::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Ad hominem v slovenskem javnem prostoru

Slovenski politični diskurz je zanesljivo naporen, na trenutke tudi utrudljiv in nedostojanstven. Zdi se, da je takšen vedno bolj in da nas odvrača od zainteresiranega zanimanja zanj. Eden od razlogov za stanje v njem ni v predvolilnem času, temveč v njegovi prevladujoči argumentativni naravi; ko ga ocenjujemo in se nam zdi izrazito osebno konfliktno obarvan, se pretežno zadovoljimo z označevalci, kot sta »diskreditacija« in »žalitev«, včasih omenjamo paranojo in teorije zarote, skoraj nikoli pa ne pogledamo pobliže, kaj tvori njegovo zmotnost in kakšne načine prepričevanja ubira. Ena dominantnejših in prepoznavnejših značilnosti v slogu besedovanja slovenskih politikov je zagotovo prav diskvalifikacija, ki jo hitro označimo kot napad na človeka, ad hominem.

idiot

Največkrat po pravici, kajti tovrstna retorika je izjemno razširjena, navzoča malodane agresivno in tako rekoč zimzelena. Državljanska (rado)vednost se žal na tej točki ustavi. Kajpak bi veljalo na javni diskurz, predvsem političen, pogledati prav skozi očala slabe argumentacije, ki se ji je v zadnjih letih uspelo prepoznavno prebiti v vse pore družbenega življenja; začela je prečiti normalno razpravo ne le na političnem parketu, temveč recimo v gospodarstvu, spletnih forumih in seveda na ulici. Takšen vidik bi nam razodel, da je ad hominem logična zmota (ki je zaradi svoje razširjenosti niti ne bomo vedno slovenili) s svojimi posebnostmi, da ni nujno žaljiva in da je morebiti ne poznamo tako dobro, kot si domišljamo. Njene zgodovinske korenine vodijo vse tja do Aristotelovih Sofističnih ovržb, kjer grški filozof med sabo primerja »usmeritev« ovržbe proti nekemu argumentu ali proti osebi. Nekateri drugi avtorji sicer verjamejo, da je invencijo tega tipa argumenta treba pripisati šele J. Locku in G. Galileu. Toda njene prave mojstre videvamo tukaj in zdaj.

Ad hominem ni le ena najbolj razširjenih zmot, čeprav ob njej poznamo še desetine drugih, temveč tudi ena najbolj hitro prepoznavnih, zato ima določeno recidivno vrednost za množice in politike – najhitreje bi smeli upati, da bodo državljani zaradi nje lažje sprejeli odločitev, ali se bodo pustili voditi tistim, ki argumentirajo slabo, ali tistim, ki to počnejo dobro. Od tega je ne nazadnje odvisna tudi kvaliteta demokracije, pa tudi politične argumentacije ob predpostavki, da akterji napak ne bodo več ponavljali, če bodo zanje na volitvah (in sicer) kaznovani. Kar seveda ni nujno, zato se sovražnost in netoleranca v razpravi lahko hitro sprevržeta v njihov običajen modus vivendi.

V nadaljevanju bomo na kratko predstavili štiri tipe te zmote in za vsakega dodali domačo aktualno ilustracijo. Ob tem se nismo trudili z »uravnoteženim« iskanjem primerov, tudi zato, ker želimo opozoriti, da jih pretežno najdemo pri avtorjih slovenske desnice in še zlasti – kar bi nas moralo skrbeti – največkrat pri vladajoči stranki, ki z njimi zmaguje z občutno razliko (če si sposodimo njihov žargon). Omejili smo se na sfero izjav o medijih, predvsem glede na dejstvo, da si jih je vlada želela surovo podrediti in da ji je v veliki meri to tudi uspelo. Seveda je skoraj odveč opozoriti, da je ad hominem v uporabi pri vseh političnih akterjih, v vseh sferah in da ga najdemo v neizmernih količinah.

