeni nevaren precedens, v katerem se nacionalni interesi podredijo tujim prioritetam po volji ene osebe, s čimer se spodkopava suverenost kot izraz volje slovenskega naroda. Seveda bi pričakovali, da nam novinarji privoščijo več informacij, ali so o tem bile sprejete kakšne odločitve na vladi ali v koaliciji. V času, ko je Evropa na prelomni točki in so varnostna tveganja največja po desetletjih, ta odločitev razkriva globoke politične implikacije in osvetljuje ranljivost slovenske zunanje politike v času krize.
Jasno je, da bo Macron – kot eden ključnih akterjev v EU, ki si prizadeva za večjo integracijo in centralizacijo moči v Bruslju – na takšnem vrhu zagovarjal predvsem francoske interese: krepitev vojaške podpore Ukrajini in nove sankcije proti Rusiji, kar bo neizogibno imelo posledice tudi za slovensko gospodarstvo.
Zavajanje z Orbanom
A tu ne gre le za gospodarske učinke, za našo energetsko in izvozno odvisnost, temveč tudi in predvsem za politične. Kakšna je lahko percepcija Slovenije v Bruslju, če predsednik vlade sam uničuje njen ugled s prozornim izgovorom, da so slovenska stališča identična francoskim? Takšna poteza pomeni, da si država sama spodkopava legitimnost in suverenost ter Evropi daje vedeti, da je šibka in nesamostojna – nekakšen satelit druge velesile. V čigavem imenu, predsednik?
Tovrstno postopanje je izrazito lahkomiselno in nevarno. Primerjava, da je slovaški premier Robert Fico nedavno prejel pooblastilo madžarskega premierja Viktorja Orbána na vrhu EU, je zavajajoča. V tistem primeru je šlo za ideološko dogovorjeno potezo: Orbán, znan po skeptičnem odnosu do sankcij proti Rusiji in podpore Ukrajini, se je hotel izogniti pritiskom, Fico pa je prevzel vlogo nekakšnega opozicijskega zastopnika. Logika, da če lahko Fico nadomešča Orbána, lahko Macron Goloba, je nespodobna – v prvem primeru gre za politično ujemanje, v drugem pa za izraz servilnosti in odvisnosti majhne države od velike, še posebej po srečanju na vrhu MED9 v Portorožu.
Golobov kiks, ki ga vladajoča koalicija niti ne misli grajati, ni nedolžna diplomatska improvizacija, temveč resen poseg v slovensko suverenost. Politično pomeni izgubo nacionalnih interesov, gospodarsko škodo in podrejanje velikim državam. V luči Macronovega obiska, na katerem je Golob hvalil francosko tehnologijo, obenem pa sta podpisala namero o dolgoročnem sodelovanju na področju jedrske energije, kar lahko vpliva na izbiro ponudnika za JEK 2, dejanje dobi še dodatno težo. Mimogrede: oba je na vsakem koraku spremljala premierjeva soproga Tina Gaber – kar je, glede na protokol, najmanj nenavadno.
Zaslužimo si kaj boljšega, ne novo pooblastilo
Če je slovenski premier zasebno in brez posveta prenesel pravico do odločanja ter zastopanja nacionalnih interesov na tujega državnika, to ni zgolj administrativni spodrsljaj, temveč že simbolni in dejanski prenos moči na tujo državo, pa četudi zgolj z enim pooblastilom. Čas je, da se slovenska javnost in opozicija vprašata: ali želimo ostati suverena država, pa bomo raje nekaj drugega, kar je karikaturist Franco Juri slikovito upodobil z geslom »Vive la République bananière!«?
Ne, hvala, Slovenija si zasluži kaj boljšega in ne naslednje pooblastilo, ki bo sledilo prvemu.