Ustavno sodišče in težko popravljive posledice, če Janša ne bo oproščen

Janez Janša bo danes spal doma. Ustavni sodniki so ga začasno izpustili, dokler ne sprejmejo dokončne odločitve o njegovi ustavni pritožbi zoper obsodbo v zadevi Patria. In sicer ne zgolj zato, ker bi bil kot zapornik po nepotrebnem zaprt v primeru, da sodbo razveljavijo. Ampak zato, ker je politik.

Z ustavnega sodišča so namreč poslali pojasnilo, da Janša ni kar nek zapornik, pač pa predsednik največje opozicijske stranke in poslanec najvišjega predstavniškega telesa v državi in še: »V primeru, da bi pritožnik na koncu uspel z ustavno pritožbo, bi torej na eni strani lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote. Na drugi pa bi morebitna zavrnitev ustavne pritožbe pomenila le ponovno vzpostavitev sedaj obstoječega stanja, torej nadaljevanje prestajanja zaporne kazni.«

Ustavno sodišče torej Janše (začasno) ni izpustilo na prostost zato, ker bi zanj nastale nepopravljive posledice, če bi ugotovili, da je bil zaprt v nasprotju z veljavnimi standardi varovanja človekovih pravic. Pač pa zato, ker naj bi, v primeru, da je protizakonito zaprt, po mnenju ustavnih sodnikov nastale nepopravljive posledice za državo, za veljavni parlamentarni politični sistem, za demokracijo …

Začasno zadržanje izvršitve sodbe ustavnih sodnikov lahko izpeljemo v skladu za sledečim sklepanjem:

1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
2. Težko popravljive posledice pa učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.

Če pa je po pravici obsojen in ni nedolžen (in bomo mi kot ustavni sodniki v nadaljevanju zavrnili ustavno pritožbo), bo prišlo le do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni, kar pomeni le, da bo ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.

Argumentacija spominja na sklicevanje na (slabe ali dobre) posledice: če bi Ustavno sodišče izpeljalo, da iz (1) in (2) sledi, da je Janša obsojen po krivici, bi lahko govorili o tej vrsti zmoti. Shema argumenta ad consequentiam je namreč:

1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
3. Torej je A neresničen.

In vendar Ustavno sodišče v svoji izpeljavi ni sledilo takšni izpeljavi. Dejalo je zgolj, da je treba začasno ravnati, kot da je A resničen (in ne neresničen) in pri tem navedlo premiso (2). V obliki sheme, pri kateri velja, da A pomeni »Janša je po krivici obsojen«, torej lahko situacijo predstavimo takole:

1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
3. Torej je treba ravnati, kot da je A resničen.

Toda še vedno imamo močan občutek, da je s sklicevanjem na politične posledice nekaj hudo narobe, vendar na ravni forme tega ne moremo prikazati. Smo kaj spregledali? Že na prvi pogled se zdi sumljivo, da bi do (3) smeli priti s sklicevanjem na (2) in s tem ravnati, »kot da« (als ob) je Janša nedolžen, že na podlagi neke subjektivne presoje o škodljivih posledicah.

Najmanj, kar smo spregledali, je narava posledice: ustavni sodniki bi morali dodatno utemeljiti, kakšne so te slabe politične posledice in ali do njih res lahko (ali že) prihaja. Nadalje bi morali utemeljiti ali se vsaj sklicevati na neko že obstoječo utemeljitev, v skladu s katero je tovrstna politična posledica pomembnejša od kakšne druge vrste posledice v podobnem primeru: npr. če bi obsojenec v zaporu trpel za hudo boleznijo, če bi njegovo življenje v neki zakonski skupnosti bilo nepogrešljivo za preživetje otrok in družine, in podobno. Zdaj pa smo primorani verjeti, da je »učinkovito delovanje parlamenta in oblasti« tista okoliščina, ki (kot skorajda edina) omogoči pritožniku, da uspe s svojo pritožbo, da je lahko začasno izpuščen.

S tem so ustavni sodniki prejudicirali kar dve okoliščini.