Zmerjalni ad hominem

Temu tipu večkrat pravimo tudi ad personam (napad na osebo), sloviti teoretik argumentacije Douglas Walton ga imenuje »etotičen«. V aristotelski retoriki občinstvo vselej ocenjuje govorčev argument ob pomoči ethosa, torej predpostavljenega govorčevega značaja. Če je ta moralno dobra oseba, bo njegov argument sprejemljivejši, in obrnjeno. Sklepanje, ko je iz verodostojnosti govorca izpeljana sprejemljivost njegove argumentacije, je po Waltonu nekoliko pozabljena komponenta, ki jo sam imenuje za »etotično« (značajsko) zato, da bi jo jasneje razlikoval od moralne. Beseda za moralnost sicer izvira iz iste besede in njenega pridevnika ethikos. Etotičen argument je torej element formalne dialektike, ki v argumentacijo vpelje moralno verodostojnost govorca kot faktor, ki vpliva na presojo prepričljivosti njegovih izjav. No, oblika tega tipa zmote je enostavna: »Oseba A ima slab značaj, torej njenega argumenta ne moremo sprejeti.« Tako je te tedne zunanji minister Dimitrij Rupel v kritiki na njegov račun, ki jo je izrekel Milan Kučan v Večeru o njegovi »filozofiji« pogleda na medije (ki si jih je treba podrediti), razbiral nič manj kot to, da »gre za diskreditacije (in celo likvidacije) drugače mislečih. Za nekdanji jugoslovanski režim je bilo, za bivšega slovenskega predsednika pa je menda še vedno značilno, da svoje lastnosti pripisuje drugim. Diskreditacije in likvidacije drugače mislečih so bile posebna odlika komunističnega sistema in njegovih funkcionarjev.«

Ruplova ocena temelji le v enem: ta, ki govori, je moralno pokvarjen. Kučanov značaj je slab, »jugoslovanskorežimski« in z otipljivim opisom, zato ne gre verjeti njegovim trditvam. Zmerjalni ali neposreden argument ad hominem je brž prepoznaven, zlasti če je zelo oseben in ker se govorec želi z njim jasno izogniti razpravi o stvari, ad rem. Odpoved vsebinski debati in preusmeritev pozornosti na neko značilnost pri sogovorcu je sicer lastna vsakemu njegovemu tipu, skupni imenovalec postopka pa je le eden: izreči sum, dvom ali celo obtožbo ali žalitev na račun tistega, ki mu odgovarjamo, pri čemer tak korak vsakič korenini v moralni karakterizaciji napadenega. V zgornjem primeru Rupel ni izbiral besed, zelo značilno pa je njegov postopek, ki vsebuje očitek o diskreditaciji, že sam podan v obliki diskreditacije. V širši diskurzivni (ali socialni) razsežnosti so seveda napadi ad hominem največkrat prav to – poskusi diskvalifikacije sogovorca.

Okoliščni ad hominem

Čeprav slovenska politika premore brezmejno število odličnih eksemplifikacij etotičnega argumenta, si raje oglejmo naslednjo vrsto, okoliščni ad hominem (latinsko ad hominem circumstantiae). Pri njem in vseh drugih se je žaljivost nekako izgubila, od tod težja prepoznavnost. Klasičen primer zanj je prepoved kajenja. Predstavljajte si, da ste eden izmed zaskrbljenih staršev, ki želijo svojim otrokom odreči ta omamni užitek, vaš otrok pa vam zabrusi: »Hej, stari, glede na to, da kadiš tudi sam, si povsem neprepričljiv.« Če je za zmerjalni ad hominem značilen očitek o slabem značaju napadenega, se okoliščni sklicuje na nekonsistenco. In če kadite in karate svoje otroke, da tega ne smejo početi, ga boste nekoč zanesljivo deležni. Argument bi na kratko predstavili v takšni obliki: »Oseba A zagovarja trditev X, toda izvaja dejanje, ki implicira, da je zavezana trditvi, ki je nasprotna X. Torej je A slaba oseba in njene trditve X ni treba sprejeti.« Pomembno pri tem je, da se nekonsistenca povezuje z moralnostjo osebe, da torej očitek leti na vas kot kadilca in kot nekoga, ki »pridiga«, kar pomeni, da izpostavlja vašo »sprijenost«. Da se ne povezuje, pa se zgodi zelo poredkoma.

V ilustracijo vzemimo svež primer: pred nekaj tedni so na RTV Slovenija »ekskluzivno« zavrteli posnetek o odprtih arhivih Zveze komunistov, ki naj bi dokazovali, da se je bivši predsednik republike Milan Kučan pred štirimi desetletji zelo zanimal za delo novinarjev. Njegovo takratno stališče so primerjali z njegovo aktualno oceno o vlogi medijev in idealnega novinarstva v času, ko so slovenski novinarji »bili vest politike«. Poanta, če odmislimo politično diskreditacijo, je bila jasna: Kučan je nekonsistenten, urejal je odnose z uredniki in novinarji (že) kot komunist, danes pa nam pridiga o prav takšnem idealu (pri čemer je novinar očitno »zamenjal« vsebino pojma »jugoslovanski novinar«). Neizrečen sklep: njegova ocena o trenutnem medijskem stanju ni združljiva s tem, kar je počel. Zmotnost tiči kakopak v tem, da za pravilnost naše ocene o situaciji X ne more biti neposredno relevantno naše početje v preteklosti. Primer s Kučanom navajamo tudi zato, ker je zgornja Ruplova ocena prišla v času tik po predvajanju omenjenega posnetka. Vsebinsko je za slovenske razmere rezoniranje v tem slogu zelo domače in se v parafrazi glasi: tudi vi (bivši komunisti, SD, LDS, Zares itd.) prevzemate oziroma ste prevzeli medije, torej niste nič boljši. S čimer se zavrača očitke o prevzemih. Temu se nemalokrat pridruži še racionalizacija, sicer redkokdaj izrečena na glas: če mediji že ne bi bili vaši, če jih vi že ne bi prevzeli, nam jih ne bi bilo treba »osvobajati«. S tem se delu slovenske politike (osebno) očita, da počne ali je počel nekaj drugega od tega, kar pridiga. Dodati velja, da nekateri avtorji včasih omenjajo še ad hominem vrste »tudi ti« kot avtonomen tip zmote, vendar ne preveč prepričljivo; zdi se, da gre za okoliščno varianto. »Tudi ti« (latinsko tu quoque), sicer druga vrsta zmote, pa postane prevladujoč ad hominem, ko je uporabljena za namen »protinapada«, zanj pa je hkrati značilen očitek o nekonsistenci. Oblika argumenta je v tem primeru taka: »Oseba A trdi, da sem slaba oseba, ker sem počel X, toda v resnici je sama počela X.« Tako vrača udarec in se osredotoča na »nevtralizacijo« argumenta ad hominem s tem, da napade sogovorca.

Pristranski ad hominem

Če je za okoliščni ad hominem karakterističen očitek o nekonsistenci (»Pravite, da prevzemamo medije, ampak vi počnete isto.«), je za tretjega pristranskost. Pristranski ad hominem temelji na poudarku o nekredibilnosti oziroma neverodostojnosti. Splošna oblika argumenta je lahko takšna: »Oseba A je v svoji trditvi pristranska, ker je povezana s stanjem stvari S. Torej je njen argument treba zavreči.« Za domače razmere zveni zelo znano: pri nas se za posameznike obsesivno išče predvsem povezave s strankami in neformalnimi skupinami civilne družbe (medijsko lastništvo je zato domnevno politično zakodificirano že z domnevnimi strankarskimi izkaznicami Bojana Petana in Boška Šrota), v zadnjem času pa so v modi tudi sorodstvena in profesorska razmerja. Nedavno je predsednik vlade protestiral pri novinarki Pop TV, ker je njihov, sicer zelo redko nastopajoči politični komentator Aljoša Selan izrekel neko drugače zelo blago (in točno) oznako o njegovem stilu vodenja politike. Iz SDS so nato sporočili, da je komentator »ožji družinski član, nečak Rada Bohinca, člana strokovnega sveta SD … Zanimivo je tudi, da v vzajemni bibliografsko-kataložni bazi podatkov COBIB o Aljoši Selanu najdemo le to, da je leta 1999 diplomiral pri članici sveta predsednika SD dr. Ljubici Jelušić.« Dodali so še, da je sicer njegova bibliografija zelo skromna. Argumentacija je zlahka prepoznavna, ob očitku o nestrokovnosti je Selanova ocena (ne le izbira za komentatorja!) napačna že zato, ker je v sorodstvu z opozicijskim politikom. Dodatno so mu pripisali »greh«, ker je diplomiral pri profesorici, ki (očitno po naključju) sodi v krog opozicijske stranke. Takšno stališče za SDS implicira, da bo Selan v svojih ocenah nujno subjektiven.

Preusmeritev razprave na osebo je tu hitro zaznavna, očitek o pristranskosti še bolj. Velja pa omeniti, da bi zmotnost takšne argumentacije pod določenimi pogoji padla, če bi kontekst bil drugačen. Recimo, če bi komentator v svoji izjavi izrazito favoriziral SD, če bi njegove ne le sorodstvene povezave nakazovale na takšno favoriziranje in podobno. Toda še zmerom bi imel pravico do komentiranja, kar se pri nas običajno rešuje s pluralno izbiro sogovorcev. Kajti enakovredno bi se lahko obregnili ob dejstvo, da je na primer komentator dr. Matej Makarovič član SDS in bivši predsednik podmladka te stranke, pa vendar ga vsi mediji brez istovrstnega pomisleka enakovredno angažirajo za isti posel.