Prvi prejudic se, kot rečeno, nanaša na naravo posledic, v tem primeru političnih posledic. Vnaprej so predpostavili, da so politične posledice ena tistih okoliščin, ki legitimira začasno izpustitev, ne da bi bilo jasno, kateri sklop konkretnih dogodkov ali stanj stvari lahko k temu pripomore in brez posebnega navedka, v čem naj bi se te kazale. V sodni praksi zdaj to v prihodnje pomeni, da bodo politiki v zaporu nujno uspešni v svojih pritožbah – ker ne obstaja meja, ki bi določala, kdaj je kakšen med njimi ne pogrešljiv za demokracijo, bodo takšni po nujnosti morali biti kar vsi. Če bi se ustavni sodniki poskušali izviti z izjemo, češ da je izjema predpisana le za politične predsednike ali vodje opozicij (ter še bolj vlade, najbrž), potem so po svoje legitimirali možno koruptivnost in kazniva dejanja politikov, za nameček pa se spustili na izrazito spolzek teren, kjer bo še bolj izstopalo spoznanje, da pred zakoni, oziroma vsaj sodišči, nismo vsi enaki.

Za nameček je Ustavno sodišče prejudiciralo še vprašanje o Janševem poslanskem mandatu:

Pritožnik je poslanec, ki je hkrati predsednik največje opozicijske stranke v Državnem zboru. Dobro delujoča opozicija vsakokratni izvršilni oblasti je eden od temeljev demokracije (1. člen Ustave). Nastajanje političnih napetosti in negotovosti, ki presegajo tiste, ki so same po sebi lastne parlamentarnemu delovanju, lahko negativno vpliva na delovanje parlamenta kot celote, ki mora učinkovito opravljati funkcije oblasti, zaupane na volitvah, tako zakonodajno kot nadzorne funkcije. Učinkovito delovanje zakonodajne oblasti je hkrati temelj učinkovitega delovanja izvršilne oblasti in s tem državne oblasti kot celote.

Ob tem je v preseku navedlo sicer obe politični funkciji (biti poslanec; biti predsednik največje opozicijske stranke v DZ), kar bi lahko pomenilo, da se verjetno, tudi če Janša ne bi imel spornega poslanskega mandata, morda lahko sklicevalo na njegovo funkcijo opozicijske vodje. Pa vendar zaradi tega že zaradi navedbe poslanske funkcije to enostavno pomeni, da Ustavno sodišče nehote predpostavlja sporen mandat (ali celo: predpostavi nespornost mandata) in šele iz te premise izpeljuje svojo argumentacijo po začasni izpustitvi.

Če poskušamo sestaviti zgradbo premisleka ustavnih sodnikov še v luči njihove končne odločitve, pa dobimo naslednjo možno presojo, v katero se bodo ti nujno zapletli:

1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
2. Težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.
4. Če bo po pritožbi v nadaljevanju ugotovljeno, da Janša ni nedolžen (in bo pritožba zavrnjena), pa bo prišlo do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni,
5. Če se bo zgodilo (4), bo s tem ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.
6. Torej bo prišlo do težko popravljivih posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote, ki so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
7. Torej ni res (2), da so težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti lahko predpostavljene kot slabe in nezaželene, celo nedopustne, saj bo do posledic nujno prišlo, če Janša ostane v zaporu.

Povedano drugače, prav ima dr. Tone Jerovšek, ki pravi, da ta odločba že prejudicira končno stališče ustavnih sodnikov torej začasno zadržanje izvršitve sodbe nakazuje rezultat Janševe ustavne pritožbe.  Če bi namreč sodniki pritožbo zavrnili, bi zapadli (7), s tem pa zabredli v hudo protislovje – ker so predpostavili »težko popravljive posledice«, bi bila bodisi njihova prva odločitev napačna bodisi bi bila takšna njihova druga.

Če želijo biti konsistentni, bodo Janšo morali nujno oprostiti. Sicer bodo sledile težko popravljive logične posledice za njihovo odločitev.