Zastrupitev vodnjaka

Četrti argument tipa ad hominem je dobil ime »zastrupitev vodnjaka«: v skladu z bajko iz srednjega veka, ko so verjeli, da so Judje krivi za zastrupitev studenca, kar je bil le izgovor, da se jih preganja. V tem tipu napada na človeka predpostavljamo, da je oseba močno in dogmatično zavezana zagovarjanju neke trditve, zaradi česar ji v njeni presoji ne smemo nikoli zaupati. Opis zmote bi lahko bil naslednji: »O osebi A poznamo ali vemo X. Torej X kaže na to, da njeni argumenti niso resnični.« Za »zastrupitev studenca« je velikokrat značilna sovražnost, napad na človeka pa nujno sploh ni povezan s temo razprave. Izgovor za diskreditacije sogovorec običajno najde v njeni preteklosti ali pripisu, pri nas pa je izjemno priljubljeno, da jo uvrstimo v določen »klan«, pri čemer vas lahko specifično »obremenjuje« ne le članstvo v kakšni stranki ali društvu, temveč že kakšen partikularen dogodek, recimo »napačno« kosilo z »napačnim« človekom ali vaša udeležba na naključnem cvetličnem festivalu. Še pred kratkim so recimo v vladni stranki dokazovali, da slovenske medije obvladuje Borut Pahor, ob pomanjkanju argumentov pa jim je prišla prav fotografija, na kateri ima lastnik Pivovarne Laško, sicer tudi lastnikDela, iztegnjen kazalec, Pahor pa stoji ob njem v navidezno sključeni drži. V parlamentu servirani sklep vladajočih je bil jasen: za Pahorjem stoji veliki brat, ki je tajkun, in oba obvladujeta velik del slovenske (medijske) scene. Napad na Pahorja je bil bizaren, ker je bil izveden z interpretacijo fotografije in kajpak z veliko mero paranoidne demonizacije »fantov iz Laškega«.

»Zastrupitev vodnjaka« je v svojem bistvu togo izpeljana različica prejšnjega tipa pristranskega argumenta v stilu »enkrat komunist, vedno komunist«. Za slovenske razmere je izrazito značilna zaradi agresivnosti političnega etiketiranja, ki se ne zadovolji z očitkom o pristranskosti, temveč dobesedno demonizira nasprotnika, o njem govori z gnusom in prezirom. Notorična delitev na »naše« in »vaše«, logika izključevanja torej, ki jo je nedvomno vpeljala predvsem Janševa stranka že davno, še preden je postala del oblasti, parazitira na takšni demonizaciji in jo naravnost zahteva. Značilno za tretji in četrti tip argumenta je, da ju govorec velikokrat usmeri proti napadenemu človeku, še preden je ta sploh spregovoril, postopa torej z vnaprej določenim mnenjem o njem in ga zaradi tega že predhodno izključi iz razprave.

Napad na človeka torej ni nujno žaljiv – množice ga verjetno zato manj hitro prepoznajo in ovrednotijo, če ni takšen. Toda v primerjavi z drugimi napakami je še zmerom zelo identifikabilen, zaradi česar ima določeno instruktivno ali pedagoško vrednost, kakopak če državljani sploh kažejo voljo po učenju in zavračanju neveljavne argumentacije. Za vse različice te napake je nadalje značilno, da razpravo speljejo proč od relevantne teme, zato spadajo pod zmote ustreznosti ali relevance. V političnem diskurzu je ad hominem največkrat taktika (nemočne) opozicije, v slovenskih razmerah pa je, zelo neobičajno, taktika vladajočih, ki jo na veliko in brez sramu zadnje čase izrazito uporabljajo še v svojih brezplačnikih. Naša teza je, da je v prekomerni rabi zato, ker je vladajoči stranki vselej bila lastna in se ji pač nikoli ni odpovedala. Razprava o veljavnosti argumentov, njihovi moči in šibkosti, bi seveda bila nujna za izboljšanje stanja argumentacije v političnem diskurzu, ki na trenutke kaže znake akutnega vnetja, zaradi česar je naša demokracija videti oziroma je bolna. A bi si česa takšnega vse strani najprej morale želeti. Zato smo bolj na tem, da žalostno odkimavamo, ker je ad hominem samoumevno postal tako rekoč intrinzični sestavni del političnega mišljenja, vključno z nekaterimi medijskimi in novinarskimi sateliti.

(Objavljeno v Delu, 13. septembra 2008)

Information

This entry was posted on 13/09/2008 by in argumentacija, diskreditacija, filozofija, mediji, politika, zastrupitev vodnjaka, zmote and tagged , , .
%d bloggers like this: